Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rusi prihajajo

13.10.2015


Prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično.

Danes pa še piskrček k trenutno najbolj eksplozivni mednarodni temi, to je seveda rusko bombardiranje Sirije. Natančneje – natančno bombardiranje položajev ISIS v Siriji.

Česar ne moremo spregledati, je veliko zanimanje za to bombardiranje, ki vlada po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Morebiti niti ne znotraj velikih medijev, najbrž je v zadregi tudi slovenska zunanja politika – ki je načeloma miroljubna, eni njenih ljubljencev pa zdaj sejejo bombe po tretjih državah – pač pa je toliko več zanimanja za dogodke znotraj neformalnih, tako virtualnih kot realnih pogovorov. In če smo za nekaj sekund samo medij, predstavimo širšemu poslušalstvu prevladujočo misel teh, za resno politiko seveda nepomembnih razmišljanj.

Najprej opazimo, da je naklonjenost do Rusov izjemna. Ruska vojaška akcija je tudi za vojaško neizobraženega opazovalca videti izjemno učinkovita. Tako pravijo Rusi sami, čeprav so tiste črnobele stavbe na video posnetkih, ki se spremenijo v oblak črnobelega dima, identične, kot so ameriške video črnobele bombe. In tudi Američani pravijo, da so njihove bombe izjemno natančne in njihova bombardiranja izjemno učinkovita. A ko so začeli Rusi natančno in učinkovito bombardirati, smo jim v sekundi verjeli in začeli navdušeno ploskati. Najbolj zanimivo pa je, da gre po poročanju administratorjev globalnih spletnih vozlišč za prevladujoč pojav tudi v zahodnih internetnih klepetalnicah. Tako ne moremo trditi, da gre pri navdušenem odzivu slovenskega ljudstva za ponovno vstalo panslovansko idejo, temveč so si ruski bombniki pridobili simpatije povsod po svetu.

Zakaj se je to lahko in s takšno lahkoto zgodilo? Ruski “modus operandi”, vsaj kar se zgodovinskega urejanja planeta tiče, je dramatično drugačen od stališč in ukrepov drugega svetovnega policista, Združenih držav in njihovih instantnih koalicij. Če si sposodimo živalsko primerjavo: gre za princip psa, ki veliko laja, a malo grize, proti za psu, ki nič ne laja, a ko ugrizne, boli. S tem, da prvi pes o sebi ves čas snema filme …

Rusi so si zgradili podobo valjarja, ki reši vse težave s surovo močjo in ki zunaj svojih meja reagira le takrat, ko je to resnično potrebno. Za utrjevanje takšna podobe pridejo prav prav vse zgodovinske primerjave – od rušenja Hitlerjevih vzhodnih sanjarjenj naprej. In kar je še najbolj zanimivo. Akcije, kot se trenutno dogajajo v Siriji, so še desetletja nazaj spremljale vsaj kozmetične razprave v Združenih narodih in sprejemanje vsaj načelnih resolucij v varnostnem svetu. Zdaj je to očitno daljna preteklost, kar predvsem priča o kulturi oziroma nekulturi konsenza v mednarodnih odnosih … Za vojaško posredovanje v drugih državah dajo zeleno kar nacionalni parlamenti – v resnici pa orožarski lobiji ali Carji, kot je to v ruskem primeru.

In prav trenutni ruski Car se zdi veliki zmagovalec slovanskega klestenja po Islamski državi. Izjemno natančno mu je uspelo izvohati primarni strah pred islamizacijo Evrope in z nekaj bombami se je prelevil v njenega rešitelja. Neverjeten PR-zasuk in teh nekaj Suhojev je naredilo za podobo ruskega predsednika veliko več, kot potapljanje med amfore, jezdenje divjih živali, metanje po tatamiju in smučanje.

Tako pridemo do drugega velikega poglavja. Vojna proti ISIS se zdi prva PR-vojna, oziroma prva vojna, ki jo vodijo oddelki za odnose z javnostjo. Do zdaj so vam v vse skrivnosti marketinga posvečeni moški in ženske predvsem prodajali žitarice, belo tehniko in življenjsko zavarovanje, zdaj pa so preskočili na trženje vojne. In medtem, ko odnosi z javnostjo na nižjih ravneh pomagajo pri prodaji izdelkov, na nekoliko višjih ravneh pri prodaji idej, pomagajo na vrhunski ravni prodajati cele države. In v primeru največje države na svetu odnosi z javnostjo prodajajo pač največjo državo na svetu. Oziroma njeno pološčeno podobo. Saj ne gre za neko novo pogruntavščino; odnosi z javnostjo so bili ob legendarnem izvozu ameriške demokracije dejavni kot le kaj, ampak Američani imajo to nesrečo, da imajo slab PR. Nastopaški, vase zagledan, pompozen in celo za PR povsem skregan z dejstvi. Ameriški PR je ob njihovih vojaških intervencijah deloval bolj kot nadležna telefonska anketa, medtem ko je ruskemu uspelo vojaško intervencijo prodati kot akcijo dobrodušnega Dedka mraza, ki z eno roko deli otrokom bombone, z drugo pa pobija teroriste. Povedano drugače: prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično. In medtem ko le zakrknjeni ameriški domoljubi vidijo v invaziji Iraka trohico neke univerzalne pravičnosti, je ruska intervencija po zlobnih teroristih, ki režejo glave, nato pa se infiltrirajo v begunske kolone, pravična že po sami definiciji.

Ta razvlečena triada pa je imela le en namen. Prav Slovenci bi namreč morali vedeti bolje … sirska vojna je na moč podobna vojnam, ki so se v slovenski soseščini odvijale v devetdesetih. Balkanske vojne so bile po fenotipu na moč podobne sirskim. Bile so vojne soseda proti sosedu, skupinice proti skupini, vaščana proti vaščanu, velike sile pa so ob tem držale luč in Združeni narodi so bili nemočni. Bile so brutalne vojne podivjanih skrajnežev, ki jim je še tiso malo razuma, ki so ga imeli pred vojno, zakrila morilska sla. Podobno je v Siriji in trditev, da lahko z bombo z desetih kilometrov prekineš ta krog blaznosti, je vsaj toliko neverjetna, kot je celo absurdna. Se pa dobro prodaja v jutranjih poročilih in v večernih dnevnikih.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Rusi prihajajo

13.10.2015


Prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično.

Danes pa še piskrček k trenutno najbolj eksplozivni mednarodni temi, to je seveda rusko bombardiranje Sirije. Natančneje – natančno bombardiranje položajev ISIS v Siriji.

Česar ne moremo spregledati, je veliko zanimanje za to bombardiranje, ki vlada po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Morebiti niti ne znotraj velikih medijev, najbrž je v zadregi tudi slovenska zunanja politika – ki je načeloma miroljubna, eni njenih ljubljencev pa zdaj sejejo bombe po tretjih državah – pač pa je toliko več zanimanja za dogodke znotraj neformalnih, tako virtualnih kot realnih pogovorov. In če smo za nekaj sekund samo medij, predstavimo širšemu poslušalstvu prevladujočo misel teh, za resno politiko seveda nepomembnih razmišljanj.

Najprej opazimo, da je naklonjenost do Rusov izjemna. Ruska vojaška akcija je tudi za vojaško neizobraženega opazovalca videti izjemno učinkovita. Tako pravijo Rusi sami, čeprav so tiste črnobele stavbe na video posnetkih, ki se spremenijo v oblak črnobelega dima, identične, kot so ameriške video črnobele bombe. In tudi Američani pravijo, da so njihove bombe izjemno natančne in njihova bombardiranja izjemno učinkovita. A ko so začeli Rusi natančno in učinkovito bombardirati, smo jim v sekundi verjeli in začeli navdušeno ploskati. Najbolj zanimivo pa je, da gre po poročanju administratorjev globalnih spletnih vozlišč za prevladujoč pojav tudi v zahodnih internetnih klepetalnicah. Tako ne moremo trditi, da gre pri navdušenem odzivu slovenskega ljudstva za ponovno vstalo panslovansko idejo, temveč so si ruski bombniki pridobili simpatije povsod po svetu.

Zakaj se je to lahko in s takšno lahkoto zgodilo? Ruski “modus operandi”, vsaj kar se zgodovinskega urejanja planeta tiče, je dramatično drugačen od stališč in ukrepov drugega svetovnega policista, Združenih držav in njihovih instantnih koalicij. Če si sposodimo živalsko primerjavo: gre za princip psa, ki veliko laja, a malo grize, proti za psu, ki nič ne laja, a ko ugrizne, boli. S tem, da prvi pes o sebi ves čas snema filme …

Rusi so si zgradili podobo valjarja, ki reši vse težave s surovo močjo in ki zunaj svojih meja reagira le takrat, ko je to resnično potrebno. Za utrjevanje takšna podobe pridejo prav prav vse zgodovinske primerjave – od rušenja Hitlerjevih vzhodnih sanjarjenj naprej. In kar je še najbolj zanimivo. Akcije, kot se trenutno dogajajo v Siriji, so še desetletja nazaj spremljale vsaj kozmetične razprave v Združenih narodih in sprejemanje vsaj načelnih resolucij v varnostnem svetu. Zdaj je to očitno daljna preteklost, kar predvsem priča o kulturi oziroma nekulturi konsenza v mednarodnih odnosih … Za vojaško posredovanje v drugih državah dajo zeleno kar nacionalni parlamenti – v resnici pa orožarski lobiji ali Carji, kot je to v ruskem primeru.

In prav trenutni ruski Car se zdi veliki zmagovalec slovanskega klestenja po Islamski državi. Izjemno natančno mu je uspelo izvohati primarni strah pred islamizacijo Evrope in z nekaj bombami se je prelevil v njenega rešitelja. Neverjeten PR-zasuk in teh nekaj Suhojev je naredilo za podobo ruskega predsednika veliko več, kot potapljanje med amfore, jezdenje divjih živali, metanje po tatamiju in smučanje.

Tako pridemo do drugega velikega poglavja. Vojna proti ISIS se zdi prva PR-vojna, oziroma prva vojna, ki jo vodijo oddelki za odnose z javnostjo. Do zdaj so vam v vse skrivnosti marketinga posvečeni moški in ženske predvsem prodajali žitarice, belo tehniko in življenjsko zavarovanje, zdaj pa so preskočili na trženje vojne. In medtem, ko odnosi z javnostjo na nižjih ravneh pomagajo pri prodaji izdelkov, na nekoliko višjih ravneh pri prodaji idej, pomagajo na vrhunski ravni prodajati cele države. In v primeru največje države na svetu odnosi z javnostjo prodajajo pač največjo državo na svetu. Oziroma njeno pološčeno podobo. Saj ne gre za neko novo pogruntavščino; odnosi z javnostjo so bili ob legendarnem izvozu ameriške demokracije dejavni kot le kaj, ampak Američani imajo to nesrečo, da imajo slab PR. Nastopaški, vase zagledan, pompozen in celo za PR povsem skregan z dejstvi. Ameriški PR je ob njihovih vojaških intervencijah deloval bolj kot nadležna telefonska anketa, medtem ko je ruskemu uspelo vojaško intervencijo prodati kot akcijo dobrodušnega Dedka mraza, ki z eno roko deli otrokom bombone, z drugo pa pobija teroriste. Povedano drugače: prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično. In medtem ko le zakrknjeni ameriški domoljubi vidijo v invaziji Iraka trohico neke univerzalne pravičnosti, je ruska intervencija po zlobnih teroristih, ki režejo glave, nato pa se infiltrirajo v begunske kolone, pravična že po sami definiciji.

Ta razvlečena triada pa je imela le en namen. Prav Slovenci bi namreč morali vedeti bolje … sirska vojna je na moč podobna vojnam, ki so se v slovenski soseščini odvijale v devetdesetih. Balkanske vojne so bile po fenotipu na moč podobne sirskim. Bile so vojne soseda proti sosedu, skupinice proti skupini, vaščana proti vaščanu, velike sile pa so ob tem držale luč in Združeni narodi so bili nemočni. Bile so brutalne vojne podivjanih skrajnežev, ki jim je še tiso malo razuma, ki so ga imeli pred vojno, zakrila morilska sla. Podobno je v Siriji in trditev, da lahko z bombo z desetih kilometrov prekineš ta krog blaznosti, je vsaj toliko neverjetna, kot je celo absurdna. Se pa dobro prodaja v jutranjih poročilih in v večernih dnevnikih.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov