Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Rusi prihajajo

13.10.2015


Prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično.

Danes pa še piskrček k trenutno najbolj eksplozivni mednarodni temi, to je seveda rusko bombardiranje Sirije. Natančneje – natančno bombardiranje položajev ISIS v Siriji.

Česar ne moremo spregledati, je veliko zanimanje za to bombardiranje, ki vlada po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Morebiti niti ne znotraj velikih medijev, najbrž je v zadregi tudi slovenska zunanja politika – ki je načeloma miroljubna, eni njenih ljubljencev pa zdaj sejejo bombe po tretjih državah – pač pa je toliko več zanimanja za dogodke znotraj neformalnih, tako virtualnih kot realnih pogovorov. In če smo za nekaj sekund samo medij, predstavimo širšemu poslušalstvu prevladujočo misel teh, za resno politiko seveda nepomembnih razmišljanj.

Najprej opazimo, da je naklonjenost do Rusov izjemna. Ruska vojaška akcija je tudi za vojaško neizobraženega opazovalca videti izjemno učinkovita. Tako pravijo Rusi sami, čeprav so tiste črnobele stavbe na video posnetkih, ki se spremenijo v oblak črnobelega dima, identične, kot so ameriške video črnobele bombe. In tudi Američani pravijo, da so njihove bombe izjemno natančne in njihova bombardiranja izjemno učinkovita. A ko so začeli Rusi natančno in učinkovito bombardirati, smo jim v sekundi verjeli in začeli navdušeno ploskati. Najbolj zanimivo pa je, da gre po poročanju administratorjev globalnih spletnih vozlišč za prevladujoč pojav tudi v zahodnih internetnih klepetalnicah. Tako ne moremo trditi, da gre pri navdušenem odzivu slovenskega ljudstva za ponovno vstalo panslovansko idejo, temveč so si ruski bombniki pridobili simpatije povsod po svetu.

Zakaj se je to lahko in s takšno lahkoto zgodilo? Ruski “modus operandi”, vsaj kar se zgodovinskega urejanja planeta tiče, je dramatično drugačen od stališč in ukrepov drugega svetovnega policista, Združenih držav in njihovih instantnih koalicij. Če si sposodimo živalsko primerjavo: gre za princip psa, ki veliko laja, a malo grize, proti za psu, ki nič ne laja, a ko ugrizne, boli. S tem, da prvi pes o sebi ves čas snema filme …

Rusi so si zgradili podobo valjarja, ki reši vse težave s surovo močjo in ki zunaj svojih meja reagira le takrat, ko je to resnično potrebno. Za utrjevanje takšna podobe pridejo prav prav vse zgodovinske primerjave – od rušenja Hitlerjevih vzhodnih sanjarjenj naprej. In kar je še najbolj zanimivo. Akcije, kot se trenutno dogajajo v Siriji, so še desetletja nazaj spremljale vsaj kozmetične razprave v Združenih narodih in sprejemanje vsaj načelnih resolucij v varnostnem svetu. Zdaj je to očitno daljna preteklost, kar predvsem priča o kulturi oziroma nekulturi konsenza v mednarodnih odnosih … Za vojaško posredovanje v drugih državah dajo zeleno kar nacionalni parlamenti – v resnici pa orožarski lobiji ali Carji, kot je to v ruskem primeru.

In prav trenutni ruski Car se zdi veliki zmagovalec slovanskega klestenja po Islamski državi. Izjemno natančno mu je uspelo izvohati primarni strah pred islamizacijo Evrope in z nekaj bombami se je prelevil v njenega rešitelja. Neverjeten PR-zasuk in teh nekaj Suhojev je naredilo za podobo ruskega predsednika veliko več, kot potapljanje med amfore, jezdenje divjih živali, metanje po tatamiju in smučanje.

Tako pridemo do drugega velikega poglavja. Vojna proti ISIS se zdi prva PR-vojna, oziroma prva vojna, ki jo vodijo oddelki za odnose z javnostjo. Do zdaj so vam v vse skrivnosti marketinga posvečeni moški in ženske predvsem prodajali žitarice, belo tehniko in življenjsko zavarovanje, zdaj pa so preskočili na trženje vojne. In medtem, ko odnosi z javnostjo na nižjih ravneh pomagajo pri prodaji izdelkov, na nekoliko višjih ravneh pri prodaji idej, pomagajo na vrhunski ravni prodajati cele države. In v primeru največje države na svetu odnosi z javnostjo prodajajo pač največjo državo na svetu. Oziroma njeno pološčeno podobo. Saj ne gre za neko novo pogruntavščino; odnosi z javnostjo so bili ob legendarnem izvozu ameriške demokracije dejavni kot le kaj, ampak Američani imajo to nesrečo, da imajo slab PR. Nastopaški, vase zagledan, pompozen in celo za PR povsem skregan z dejstvi. Ameriški PR je ob njihovih vojaških intervencijah deloval bolj kot nadležna telefonska anketa, medtem ko je ruskemu uspelo vojaško intervencijo prodati kot akcijo dobrodušnega Dedka mraza, ki z eno roko deli otrokom bombone, z drugo pa pobija teroriste. Povedano drugače: prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično. In medtem ko le zakrknjeni ameriški domoljubi vidijo v invaziji Iraka trohico neke univerzalne pravičnosti, je ruska intervencija po zlobnih teroristih, ki režejo glave, nato pa se infiltrirajo v begunske kolone, pravična že po sami definiciji.

Ta razvlečena triada pa je imela le en namen. Prav Slovenci bi namreč morali vedeti bolje … sirska vojna je na moč podobna vojnam, ki so se v slovenski soseščini odvijale v devetdesetih. Balkanske vojne so bile po fenotipu na moč podobne sirskim. Bile so vojne soseda proti sosedu, skupinice proti skupini, vaščana proti vaščanu, velike sile pa so ob tem držale luč in Združeni narodi so bili nemočni. Bile so brutalne vojne podivjanih skrajnežev, ki jim je še tiso malo razuma, ki so ga imeli pred vojno, zakrila morilska sla. Podobno je v Siriji in trditev, da lahko z bombo z desetih kilometrov prekineš ta krog blaznosti, je vsaj toliko neverjetna, kot je celo absurdna. Se pa dobro prodaja v jutranjih poročilih in v večernih dnevnikih.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Rusi prihajajo

13.10.2015


Prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično.

Danes pa še piskrček k trenutno najbolj eksplozivni mednarodni temi, to je seveda rusko bombardiranje Sirije. Natančneje – natančno bombardiranje položajev ISIS v Siriji.

Česar ne moremo spregledati, je veliko zanimanje za to bombardiranje, ki vlada po vsem svetu. Tudi v Sloveniji. Morebiti niti ne znotraj velikih medijev, najbrž je v zadregi tudi slovenska zunanja politika – ki je načeloma miroljubna, eni njenih ljubljencev pa zdaj sejejo bombe po tretjih državah – pač pa je toliko več zanimanja za dogodke znotraj neformalnih, tako virtualnih kot realnih pogovorov. In če smo za nekaj sekund samo medij, predstavimo širšemu poslušalstvu prevladujočo misel teh, za resno politiko seveda nepomembnih razmišljanj.

Najprej opazimo, da je naklonjenost do Rusov izjemna. Ruska vojaška akcija je tudi za vojaško neizobraženega opazovalca videti izjemno učinkovita. Tako pravijo Rusi sami, čeprav so tiste črnobele stavbe na video posnetkih, ki se spremenijo v oblak črnobelega dima, identične, kot so ameriške video črnobele bombe. In tudi Američani pravijo, da so njihove bombe izjemno natančne in njihova bombardiranja izjemno učinkovita. A ko so začeli Rusi natančno in učinkovito bombardirati, smo jim v sekundi verjeli in začeli navdušeno ploskati. Najbolj zanimivo pa je, da gre po poročanju administratorjev globalnih spletnih vozlišč za prevladujoč pojav tudi v zahodnih internetnih klepetalnicah. Tako ne moremo trditi, da gre pri navdušenem odzivu slovenskega ljudstva za ponovno vstalo panslovansko idejo, temveč so si ruski bombniki pridobili simpatije povsod po svetu.

Zakaj se je to lahko in s takšno lahkoto zgodilo? Ruski “modus operandi”, vsaj kar se zgodovinskega urejanja planeta tiče, je dramatično drugačen od stališč in ukrepov drugega svetovnega policista, Združenih držav in njihovih instantnih koalicij. Če si sposodimo živalsko primerjavo: gre za princip psa, ki veliko laja, a malo grize, proti za psu, ki nič ne laja, a ko ugrizne, boli. S tem, da prvi pes o sebi ves čas snema filme …

Rusi so si zgradili podobo valjarja, ki reši vse težave s surovo močjo in ki zunaj svojih meja reagira le takrat, ko je to resnično potrebno. Za utrjevanje takšna podobe pridejo prav prav vse zgodovinske primerjave – od rušenja Hitlerjevih vzhodnih sanjarjenj naprej. In kar je še najbolj zanimivo. Akcije, kot se trenutno dogajajo v Siriji, so še desetletja nazaj spremljale vsaj kozmetične razprave v Združenih narodih in sprejemanje vsaj načelnih resolucij v varnostnem svetu. Zdaj je to očitno daljna preteklost, kar predvsem priča o kulturi oziroma nekulturi konsenza v mednarodnih odnosih … Za vojaško posredovanje v drugih državah dajo zeleno kar nacionalni parlamenti – v resnici pa orožarski lobiji ali Carji, kot je to v ruskem primeru.

In prav trenutni ruski Car se zdi veliki zmagovalec slovanskega klestenja po Islamski državi. Izjemno natančno mu je uspelo izvohati primarni strah pred islamizacijo Evrope in z nekaj bombami se je prelevil v njenega rešitelja. Neverjeten PR-zasuk in teh nekaj Suhojev je naredilo za podobo ruskega predsednika veliko več, kot potapljanje med amfore, jezdenje divjih živali, metanje po tatamiju in smučanje.

Tako pridemo do drugega velikega poglavja. Vojna proti ISIS se zdi prva PR-vojna, oziroma prva vojna, ki jo vodijo oddelki za odnose z javnostjo. Do zdaj so vam v vse skrivnosti marketinga posvečeni moški in ženske predvsem prodajali žitarice, belo tehniko in življenjsko zavarovanje, zdaj pa so preskočili na trženje vojne. In medtem, ko odnosi z javnostjo na nižjih ravneh pomagajo pri prodaji izdelkov, na nekoliko višjih ravneh pri prodaji idej, pomagajo na vrhunski ravni prodajati cele države. In v primeru največje države na svetu odnosi z javnostjo prodajajo pač največjo državo na svetu. Oziroma njeno pološčeno podobo. Saj ne gre za neko novo pogruntavščino; odnosi z javnostjo so bili ob legendarnem izvozu ameriške demokracije dejavni kot le kaj, ampak Američani imajo to nesrečo, da imajo slab PR. Nastopaški, vase zagledan, pompozen in celo za PR povsem skregan z dejstvi. Ameriški PR je ob njihovih vojaških intervencijah deloval bolj kot nadležna telefonska anketa, medtem ko je ruskemu uspelo vojaško intervencijo prodati kot akcijo dobrodušnega Dedka mraza, ki z eno roko deli otrokom bombone, z drugo pa pobija teroriste. Povedano drugače: prvi pogoj dobrega vojnega PR-ja je, da naredi vojno pravično. In medtem ko le zakrknjeni ameriški domoljubi vidijo v invaziji Iraka trohico neke univerzalne pravičnosti, je ruska intervencija po zlobnih teroristih, ki režejo glave, nato pa se infiltrirajo v begunske kolone, pravična že po sami definiciji.

Ta razvlečena triada pa je imela le en namen. Prav Slovenci bi namreč morali vedeti bolje … sirska vojna je na moč podobna vojnam, ki so se v slovenski soseščini odvijale v devetdesetih. Balkanske vojne so bile po fenotipu na moč podobne sirskim. Bile so vojne soseda proti sosedu, skupinice proti skupini, vaščana proti vaščanu, velike sile pa so ob tem držale luč in Združeni narodi so bili nemočni. Bile so brutalne vojne podivjanih skrajnežev, ki jim je še tiso malo razuma, ki so ga imeli pred vojno, zakrila morilska sla. Podobno je v Siriji in trditev, da lahko z bombo z desetih kilometrov prekineš ta krog blaznosti, je vsaj toliko neverjetna, kot je celo absurdna. Se pa dobro prodaja v jutranjih poročilih in v večernih dnevnikih.


04.07.2017

Arbitraža za telebane

Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.


27.06.2017

Pokaži nam, Miro

Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.


20.06.2017

Davkoplačevalci in žalujoči ostali

Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.


13.06.2017

Eno rojstvo, ena zastava

Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.


06.06.2017

Tretja svetovna vojna

Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”


30.05.2017

Pop na pošti

Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.


23.05.2017

Bližajo se volitve

Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.


16.05.2017

Mi gradimo ceste proge

Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.


09.05.2017

Enajst sekir in petnajst macol

Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.


02.05.2017

Jabolka in hruške

Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


18.04.2017

Ko pjeva, zlo ne misli

Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.


11.04.2017

Čakajoč na varnost

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


04.04.2017

Agro kaj…

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


28.03.2017

Elektro epitaf

Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.


21.03.2017

Begunski referendum

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.


14.03.2017

Mama je ena sama

Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.


07.03.2017

Pet predlogov z bambusom in gobicami

Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.


28.02.2017

Čiki in pesmi

Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.


Stran 17 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov