Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
V času vzvišenih besed in slavnostnih poslanic še nekaj nepotrebnosti tudi iz naše skromne redakcije.
V času zapovedane iskrenosti in božične skrivnosti je tisto, kar pričakujemo od drugih pa tudi od sebe, resnica. In resnica je takšna, da je našo normalnost ugrabila drhal. Saj veste, prav je, da smo strpni, da toleriramo drugače misleče, da se zavedamo razslojenosti družbe in se jo trudimo preseči, da smo tolerantni, prijazni in olikani. Ampak človeku, ki je vse to, proti koncu leta dvigne pokrov, ko se mora toliko ukvarjati z drhaljo. Drhal sežiga knjige, z motorno žago reže smrečice, preoblečena v klovne teka za desetletniki, postava po TV-soočenjih, kriči na nas s prvih strani časopisov in podobno. Tako je v času božične resnice treba jasno in glasno povedati: “Drhali v Sloveniji ni toliko, kot je je običajno v vseh normalnih demokracijah, temveč se je pri nas nenormalno namnožila.”
Se pravi, v času božične resnice je treba povedati na glas: nekateri naši sodržavljani so levičarji, nekateri so desničarji, nekateri so ženske, nekateri so moški, nekateri so homoseksualci, nekateri so begunci, a nekateri so drhal. In, kako smešno, o drhali v javnosti govorimo najmanj od naštetih kategorij. In ko ne govorimo o drhali, ker si ne upamo, najbrž drhal govori o nas. Ker si upa in ker ji je to v naravi.
Kaj se je torej zgodilo, da se je primitivni, netolerantni, nevzgojeni, ksenofobni in zagovedni del slovenske družbe tako dramatično razširil? Od zgodnjih časov demokracije je drhal znan in spremljajoč pojav vladavine ljudstva. Različne demokracije so se z njim različno spopadale, a medtem ko nam je drhal antike za seboj pustila recimo Kolosej, drhal sodobnosti za seboj ne pušča nič monumentalnega. Razen duhovnega pogorišča in globokih ran v družbi.
Prvo, kar ugotovi razmišljujoči, je pojavljanje drhali v medijih. Sladostrastno z obetom naklade mediji objavljajo drhalske bizarnosti. Ko se drhal spravi sežigat knjigo, natančno ve, da jo bodo tam čakale novinarske ekipe. Če ne bi bilo nikogar, bi njena akcija izzvenela v znano vesolje!
Jasno, da je takšno razmišljanje tudi naivno, češ, “če drhali ne vidimo, je ni”. Seveda je, a je v manjših količinah; prav lahkotnost dostopa v javnost pa mejne primerke potegne čez rob. Kot dokaz za genezo drhali uporabimo znano parafrazo trenutne hollywoodske uspešnice: “Pridi na temno stran! Imamo kekse!”
“Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna.”
Naslednji princip, ki je pripomogel k razplodu drhali, je pasivnost, samovšečno se imenujmo, “razumnih!” Z drhaljo ravnamo z nekakšno dvorno etiketo; iz naših misli in dejanj veje neverjetna toleranca. Pa ne le posamezniki, celo organi oblasti in represivni aparat so do drhali nenavadno mili. In ko ministrica za notranje zadeve te dni razpreda o sorazmernosti in primernosti ukrepov za zajezitev begunskega vala, bi lahko vsaj kakšno misel posvetila tudi naporom za zajezitev drhali. Kajti civilna družba je pred invazijo že zdavnaj pokleknila. Kot Camusove podgane drhal prek trupel soborcev preplavlja deželo. In tisti, ki meni, da gre za neškodljive ali celo živopisne vaške posebneže, se seveda krepko moti.
Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna. Ob tem, da ima drhal prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska! Druži jo čustvovanje, ki je veliko trdovratnejše, kot je samo spomin na zmagovalce oziroma poražence druge svetovne vojne. Druži jo sovraštvo do vsega, kar ni ukrojeno po ozkih in natančno določenih merah njenega omejenega sveta. Zato je dialog z njo podoben zabijanju bucike z desetkilogramskim kladivom. In zato bi morali v teh božičnih dneh poslati na ulice vojsko in policijo. Saj ne bi šlo za silno represijo, kajti za drhal je značilna tudi strahopetnost. “Eno okoli ušes, lulat, pa spat!” Represija do drhali je nujno potrebna zavoljo očuvanja zdravega dela družbe, ki ga drhal ne le žali, temveč tudi že fizično ogroža. Naša družba je napadena in žal za obrambo vrednot normalnosti ni več dovolj, da ugasnemo televizor.
Kar pa se tiče sistemskega in trajnega napora za zajezitev drhali, predlagamo nekaj ukrepov, za katere verjamemo, da bi pomagali. Interventna “protidrhalska” zakonodaja bi bila videti tako:
nravstvena policija bi od kandidatov, ki želijo upravljati kakršnokoli javno funkcijo, ob strokovnih referencah zahtevala še potrdilo o moralnovzgojni primernosti, ki bi ga izdajala pooblaščena ustanova. Še najraje takšna s področja psihiatrije. Nujno bi morali sprejeti zakon o navijačih, nekatere športne kolektive pa razpustiti. Ljudem, ki ne zmorejo izrazov, kot so “dober dan”, “hvala”, “na svidenje” in “prosim”, bi morali prepovedati javno zbiranje. Za vstop v politiko bi morali določiti spodnjo mejo inteligenčnega kvocienta. Odpraviti bi morali internetno anonimnost. Desetkratno bi morali povečati vložek v slovensko kulturo. Za urednike in novinarje v medijih bi morali zahtevati funkcionalno pismenost. Sprejeti bi morali zakon, po katerem bi bilo staršem prepovedano poimenovanje otrok z manj kot štirimi črkami ali z imeni, ki spominjajo na pralna sredstva.
Ne navsezadnje, na novo rojeni odrešenik že več kot dva tisoč let vsako leto znova umrje zaradi drhali. Res je, da se vsako leto znova rodi kot novo upanje, a je vprašanje, koliko časa se mu bo še ljubilo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
V času vzvišenih besed in slavnostnih poslanic še nekaj nepotrebnosti tudi iz naše skromne redakcije.
V času zapovedane iskrenosti in božične skrivnosti je tisto, kar pričakujemo od drugih pa tudi od sebe, resnica. In resnica je takšna, da je našo normalnost ugrabila drhal. Saj veste, prav je, da smo strpni, da toleriramo drugače misleče, da se zavedamo razslojenosti družbe in se jo trudimo preseči, da smo tolerantni, prijazni in olikani. Ampak človeku, ki je vse to, proti koncu leta dvigne pokrov, ko se mora toliko ukvarjati z drhaljo. Drhal sežiga knjige, z motorno žago reže smrečice, preoblečena v klovne teka za desetletniki, postava po TV-soočenjih, kriči na nas s prvih strani časopisov in podobno. Tako je v času božične resnice treba jasno in glasno povedati: “Drhali v Sloveniji ni toliko, kot je je običajno v vseh normalnih demokracijah, temveč se je pri nas nenormalno namnožila.”
Se pravi, v času božične resnice je treba povedati na glas: nekateri naši sodržavljani so levičarji, nekateri so desničarji, nekateri so ženske, nekateri so moški, nekateri so homoseksualci, nekateri so begunci, a nekateri so drhal. In, kako smešno, o drhali v javnosti govorimo najmanj od naštetih kategorij. In ko ne govorimo o drhali, ker si ne upamo, najbrž drhal govori o nas. Ker si upa in ker ji je to v naravi.
Kaj se je torej zgodilo, da se je primitivni, netolerantni, nevzgojeni, ksenofobni in zagovedni del slovenske družbe tako dramatično razširil? Od zgodnjih časov demokracije je drhal znan in spremljajoč pojav vladavine ljudstva. Različne demokracije so se z njim različno spopadale, a medtem ko nam je drhal antike za seboj pustila recimo Kolosej, drhal sodobnosti za seboj ne pušča nič monumentalnega. Razen duhovnega pogorišča in globokih ran v družbi.
Prvo, kar ugotovi razmišljujoči, je pojavljanje drhali v medijih. Sladostrastno z obetom naklade mediji objavljajo drhalske bizarnosti. Ko se drhal spravi sežigat knjigo, natančno ve, da jo bodo tam čakale novinarske ekipe. Če ne bi bilo nikogar, bi njena akcija izzvenela v znano vesolje!
Jasno, da je takšno razmišljanje tudi naivno, češ, “če drhali ne vidimo, je ni”. Seveda je, a je v manjših količinah; prav lahkotnost dostopa v javnost pa mejne primerke potegne čez rob. Kot dokaz za genezo drhali uporabimo znano parafrazo trenutne hollywoodske uspešnice: “Pridi na temno stran! Imamo kekse!”
“Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna.”
Naslednji princip, ki je pripomogel k razplodu drhali, je pasivnost, samovšečno se imenujmo, “razumnih!” Z drhaljo ravnamo z nekakšno dvorno etiketo; iz naših misli in dejanj veje neverjetna toleranca. Pa ne le posamezniki, celo organi oblasti in represivni aparat so do drhali nenavadno mili. In ko ministrica za notranje zadeve te dni razpreda o sorazmernosti in primernosti ukrepov za zajezitev begunskega vala, bi lahko vsaj kakšno misel posvetila tudi naporom za zajezitev drhali. Kajti civilna družba je pred invazijo že zdavnaj pokleknila. Kot Camusove podgane drhal prek trupel soborcev preplavlja deželo. In tisti, ki meni, da gre za neškodljive ali celo živopisne vaške posebneže, se seveda krepko moti.
Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna. Ob tem, da ima drhal prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska! Druži jo čustvovanje, ki je veliko trdovratnejše, kot je samo spomin na zmagovalce oziroma poražence druge svetovne vojne. Druži jo sovraštvo do vsega, kar ni ukrojeno po ozkih in natančno določenih merah njenega omejenega sveta. Zato je dialog z njo podoben zabijanju bucike z desetkilogramskim kladivom. In zato bi morali v teh božičnih dneh poslati na ulice vojsko in policijo. Saj ne bi šlo za silno represijo, kajti za drhal je značilna tudi strahopetnost. “Eno okoli ušes, lulat, pa spat!” Represija do drhali je nujno potrebna zavoljo očuvanja zdravega dela družbe, ki ga drhal ne le žali, temveč tudi že fizično ogroža. Naša družba je napadena in žal za obrambo vrednot normalnosti ni več dovolj, da ugasnemo televizor.
Kar pa se tiče sistemskega in trajnega napora za zajezitev drhali, predlagamo nekaj ukrepov, za katere verjamemo, da bi pomagali. Interventna “protidrhalska” zakonodaja bi bila videti tako:
nravstvena policija bi od kandidatov, ki želijo upravljati kakršnokoli javno funkcijo, ob strokovnih referencah zahtevala še potrdilo o moralnovzgojni primernosti, ki bi ga izdajala pooblaščena ustanova. Še najraje takšna s področja psihiatrije. Nujno bi morali sprejeti zakon o navijačih, nekatere športne kolektive pa razpustiti. Ljudem, ki ne zmorejo izrazov, kot so “dober dan”, “hvala”, “na svidenje” in “prosim”, bi morali prepovedati javno zbiranje. Za vstop v politiko bi morali določiti spodnjo mejo inteligenčnega kvocienta. Odpraviti bi morali internetno anonimnost. Desetkratno bi morali povečati vložek v slovensko kulturo. Za urednike in novinarje v medijih bi morali zahtevati funkcionalno pismenost. Sprejeti bi morali zakon, po katerem bi bilo staršem prepovedano poimenovanje otrok z manj kot štirimi črkami ali z imeni, ki spominjajo na pralna sredstva.
Ne navsezadnje, na novo rojeni odrešenik že več kot dva tisoč let vsako leto znova umrje zaradi drhali. Res je, da se vsako leto znova rodi kot novo upanje, a je vprašanje, koliko časa se mu bo še ljubilo.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov