Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
V času vzvišenih besed in slavnostnih poslanic še nekaj nepotrebnosti tudi iz naše skromne redakcije.
V času zapovedane iskrenosti in božične skrivnosti je tisto, kar pričakujemo od drugih pa tudi od sebe, resnica. In resnica je takšna, da je našo normalnost ugrabila drhal. Saj veste, prav je, da smo strpni, da toleriramo drugače misleče, da se zavedamo razslojenosti družbe in se jo trudimo preseči, da smo tolerantni, prijazni in olikani. Ampak človeku, ki je vse to, proti koncu leta dvigne pokrov, ko se mora toliko ukvarjati z drhaljo. Drhal sežiga knjige, z motorno žago reže smrečice, preoblečena v klovne teka za desetletniki, postava po TV-soočenjih, kriči na nas s prvih strani časopisov in podobno. Tako je v času božične resnice treba jasno in glasno povedati: “Drhali v Sloveniji ni toliko, kot je je običajno v vseh normalnih demokracijah, temveč se je pri nas nenormalno namnožila.”
Se pravi, v času božične resnice je treba povedati na glas: nekateri naši sodržavljani so levičarji, nekateri so desničarji, nekateri so ženske, nekateri so moški, nekateri so homoseksualci, nekateri so begunci, a nekateri so drhal. In, kako smešno, o drhali v javnosti govorimo najmanj od naštetih kategorij. In ko ne govorimo o drhali, ker si ne upamo, najbrž drhal govori o nas. Ker si upa in ker ji je to v naravi.
Kaj se je torej zgodilo, da se je primitivni, netolerantni, nevzgojeni, ksenofobni in zagovedni del slovenske družbe tako dramatično razširil? Od zgodnjih časov demokracije je drhal znan in spremljajoč pojav vladavine ljudstva. Različne demokracije so se z njim različno spopadale, a medtem ko nam je drhal antike za seboj pustila recimo Kolosej, drhal sodobnosti za seboj ne pušča nič monumentalnega. Razen duhovnega pogorišča in globokih ran v družbi.
Prvo, kar ugotovi razmišljujoči, je pojavljanje drhali v medijih. Sladostrastno z obetom naklade mediji objavljajo drhalske bizarnosti. Ko se drhal spravi sežigat knjigo, natančno ve, da jo bodo tam čakale novinarske ekipe. Če ne bi bilo nikogar, bi njena akcija izzvenela v znano vesolje!
Jasno, da je takšno razmišljanje tudi naivno, češ, “če drhali ne vidimo, je ni”. Seveda je, a je v manjših količinah; prav lahkotnost dostopa v javnost pa mejne primerke potegne čez rob. Kot dokaz za genezo drhali uporabimo znano parafrazo trenutne hollywoodske uspešnice: “Pridi na temno stran! Imamo kekse!”
“Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna.”
Naslednji princip, ki je pripomogel k razplodu drhali, je pasivnost, samovšečno se imenujmo, “razumnih!” Z drhaljo ravnamo z nekakšno dvorno etiketo; iz naših misli in dejanj veje neverjetna toleranca. Pa ne le posamezniki, celo organi oblasti in represivni aparat so do drhali nenavadno mili. In ko ministrica za notranje zadeve te dni razpreda o sorazmernosti in primernosti ukrepov za zajezitev begunskega vala, bi lahko vsaj kakšno misel posvetila tudi naporom za zajezitev drhali. Kajti civilna družba je pred invazijo že zdavnaj pokleknila. Kot Camusove podgane drhal prek trupel soborcev preplavlja deželo. In tisti, ki meni, da gre za neškodljive ali celo živopisne vaške posebneže, se seveda krepko moti.
Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna. Ob tem, da ima drhal prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska! Druži jo čustvovanje, ki je veliko trdovratnejše, kot je samo spomin na zmagovalce oziroma poražence druge svetovne vojne. Druži jo sovraštvo do vsega, kar ni ukrojeno po ozkih in natančno določenih merah njenega omejenega sveta. Zato je dialog z njo podoben zabijanju bucike z desetkilogramskim kladivom. In zato bi morali v teh božičnih dneh poslati na ulice vojsko in policijo. Saj ne bi šlo za silno represijo, kajti za drhal je značilna tudi strahopetnost. “Eno okoli ušes, lulat, pa spat!” Represija do drhali je nujno potrebna zavoljo očuvanja zdravega dela družbe, ki ga drhal ne le žali, temveč tudi že fizično ogroža. Naša družba je napadena in žal za obrambo vrednot normalnosti ni več dovolj, da ugasnemo televizor.
Kar pa se tiče sistemskega in trajnega napora za zajezitev drhali, predlagamo nekaj ukrepov, za katere verjamemo, da bi pomagali. Interventna “protidrhalska” zakonodaja bi bila videti tako:
nravstvena policija bi od kandidatov, ki želijo upravljati kakršnokoli javno funkcijo, ob strokovnih referencah zahtevala še potrdilo o moralnovzgojni primernosti, ki bi ga izdajala pooblaščena ustanova. Še najraje takšna s področja psihiatrije. Nujno bi morali sprejeti zakon o navijačih, nekatere športne kolektive pa razpustiti. Ljudem, ki ne zmorejo izrazov, kot so “dober dan”, “hvala”, “na svidenje” in “prosim”, bi morali prepovedati javno zbiranje. Za vstop v politiko bi morali določiti spodnjo mejo inteligenčnega kvocienta. Odpraviti bi morali internetno anonimnost. Desetkratno bi morali povečati vložek v slovensko kulturo. Za urednike in novinarje v medijih bi morali zahtevati funkcionalno pismenost. Sprejeti bi morali zakon, po katerem bi bilo staršem prepovedano poimenovanje otrok z manj kot štirimi črkami ali z imeni, ki spominjajo na pralna sredstva.
Ne navsezadnje, na novo rojeni odrešenik že več kot dva tisoč let vsako leto znova umrje zaradi drhali. Res je, da se vsako leto znova rodi kot novo upanje, a je vprašanje, koliko časa se mu bo še ljubilo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
Drhal ima prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska!
V času vzvišenih besed in slavnostnih poslanic še nekaj nepotrebnosti tudi iz naše skromne redakcije.
V času zapovedane iskrenosti in božične skrivnosti je tisto, kar pričakujemo od drugih pa tudi od sebe, resnica. In resnica je takšna, da je našo normalnost ugrabila drhal. Saj veste, prav je, da smo strpni, da toleriramo drugače misleče, da se zavedamo razslojenosti družbe in se jo trudimo preseči, da smo tolerantni, prijazni in olikani. Ampak človeku, ki je vse to, proti koncu leta dvigne pokrov, ko se mora toliko ukvarjati z drhaljo. Drhal sežiga knjige, z motorno žago reže smrečice, preoblečena v klovne teka za desetletniki, postava po TV-soočenjih, kriči na nas s prvih strani časopisov in podobno. Tako je v času božične resnice treba jasno in glasno povedati: “Drhali v Sloveniji ni toliko, kot je je običajno v vseh normalnih demokracijah, temveč se je pri nas nenormalno namnožila.”
Se pravi, v času božične resnice je treba povedati na glas: nekateri naši sodržavljani so levičarji, nekateri so desničarji, nekateri so ženske, nekateri so moški, nekateri so homoseksualci, nekateri so begunci, a nekateri so drhal. In, kako smešno, o drhali v javnosti govorimo najmanj od naštetih kategorij. In ko ne govorimo o drhali, ker si ne upamo, najbrž drhal govori o nas. Ker si upa in ker ji je to v naravi.
Kaj se je torej zgodilo, da se je primitivni, netolerantni, nevzgojeni, ksenofobni in zagovedni del slovenske družbe tako dramatično razširil? Od zgodnjih časov demokracije je drhal znan in spremljajoč pojav vladavine ljudstva. Različne demokracije so se z njim različno spopadale, a medtem ko nam je drhal antike za seboj pustila recimo Kolosej, drhal sodobnosti za seboj ne pušča nič monumentalnega. Razen duhovnega pogorišča in globokih ran v družbi.
Prvo, kar ugotovi razmišljujoči, je pojavljanje drhali v medijih. Sladostrastno z obetom naklade mediji objavljajo drhalske bizarnosti. Ko se drhal spravi sežigat knjigo, natančno ve, da jo bodo tam čakale novinarske ekipe. Če ne bi bilo nikogar, bi njena akcija izzvenela v znano vesolje!
Jasno, da je takšno razmišljanje tudi naivno, češ, “če drhali ne vidimo, je ni”. Seveda je, a je v manjših količinah; prav lahkotnost dostopa v javnost pa mejne primerke potegne čez rob. Kot dokaz za genezo drhali uporabimo znano parafrazo trenutne hollywoodske uspešnice: “Pridi na temno stran! Imamo kekse!”
“Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna.”
Naslednji princip, ki je pripomogel k razplodu drhali, je pasivnost, samovšečno se imenujmo, “razumnih!” Z drhaljo ravnamo z nekakšno dvorno etiketo; iz naših misli in dejanj veje neverjetna toleranca. Pa ne le posamezniki, celo organi oblasti in represivni aparat so do drhali nenavadno mili. In ko ministrica za notranje zadeve te dni razpreda o sorazmernosti in primernosti ukrepov za zajezitev begunskega vala, bi lahko vsaj kakšno misel posvetila tudi naporom za zajezitev drhali. Kajti civilna družba je pred invazijo že zdavnaj pokleknila. Kot Camusove podgane drhal prek trupel soborcev preplavlja deželo. In tisti, ki meni, da gre za neškodljive ali celo živopisne vaške posebneže, se seveda krepko moti.
Povsod so; homoseksualna, katoliška, udbomafijska in vrtnarska omrežja so v primerjavi z omrežjem, ki si ga je zgradila drhal, povsem neškodljiva in nepomembna. Ob tem, da ima drhal prednost, ki jo vsaj za zdaj dela povsem nedotakljivo: v svetovnonazorsko razklani Sloveniji je drhal nadstrankarska! Druži jo čustvovanje, ki je veliko trdovratnejše, kot je samo spomin na zmagovalce oziroma poražence druge svetovne vojne. Druži jo sovraštvo do vsega, kar ni ukrojeno po ozkih in natančno določenih merah njenega omejenega sveta. Zato je dialog z njo podoben zabijanju bucike z desetkilogramskim kladivom. In zato bi morali v teh božičnih dneh poslati na ulice vojsko in policijo. Saj ne bi šlo za silno represijo, kajti za drhal je značilna tudi strahopetnost. “Eno okoli ušes, lulat, pa spat!” Represija do drhali je nujno potrebna zavoljo očuvanja zdravega dela družbe, ki ga drhal ne le žali, temveč tudi že fizično ogroža. Naša družba je napadena in žal za obrambo vrednot normalnosti ni več dovolj, da ugasnemo televizor.
Kar pa se tiče sistemskega in trajnega napora za zajezitev drhali, predlagamo nekaj ukrepov, za katere verjamemo, da bi pomagali. Interventna “protidrhalska” zakonodaja bi bila videti tako:
nravstvena policija bi od kandidatov, ki želijo upravljati kakršnokoli javno funkcijo, ob strokovnih referencah zahtevala še potrdilo o moralnovzgojni primernosti, ki bi ga izdajala pooblaščena ustanova. Še najraje takšna s področja psihiatrije. Nujno bi morali sprejeti zakon o navijačih, nekatere športne kolektive pa razpustiti. Ljudem, ki ne zmorejo izrazov, kot so “dober dan”, “hvala”, “na svidenje” in “prosim”, bi morali prepovedati javno zbiranje. Za vstop v politiko bi morali določiti spodnjo mejo inteligenčnega kvocienta. Odpraviti bi morali internetno anonimnost. Desetkratno bi morali povečati vložek v slovensko kulturo. Za urednike in novinarje v medijih bi morali zahtevati funkcionalno pismenost. Sprejeti bi morali zakon, po katerem bi bilo staršem prepovedano poimenovanje otrok z manj kot štirimi črkami ali z imeni, ki spominjajo na pralna sredstva.
Ne navsezadnje, na novo rojeni odrešenik že več kot dva tisoč let vsako leto znova umrje zaradi drhali. Res je, da se vsako leto znova rodi kot novo upanje, a je vprašanje, koliko časa se mu bo še ljubilo.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov