Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča.
Državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo, to pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka
Ena najbolj priljubljenih zastonjskih zabav, kar jih imamo na tem prostoru, so državne proslave. Še bolj ambiciozno: na slovenskih televizijah ne uspejo zlahka pripraviti kaj tako zabavnega, kot so državne proslave. Zadnja, za kulturni praznik, se je tako kljub presežkom samo postavila v vrsto večnih dosežkov slovenske proslavarske zabave. In čisto na začetku: večina državnih proslav reklamira enotnost naroda s tem, da ga razdvajajo.
Če hočemo razumeti proslavarsko zadrego, se moramo najprej posvetiti institutu proslav samih. Če bi ustvarjalci državnih proslav podrobno poznali teoretične osnove proslave, bi se že izognili polovici problemov. Velika zadrega je namreč v tem, da državni uradniki ustvarjanje državnih proslav zaupajo umetnikom. Ti na proslavah trenirajo svojo umetniško formo. Kar pa je povsem napačno, saj umetnost in proslave nimajo nič skupnega. Umetniške proslave so nekaj tako nemogočega, kot bi bil zgrešen poskus, da bi hamburgerje predstavili kot kulinarični presežek.
Zato bi se morali državni organi, nato pa še umetniki, o proslavah najprej podučiti. O njihovi teoriji in praksi. In znanja o proslavah imamo v tej deželi dovolj, le odkriti ga je treba. Z drugimi besedami, državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo. To pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka.
Osnovnošolske učiteljice slovenščine niso le zadolžene za vse osnovnošolske proslave. Se pravi mamicam posvečene marčevske, domovini in božičku posvečene decembrske, mrtvim posvečene novembrske in počitnicam posvečene junijske. Po slovenskem podeželju, kjer je šola še vedno zraščena z okoljem, osnovnošolske učiteljice skrbijo tudi za proslave ob krajevnih praznikih, občinskih obletnicah, odprtju cest in vodovodov ter podobnih slavnostnih klimaksih črpanja evropskih sredstev.
Povedano drugače: še tako vrhunski slovenski umetnik, ki mu državne komisije zaupajo režijo katere državnih proslav, je drekec pekec v primerjavi s povprečno osnovnošolsko učiteljico slovenščine. S tem, da učiteljice slovenščine to počnejo kot del svoje redne službe, medtem ko si umetniki zaračunajo evrov za pol leta umetniškega življenja.
In kje ga polomijo umetniki oziroma, kaj bi jim lahko svetovale učiteljice, da bi bilo vse skupaj znosno? Proslava ima za razliko od svobodnejših umetniških form nekaj železnih zakonov. Prvi se imenuje slavnostni govor.
Proslave ni brez slavnostnega govornika. In ker govornik nastopi praviloma prvi, ukroji tok proslave po svoji podobi. Težava umetnikov na državnih proslavah je dejstvo, da slavnostnega govornika ignorirajo. Po njihovem se proslava začne, ko slavnostni govornik zapusti oder – učiteljice pa vedo, da se proslava začne, ko ravnatelj stopi pred mikrofon. Govor je že del proslave in na državni proslavi slavnostni govornik govori o stvareh, ki jih umetniški program zatem negira … slavnostni govornik po navadi pove, da moramo Slovenci postati enotni, umetnik v programu pa po navadi razloži, zakaj je to nemogoče.
Drugi problem državnih proslav je prva vrsta. V prvi vrsti na državnih proslavah sedijo ljudje, ki tam morajo biti. Čeprav bi raje bili kje drugje. Na šolskih predstavah pa v prvi vrsti sedijo prvi razredi, oziroma otroci iz vrtca, ki drugače ne bi videli na oder. Na državnih proslavah so v prvi vrsti ljudje zaradi namišljenih zaslug, na šolski proslavi pa zaradi resnične potrebe.
Zadnji problem državnih proslav je časovnica. Državne proslave se vlečejo kot jara kača, ker je za malo vsebine na voljo ogromno časa. Učiteljice slovenščine na osnovnih šolah pa proslavo začnejo in končajo znotraj ene šolske ure. Ker je po proslavi naslednja ura ali malica ali morajo učenci na avtobus ali pa grejo skupaj s starši na pico.
Imajo pa učiteljice slovenščine na šolskih in krajevnih proslavah veliko prednost pred ubogimi umetniki in državnimi funkcionarji, ki skrbijo za državne proslave. Proslave na šolah in v majhnih slovenskih krajih so generične proslave. Otroci mamicam iskreno deklamirajo in pojejo pesmice. In mamice so iskreno navdušene. Otroci iskreno pričakujejo decembrske like in otroci junija iskreno pokažejo rezultate celoletnega dela. In starši jim iskreno zaploskajo. Takšne proslave, čeprav niso umetniški presežki, v celoti služijo svojemu namenu. So druženje ljudi, ki obeležujejo preteklost s tem, da slavijo sedanjost.
Državne proslave in z njimi umetniki, ki jih pripravljajo, in uradniki, ki jih naročajo, te sreče nimajo. V državnih proslavah ni nič iskrenega. Čeprav nas katarzično opominjajo, opozarjajo ali spominjajo, so zlagane. Naj gre za vse priključitve k matični domovini, naj gre za samostojnost ali državnost, za kulturo ali upor, za Trubarja ali Prešerna … Slovenci do svoje preteklosti kot tudi do svoje sedanjosti nismo iskreni – zato tudi obeleževanje obojega skozi državne proslave ne more biti iskreno. Tega pa ne more spremeniti še tako pronicljiv umetniški koncept in še tako mogočna umetnikova karizma.
Zato bi bilo referendumsko vprašanje, ki bi spraševalo o smiselnosti državnih proslav, korak v pravo smer. Pa ne v službi ciničnega pogleda na domoljubje, temveč v službi globokega premisleka o tem, ali si državne proslave sploh zaslužimo, če jih že nismo sposobni proslavljati.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča.
Državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo, to pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka
Ena najbolj priljubljenih zastonjskih zabav, kar jih imamo na tem prostoru, so državne proslave. Še bolj ambiciozno: na slovenskih televizijah ne uspejo zlahka pripraviti kaj tako zabavnega, kot so državne proslave. Zadnja, za kulturni praznik, se je tako kljub presežkom samo postavila v vrsto večnih dosežkov slovenske proslavarske zabave. In čisto na začetku: večina državnih proslav reklamira enotnost naroda s tem, da ga razdvajajo.
Če hočemo razumeti proslavarsko zadrego, se moramo najprej posvetiti institutu proslav samih. Če bi ustvarjalci državnih proslav podrobno poznali teoretične osnove proslave, bi se že izognili polovici problemov. Velika zadrega je namreč v tem, da državni uradniki ustvarjanje državnih proslav zaupajo umetnikom. Ti na proslavah trenirajo svojo umetniško formo. Kar pa je povsem napačno, saj umetnost in proslave nimajo nič skupnega. Umetniške proslave so nekaj tako nemogočega, kot bi bil zgrešen poskus, da bi hamburgerje predstavili kot kulinarični presežek.
Zato bi se morali državni organi, nato pa še umetniki, o proslavah najprej podučiti. O njihovi teoriji in praksi. In znanja o proslavah imamo v tej deželi dovolj, le odkriti ga je treba. Z drugimi besedami, državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo. To pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka.
Osnovnošolske učiteljice slovenščine niso le zadolžene za vse osnovnošolske proslave. Se pravi mamicam posvečene marčevske, domovini in božičku posvečene decembrske, mrtvim posvečene novembrske in počitnicam posvečene junijske. Po slovenskem podeželju, kjer je šola še vedno zraščena z okoljem, osnovnošolske učiteljice skrbijo tudi za proslave ob krajevnih praznikih, občinskih obletnicah, odprtju cest in vodovodov ter podobnih slavnostnih klimaksih črpanja evropskih sredstev.
Povedano drugače: še tako vrhunski slovenski umetnik, ki mu državne komisije zaupajo režijo katere državnih proslav, je drekec pekec v primerjavi s povprečno osnovnošolsko učiteljico slovenščine. S tem, da učiteljice slovenščine to počnejo kot del svoje redne službe, medtem ko si umetniki zaračunajo evrov za pol leta umetniškega življenja.
In kje ga polomijo umetniki oziroma, kaj bi jim lahko svetovale učiteljice, da bi bilo vse skupaj znosno? Proslava ima za razliko od svobodnejših umetniških form nekaj železnih zakonov. Prvi se imenuje slavnostni govor.
Proslave ni brez slavnostnega govornika. In ker govornik nastopi praviloma prvi, ukroji tok proslave po svoji podobi. Težava umetnikov na državnih proslavah je dejstvo, da slavnostnega govornika ignorirajo. Po njihovem se proslava začne, ko slavnostni govornik zapusti oder – učiteljice pa vedo, da se proslava začne, ko ravnatelj stopi pred mikrofon. Govor je že del proslave in na državni proslavi slavnostni govornik govori o stvareh, ki jih umetniški program zatem negira … slavnostni govornik po navadi pove, da moramo Slovenci postati enotni, umetnik v programu pa po navadi razloži, zakaj je to nemogoče.
Drugi problem državnih proslav je prva vrsta. V prvi vrsti na državnih proslavah sedijo ljudje, ki tam morajo biti. Čeprav bi raje bili kje drugje. Na šolskih predstavah pa v prvi vrsti sedijo prvi razredi, oziroma otroci iz vrtca, ki drugače ne bi videli na oder. Na državnih proslavah so v prvi vrsti ljudje zaradi namišljenih zaslug, na šolski proslavi pa zaradi resnične potrebe.
Zadnji problem državnih proslav je časovnica. Državne proslave se vlečejo kot jara kača, ker je za malo vsebine na voljo ogromno časa. Učiteljice slovenščine na osnovnih šolah pa proslavo začnejo in končajo znotraj ene šolske ure. Ker je po proslavi naslednja ura ali malica ali morajo učenci na avtobus ali pa grejo skupaj s starši na pico.
Imajo pa učiteljice slovenščine na šolskih in krajevnih proslavah veliko prednost pred ubogimi umetniki in državnimi funkcionarji, ki skrbijo za državne proslave. Proslave na šolah in v majhnih slovenskih krajih so generične proslave. Otroci mamicam iskreno deklamirajo in pojejo pesmice. In mamice so iskreno navdušene. Otroci iskreno pričakujejo decembrske like in otroci junija iskreno pokažejo rezultate celoletnega dela. In starši jim iskreno zaploskajo. Takšne proslave, čeprav niso umetniški presežki, v celoti služijo svojemu namenu. So druženje ljudi, ki obeležujejo preteklost s tem, da slavijo sedanjost.
Državne proslave in z njimi umetniki, ki jih pripravljajo, in uradniki, ki jih naročajo, te sreče nimajo. V državnih proslavah ni nič iskrenega. Čeprav nas katarzično opominjajo, opozarjajo ali spominjajo, so zlagane. Naj gre za vse priključitve k matični domovini, naj gre za samostojnost ali državnost, za kulturo ali upor, za Trubarja ali Prešerna … Slovenci do svoje preteklosti kot tudi do svoje sedanjosti nismo iskreni – zato tudi obeleževanje obojega skozi državne proslave ne more biti iskreno. Tega pa ne more spremeniti še tako pronicljiv umetniški koncept in še tako mogočna umetnikova karizma.
Zato bi bilo referendumsko vprašanje, ki bi spraševalo o smiselnosti državnih proslav, korak v pravo smer. Pa ne v službi ciničnega pogleda na domoljubje, temveč v službi globokega premisleka o tem, ali si državne proslave sploh zaslužimo, če jih že nismo sposobni proslavljati.
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Neveljaven email naslov