Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča.
Državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo, to pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka
Ena najbolj priljubljenih zastonjskih zabav, kar jih imamo na tem prostoru, so državne proslave. Še bolj ambiciozno: na slovenskih televizijah ne uspejo zlahka pripraviti kaj tako zabavnega, kot so državne proslave. Zadnja, za kulturni praznik, se je tako kljub presežkom samo postavila v vrsto večnih dosežkov slovenske proslavarske zabave. In čisto na začetku: večina državnih proslav reklamira enotnost naroda s tem, da ga razdvajajo.
Če hočemo razumeti proslavarsko zadrego, se moramo najprej posvetiti institutu proslav samih. Če bi ustvarjalci državnih proslav podrobno poznali teoretične osnove proslave, bi se že izognili polovici problemov. Velika zadrega je namreč v tem, da državni uradniki ustvarjanje državnih proslav zaupajo umetnikom. Ti na proslavah trenirajo svojo umetniško formo. Kar pa je povsem napačno, saj umetnost in proslave nimajo nič skupnega. Umetniške proslave so nekaj tako nemogočega, kot bi bil zgrešen poskus, da bi hamburgerje predstavili kot kulinarični presežek.
Zato bi se morali državni organi, nato pa še umetniki, o proslavah najprej podučiti. O njihovi teoriji in praksi. In znanja o proslavah imamo v tej deželi dovolj, le odkriti ga je treba. Z drugimi besedami, državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo. To pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka.
Osnovnošolske učiteljice slovenščine niso le zadolžene za vse osnovnošolske proslave. Se pravi mamicam posvečene marčevske, domovini in božičku posvečene decembrske, mrtvim posvečene novembrske in počitnicam posvečene junijske. Po slovenskem podeželju, kjer je šola še vedno zraščena z okoljem, osnovnošolske učiteljice skrbijo tudi za proslave ob krajevnih praznikih, občinskih obletnicah, odprtju cest in vodovodov ter podobnih slavnostnih klimaksih črpanja evropskih sredstev.
Povedano drugače: še tako vrhunski slovenski umetnik, ki mu državne komisije zaupajo režijo katere državnih proslav, je drekec pekec v primerjavi s povprečno osnovnošolsko učiteljico slovenščine. S tem, da učiteljice slovenščine to počnejo kot del svoje redne službe, medtem ko si umetniki zaračunajo evrov za pol leta umetniškega življenja.
In kje ga polomijo umetniki oziroma, kaj bi jim lahko svetovale učiteljice, da bi bilo vse skupaj znosno? Proslava ima za razliko od svobodnejših umetniških form nekaj železnih zakonov. Prvi se imenuje slavnostni govor.
Proslave ni brez slavnostnega govornika. In ker govornik nastopi praviloma prvi, ukroji tok proslave po svoji podobi. Težava umetnikov na državnih proslavah je dejstvo, da slavnostnega govornika ignorirajo. Po njihovem se proslava začne, ko slavnostni govornik zapusti oder – učiteljice pa vedo, da se proslava začne, ko ravnatelj stopi pred mikrofon. Govor je že del proslave in na državni proslavi slavnostni govornik govori o stvareh, ki jih umetniški program zatem negira … slavnostni govornik po navadi pove, da moramo Slovenci postati enotni, umetnik v programu pa po navadi razloži, zakaj je to nemogoče.
Drugi problem državnih proslav je prva vrsta. V prvi vrsti na državnih proslavah sedijo ljudje, ki tam morajo biti. Čeprav bi raje bili kje drugje. Na šolskih predstavah pa v prvi vrsti sedijo prvi razredi, oziroma otroci iz vrtca, ki drugače ne bi videli na oder. Na državnih proslavah so v prvi vrsti ljudje zaradi namišljenih zaslug, na šolski proslavi pa zaradi resnične potrebe.
Zadnji problem državnih proslav je časovnica. Državne proslave se vlečejo kot jara kača, ker je za malo vsebine na voljo ogromno časa. Učiteljice slovenščine na osnovnih šolah pa proslavo začnejo in končajo znotraj ene šolske ure. Ker je po proslavi naslednja ura ali malica ali morajo učenci na avtobus ali pa grejo skupaj s starši na pico.
Imajo pa učiteljice slovenščine na šolskih in krajevnih proslavah veliko prednost pred ubogimi umetniki in državnimi funkcionarji, ki skrbijo za državne proslave. Proslave na šolah in v majhnih slovenskih krajih so generične proslave. Otroci mamicam iskreno deklamirajo in pojejo pesmice. In mamice so iskreno navdušene. Otroci iskreno pričakujejo decembrske like in otroci junija iskreno pokažejo rezultate celoletnega dela. In starši jim iskreno zaploskajo. Takšne proslave, čeprav niso umetniški presežki, v celoti služijo svojemu namenu. So druženje ljudi, ki obeležujejo preteklost s tem, da slavijo sedanjost.
Državne proslave in z njimi umetniki, ki jih pripravljajo, in uradniki, ki jih naročajo, te sreče nimajo. V državnih proslavah ni nič iskrenega. Čeprav nas katarzično opominjajo, opozarjajo ali spominjajo, so zlagane. Naj gre za vse priključitve k matični domovini, naj gre za samostojnost ali državnost, za kulturo ali upor, za Trubarja ali Prešerna … Slovenci do svoje preteklosti kot tudi do svoje sedanjosti nismo iskreni – zato tudi obeleževanje obojega skozi državne proslave ne more biti iskreno. Tega pa ne more spremeniti še tako pronicljiv umetniški koncept in še tako mogočna umetnikova karizma.
Zato bi bilo referendumsko vprašanje, ki bi spraševalo o smiselnosti državnih proslav, korak v pravo smer. Pa ne v službi ciničnega pogleda na domoljubje, temveč v službi globokega premisleka o tem, ali si državne proslave sploh zaslužimo, če jih že nismo sposobni proslavljati.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča.
Državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo, to pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka
Ena najbolj priljubljenih zastonjskih zabav, kar jih imamo na tem prostoru, so državne proslave. Še bolj ambiciozno: na slovenskih televizijah ne uspejo zlahka pripraviti kaj tako zabavnega, kot so državne proslave. Zadnja, za kulturni praznik, se je tako kljub presežkom samo postavila v vrsto večnih dosežkov slovenske proslavarske zabave. In čisto na začetku: večina državnih proslav reklamira enotnost naroda s tem, da ga razdvajajo.
Če hočemo razumeti proslavarsko zadrego, se moramo najprej posvetiti institutu proslav samih. Če bi ustvarjalci državnih proslav podrobno poznali teoretične osnove proslave, bi se že izognili polovici problemov. Velika zadrega je namreč v tem, da državni uradniki ustvarjanje državnih proslav zaupajo umetnikom. Ti na proslavah trenirajo svojo umetniško formo. Kar pa je povsem napačno, saj umetnost in proslave nimajo nič skupnega. Umetniške proslave so nekaj tako nemogočega, kot bi bil zgrešen poskus, da bi hamburgerje predstavili kot kulinarični presežek.
Zato bi se morali državni organi, nato pa še umetniki, o proslavah najprej podučiti. O njihovi teoriji in praksi. In znanja o proslavah imamo v tej deželi dovolj, le odkriti ga je treba. Z drugimi besedami, državne proslave bi morali nadzorovati, če že ne kar pripravljati tisti, ki o njih največ vedo. To pa so osnovnošolske učiteljice slovenskega pouka.
Osnovnošolske učiteljice slovenščine niso le zadolžene za vse osnovnošolske proslave. Se pravi mamicam posvečene marčevske, domovini in božičku posvečene decembrske, mrtvim posvečene novembrske in počitnicam posvečene junijske. Po slovenskem podeželju, kjer je šola še vedno zraščena z okoljem, osnovnošolske učiteljice skrbijo tudi za proslave ob krajevnih praznikih, občinskih obletnicah, odprtju cest in vodovodov ter podobnih slavnostnih klimaksih črpanja evropskih sredstev.
Povedano drugače: še tako vrhunski slovenski umetnik, ki mu državne komisije zaupajo režijo katere državnih proslav, je drekec pekec v primerjavi s povprečno osnovnošolsko učiteljico slovenščine. S tem, da učiteljice slovenščine to počnejo kot del svoje redne službe, medtem ko si umetniki zaračunajo evrov za pol leta umetniškega življenja.
In kje ga polomijo umetniki oziroma, kaj bi jim lahko svetovale učiteljice, da bi bilo vse skupaj znosno? Proslava ima za razliko od svobodnejših umetniških form nekaj železnih zakonov. Prvi se imenuje slavnostni govor.
Proslave ni brez slavnostnega govornika. In ker govornik nastopi praviloma prvi, ukroji tok proslave po svoji podobi. Težava umetnikov na državnih proslavah je dejstvo, da slavnostnega govornika ignorirajo. Po njihovem se proslava začne, ko slavnostni govornik zapusti oder – učiteljice pa vedo, da se proslava začne, ko ravnatelj stopi pred mikrofon. Govor je že del proslave in na državni proslavi slavnostni govornik govori o stvareh, ki jih umetniški program zatem negira … slavnostni govornik po navadi pove, da moramo Slovenci postati enotni, umetnik v programu pa po navadi razloži, zakaj je to nemogoče.
Drugi problem državnih proslav je prva vrsta. V prvi vrsti na državnih proslavah sedijo ljudje, ki tam morajo biti. Čeprav bi raje bili kje drugje. Na šolskih predstavah pa v prvi vrsti sedijo prvi razredi, oziroma otroci iz vrtca, ki drugače ne bi videli na oder. Na državnih proslavah so v prvi vrsti ljudje zaradi namišljenih zaslug, na šolski proslavi pa zaradi resnične potrebe.
Zadnji problem državnih proslav je časovnica. Državne proslave se vlečejo kot jara kača, ker je za malo vsebine na voljo ogromno časa. Učiteljice slovenščine na osnovnih šolah pa proslavo začnejo in končajo znotraj ene šolske ure. Ker je po proslavi naslednja ura ali malica ali morajo učenci na avtobus ali pa grejo skupaj s starši na pico.
Imajo pa učiteljice slovenščine na šolskih in krajevnih proslavah veliko prednost pred ubogimi umetniki in državnimi funkcionarji, ki skrbijo za državne proslave. Proslave na šolah in v majhnih slovenskih krajih so generične proslave. Otroci mamicam iskreno deklamirajo in pojejo pesmice. In mamice so iskreno navdušene. Otroci iskreno pričakujejo decembrske like in otroci junija iskreno pokažejo rezultate celoletnega dela. In starši jim iskreno zaploskajo. Takšne proslave, čeprav niso umetniški presežki, v celoti služijo svojemu namenu. So druženje ljudi, ki obeležujejo preteklost s tem, da slavijo sedanjost.
Državne proslave in z njimi umetniki, ki jih pripravljajo, in uradniki, ki jih naročajo, te sreče nimajo. V državnih proslavah ni nič iskrenega. Čeprav nas katarzično opominjajo, opozarjajo ali spominjajo, so zlagane. Naj gre za vse priključitve k matični domovini, naj gre za samostojnost ali državnost, za kulturo ali upor, za Trubarja ali Prešerna … Slovenci do svoje preteklosti kot tudi do svoje sedanjosti nismo iskreni – zato tudi obeleževanje obojega skozi državne proslave ne more biti iskreno. Tega pa ne more spremeniti še tako pronicljiv umetniški koncept in še tako mogočna umetnikova karizma.
Zato bi bilo referendumsko vprašanje, ki bi spraševalo o smiselnosti državnih proslav, korak v pravo smer. Pa ne v službi ciničnega pogleda na domoljubje, temveč v službi globokega premisleka o tem, ali si državne proslave sploh zaslužimo, če jih že nismo sposobni proslavljati.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov