Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zaplet z dogovarjanjem policistov okoli prijetja ministra Koprivnikarja ima svoje pozitivne plati. Kot pozitivno usmerjena oddaja poglejmo najprej te. Kot smo zvedeli iz primera, minister igra v rock bendu, policisti pa uporabljajo Facebook. Kar je oboje izjemno urbano in nakazuje na možnost, da se naše oblastne strukture počasi izvijajo iz ruralnosti in provincialnosti.
"Namen tiste nesrečne patrole je bil na simbolni ravni podčrtati policijski sindikalni boj, z bizarno akcijo pa so ga samo prečrtali"
Zaplet z dogovarjanjem policistov okoli prijetja ministra Koprivnikarja ima svoje pozitivne plati. Kot pozitivno usmerjena oddaja poglejmo najprej te. Kot smo zvedeli iz primera, minister igra v rock bendu, policisti pa uporabljajo Facebook. Kar je oboje izjemno urbano in nakazuje na možnost, da se naše oblastne strukture počasi izvijajo iz ruralnosti in provincialnosti.
S to ugotovitvijo pa se pozitivni nauk vse zgodbe tudi končuje. Od tod naprej je le še ocean usmiljenja in pomilovanja. Najprej je potrebno razjasniti, kdo lovi koga. Znano in zaželeno je, da policaji lovijo lopove. Glede na potek celotne zgodbe pa je prav tako razvidno, da policaji lovijo tudi policaje. Zdaj le še čakamo, da bodo tudi lopovi začeli loviti lopove, pa bo narobe svet popoln. To, da lopovi lovijo policaje, pa je tako ali tako že nekaj časa znano.
“S pisanjem skrivnih sporočil na Facebooku bi se lahko v prihodnosti začela kakšna od policajskih šal.”
Analitiki, ki so opozarjali na dejstvo, da je policiste naznanil kolega policist, so poudarili, da neenotnost med policijo ni nikoli dober znak. Toda, ali dva sindikata za eno samo policijo nista bolj nevarna za poklic kot nekaj tožarjenja med sindikalnimi zaupniki? Dva sindikata, ki bi ju lahko označili kot odprt sektaški boj znotraj policije, delata stroki verjetno večjo škodo kot špecanje samo. Še več, z nekaj domišljije sta sindikata lahko tudi vzrok medsebojnega tožarjenja in ovajanja. Če se policisti ne morejo dogovoriti za enotno sindikalno centralo, kako lahko kdorkoli pričakuje, da se bodo dogovorili za tajnost na Facebooku?
In prav Facebook je druga neznosna neumnost vrlih mož postave. Zakaj se pogruntavščini reče socialna omrežja, je mogoče policistom nerazumljivo, ampak zadeva je bila izumljena ravno z nasprotnim namenom, kot si to predstavljajo slovenski možje postave. Facebook je ultimativno orodje človeške histerije, s pomočjo katerega vsi vedo vse o vseh in pričakovati tajnost na Facebooku je podobno kot pričakovati zemeljsko gravitacijo na Luni. Še več, s pisanjem skrivnih sporočil na Facebooku bi se lahko v prihodnosti začela kakšna od policajskih šal.
Nadalje je nadvse zanimiv odziv predsednika vlade. Nadel si je enega najbolj odločnih izrazov in povedal, da sta zasledovanje in ustavljanje ministra resen poskus spodkopavanja vlade. »Spodkopavanje vlade« se sliši res grozljivo in podobno apokaliptično, kot je bila nedavna razširitev pooblastil slovenski vojski. Kot da se nad brezmadežno slovensko demokracijo spravljajo temne sile totalitarizma, ki za svojo raboto nepooblaščeno uporabljajo represivni aparat države. Recept kot iz kakšnega južnoameriškega državnega udara, skratka …
A po krajšem premisleku … Če kaj, je policija zavezana k varovanju in ščitenju državljanov. In kako češ državljane bolj učinkovito ščititi in varovati, kot da spodkopavaš vlado? Kajti v medijih in javnosti velja, da je največji sovražnik slovenskega ljudstva prav slovenska vlada! In ko vlada izjavi, da jo policija, ki je posvečena varovanju ljudstva, želi spodkopati, po logičnem zaključku policija opravlja samo svoje z zakoni določeno delo!
In še zadnja nelogičnost vse zgodbe; največja slast policijskega dela je, ko nepridiprava policist sooči z neizpodbitnimi dokazi. Zato je prav neverjetna nerodnost, s katero se policisti – enkrat na nasprotni strani mrežice – izgovarjajo identično kot najbolj patetični lopovi. »To ni moje,« pa so ja lahko slišali sto- in stokrat, ko so po parkih lovili male dilerje in če kdo, bi lahko oni vedeli, kako hipna laž namesto priznanja vse le še poslabša.
“Ker gre za neprofesionalnost na temeljni oziroma načelni ravni, nas je lahko resnična groza, kako neprofesionalni so šele njihovi postopki na vsakodnevni operativni ravni.”
Iz vse te zgodbe, naj bo protizakonita ali tako ali drugače podtaknjena, pa veje ena sama resnica; in ta je popolna neprofesionalnost slovenske policije. Neprofesionalno je to, da zadeve niso bili sposobni zaznati in pozneje obravnavati kot interni problem, neprofesionalnost, ker ne zmorejo učinkovitega in ne hujskaškega sindikalnega organiziranja, neprofesionalnost, ker ne poznajo sodobnih informacijskih tehnologij in neprofesionalnost, ker ne poznajo ali ne razumejo svoje vloge v odnosu do ostalih dejavnikov oblasti. Recimo do vsakokratne vlade. In ker gre za neprofesionalnost na temeljni oziroma načelni ravni, nas je lahko resnična groza, kako neprofesionalni so šele njihovi postopki na vsakodnevni operativni ravni.
In še absurd: namen tiste nesrečne patrole je bil na simbolni ravni podčrtati policijski sindikalni boj, z bizarno akcijo pa so ga samo prečrtali.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zaplet z dogovarjanjem policistov okoli prijetja ministra Koprivnikarja ima svoje pozitivne plati. Kot pozitivno usmerjena oddaja poglejmo najprej te. Kot smo zvedeli iz primera, minister igra v rock bendu, policisti pa uporabljajo Facebook. Kar je oboje izjemno urbano in nakazuje na možnost, da se naše oblastne strukture počasi izvijajo iz ruralnosti in provincialnosti.
"Namen tiste nesrečne patrole je bil na simbolni ravni podčrtati policijski sindikalni boj, z bizarno akcijo pa so ga samo prečrtali"
Zaplet z dogovarjanjem policistov okoli prijetja ministra Koprivnikarja ima svoje pozitivne plati. Kot pozitivno usmerjena oddaja poglejmo najprej te. Kot smo zvedeli iz primera, minister igra v rock bendu, policisti pa uporabljajo Facebook. Kar je oboje izjemno urbano in nakazuje na možnost, da se naše oblastne strukture počasi izvijajo iz ruralnosti in provincialnosti.
S to ugotovitvijo pa se pozitivni nauk vse zgodbe tudi končuje. Od tod naprej je le še ocean usmiljenja in pomilovanja. Najprej je potrebno razjasniti, kdo lovi koga. Znano in zaželeno je, da policaji lovijo lopove. Glede na potek celotne zgodbe pa je prav tako razvidno, da policaji lovijo tudi policaje. Zdaj le še čakamo, da bodo tudi lopovi začeli loviti lopove, pa bo narobe svet popoln. To, da lopovi lovijo policaje, pa je tako ali tako že nekaj časa znano.
“S pisanjem skrivnih sporočil na Facebooku bi se lahko v prihodnosti začela kakšna od policajskih šal.”
Analitiki, ki so opozarjali na dejstvo, da je policiste naznanil kolega policist, so poudarili, da neenotnost med policijo ni nikoli dober znak. Toda, ali dva sindikata za eno samo policijo nista bolj nevarna za poklic kot nekaj tožarjenja med sindikalnimi zaupniki? Dva sindikata, ki bi ju lahko označili kot odprt sektaški boj znotraj policije, delata stroki verjetno večjo škodo kot špecanje samo. Še več, z nekaj domišljije sta sindikata lahko tudi vzrok medsebojnega tožarjenja in ovajanja. Če se policisti ne morejo dogovoriti za enotno sindikalno centralo, kako lahko kdorkoli pričakuje, da se bodo dogovorili za tajnost na Facebooku?
In prav Facebook je druga neznosna neumnost vrlih mož postave. Zakaj se pogruntavščini reče socialna omrežja, je mogoče policistom nerazumljivo, ampak zadeva je bila izumljena ravno z nasprotnim namenom, kot si to predstavljajo slovenski možje postave. Facebook je ultimativno orodje človeške histerije, s pomočjo katerega vsi vedo vse o vseh in pričakovati tajnost na Facebooku je podobno kot pričakovati zemeljsko gravitacijo na Luni. Še več, s pisanjem skrivnih sporočil na Facebooku bi se lahko v prihodnosti začela kakšna od policajskih šal.
Nadalje je nadvse zanimiv odziv predsednika vlade. Nadel si je enega najbolj odločnih izrazov in povedal, da sta zasledovanje in ustavljanje ministra resen poskus spodkopavanja vlade. »Spodkopavanje vlade« se sliši res grozljivo in podobno apokaliptično, kot je bila nedavna razširitev pooblastil slovenski vojski. Kot da se nad brezmadežno slovensko demokracijo spravljajo temne sile totalitarizma, ki za svojo raboto nepooblaščeno uporabljajo represivni aparat države. Recept kot iz kakšnega južnoameriškega državnega udara, skratka …
A po krajšem premisleku … Če kaj, je policija zavezana k varovanju in ščitenju državljanov. In kako češ državljane bolj učinkovito ščititi in varovati, kot da spodkopavaš vlado? Kajti v medijih in javnosti velja, da je največji sovražnik slovenskega ljudstva prav slovenska vlada! In ko vlada izjavi, da jo policija, ki je posvečena varovanju ljudstva, želi spodkopati, po logičnem zaključku policija opravlja samo svoje z zakoni določeno delo!
In še zadnja nelogičnost vse zgodbe; največja slast policijskega dela je, ko nepridiprava policist sooči z neizpodbitnimi dokazi. Zato je prav neverjetna nerodnost, s katero se policisti – enkrat na nasprotni strani mrežice – izgovarjajo identično kot najbolj patetični lopovi. »To ni moje,« pa so ja lahko slišali sto- in stokrat, ko so po parkih lovili male dilerje in če kdo, bi lahko oni vedeli, kako hipna laž namesto priznanja vse le še poslabša.
“Ker gre za neprofesionalnost na temeljni oziroma načelni ravni, nas je lahko resnična groza, kako neprofesionalni so šele njihovi postopki na vsakodnevni operativni ravni.”
Iz vse te zgodbe, naj bo protizakonita ali tako ali drugače podtaknjena, pa veje ena sama resnica; in ta je popolna neprofesionalnost slovenske policije. Neprofesionalno je to, da zadeve niso bili sposobni zaznati in pozneje obravnavati kot interni problem, neprofesionalnost, ker ne zmorejo učinkovitega in ne hujskaškega sindikalnega organiziranja, neprofesionalnost, ker ne poznajo sodobnih informacijskih tehnologij in neprofesionalnost, ker ne poznajo ali ne razumejo svoje vloge v odnosu do ostalih dejavnikov oblasti. Recimo do vsakokratne vlade. In ker gre za neprofesionalnost na temeljni oziroma načelni ravni, nas je lahko resnična groza, kako neprofesionalni so šele njihovi postopki na vsakodnevni operativni ravni.
In še absurd: namen tiste nesrečne patrole je bil na simbolni ravni podčrtati policijski sindikalni boj, z bizarno akcijo pa so ga samo prečrtali.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov