Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Bi bili brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?
Danes pa o zanimivi temi, ki se imenuje plačevanje RTV prispevka! Da se je javnost razpolovila, je pričakovano, da so argumenti “za” in “proti” dobro oblikovani in podprti s stvarnimi dokazi, tudi.
Drži, da bi lahko mi, ustvarjalci vsebin znotraj RTV, zmogli kaj več samokritike, se bolje organizirali in racionalizirali; ampak o tem bi lahko kaj več povedal naš generalni direktor. Če bi ga imeli.
Zato na stran vse te podatke in teorije in mnenja ter se od splošnega spravimo h konkretnemu. Kako bi se torej slišala ta oddaja, če bi RTV prispevek ukinili?
Ne bi je bilo. Izginila bi. Tema, zero, nada.
Ne dvomimo, da bi del javnosti ob tem navdušeno zaploskal; ustvarjanje te oddaje zaračunamo vsak mesec z ustrezno tisočinko centa tudi tistim, ki se z njeno vsebino ne strinjajo. Kar je, kot se strinjajo mnogi komentatorji in se čudaško strinjamo tudi ustvarjalci te oddaje, svojevrstno nasilje. Ampak ob takem splošnem strinjanju nujno trčimo v “paradoks gumba za izklop sprejemnika!”
Samovšečno si namreč domišljamo, da bi po ukinitvi Vala 202 to vsebino kdo tudi pogrešal. In še bolj ambiciozno: da ta vsebina s stotinami minut njej podobnih, ki nastajajo znotraj RTV-ja, vsaj malo prispeva k ohranitvi družbene normalnosti v Sloveniji.
Ampak pojdimo z argumenti “pro et contra” po naročnini navzdol.
Osnovni očitek proti plačevanju RTV prispevka je politična pristranskost informativnih oddaj. Kritiki ne razumejo preprostega dejstva, da je v ekstremnem političnem dualizmu, ki ga zadnje stoletje in pol tako uspešno gojimo na Slovenskem, vsaka politična pristranskost hkrati tudi politična nepristranskost. In obratno.
Primer. Če zapišemo: Janez Janša je heroj slovenskega boja za neodvisnost, dvakratni predsednik vlade in vztrajni vodja opozicije, je to prav toliko politično nepristransko, kot je poved vsaj v enem delu tudi politično pristranska. In to že pri trditvi, ki je dejstvo … kaj šele, če bi zapisali mnenje.
Ker se tako trditev kot pristranska in hkrati tudi nepristranska izkazuje že zadnjih petindvajset let in v povezavi z njo ocenjujemo relevantnost medija, je napočil čas, da jo presežemo. In tu se skriva pravo vprašanje, ki ga kritiki po navadi ne izpostavljajo: Koliko sama nacionalna medijska hiša pripomore k takšnemu stanju?
Namesto, da štejemo minute pojavljanja določene politične opcije v dveh osrednjih informativnih televizijskih oddajah, bi se morali tudi samokritično vprašati: “Ali smo sposobni v programih nacionalne medijske hiše preseči partizane in domobrance, Janšo in Kučana, leve in desne?” Preseči, ne da jih ignoriramo ali karikiramo, temveč da jih po svobodni uredniško-novinarski presoji ovrednotimo!
Za desetine ustvarjalcev in stotine ur programa ter vsebin, ki se ukvarjajo s kulturo, mladimi, glasbo, znanostjo, zabavo, športom in bog ve, čem še vse, je odgovor pritrdilen. Za informativni program pa je odgovor nikalen. Pa ne zaradi načelne pristranskosti ali očitane nesposobnosti novinarjev, temveč zaradi dejstva, da se držijo profesionalnih standardov.
Kajti, ko nam očitajo pomanjkanje teh, kritiki ne vedo povsem natančno, o čem govorijo. Večne zahteve po bajeslovni uravnoteženosti, s katero bombardirajo uredništva, običajna poročila o slovenski politiki delajo tako zanimiva, kot je zanimiv telefonski imenik. Lep dokaz za trditev je skoraj popolna odsotnost komentarja v najbolj izpostavljenih informativnih oddajah.
Oh, kako bi apologeti obeh političnih polov skočili pokonci, če bi jim novinarji v prvi osebi ednine povedali, kaj si resnično mislijo o njihovih pritlehnih igricah. A tega ne smejo, ker morajo zaradi visokih profesionalnih standardov poročati o tem, kaj je kdo rekel.
In še pomembno … po zadnjih anketah politika državljanov ne zanima tako zelo, kot so uredništva menila še pred kratkim. Podatek, da bi skoraj dve tretjini državljanov na tak ali drugačen način na prihodnjih državnozborskih volitvah abstiniralo, je lahko koristen napotek tudi za uredništva informativnih programov naše hiše.
Drugo pomembno poglavje, ki ga razmišljujoči razbere iz kritik nacionalnega medijskega servisa, pa je nekakšna otroška maščevalnost ob zavrnitvi plačila RTV prispevka. Češ: “Naj se ta bajta nesposobnosti, korupcije in lenobe zruši sama vase!”
Dva tisoč ljudi bi ostalo brez dela, kar ne bi bil niti rekordni prispevek k brezposelnosti in na tisoče slovenskih gospodinjstev bi mesečno prihranilo nekaj več kot dvanajst evrov. In bilo hkrati rešeno nasilnega bombardiranja z vsebinami, ki jih ne želijo slišati, videti ali brati.
Tako se vprašamo: “Ali bi bila Slovenija brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?” Vprašanje lahko damo celo na referendum in naslednji dan na Kolodvorski in Tavčarjevi naredimo mladinski hotel …
Naše sveto prepričanje, pa ne le v vlogi krvosesov, ki vam vsak mesec cukajo denar iz žepa, je, da ukinitev RTV-ja, kar “de facto” pomeni neplačevanje naročnine, pomeni tudi ukinitev velikega in pomembnega dela slovenske suverenosti! Ki pa ni ne leva in ne desna.
Čez čas, recimo v desetletju ali več, pa bi ukinitev nacionalnega medijskega servisa pomenila tudi duhovno in kulturno vrnitev v predmarčno dobo.
Če pa niste povsem prepričani, kaj ta termin pomeni, poslušajte in glejte programe RTV SLO.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Bi bili brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?
Danes pa o zanimivi temi, ki se imenuje plačevanje RTV prispevka! Da se je javnost razpolovila, je pričakovano, da so argumenti “za” in “proti” dobro oblikovani in podprti s stvarnimi dokazi, tudi.
Drži, da bi lahko mi, ustvarjalci vsebin znotraj RTV, zmogli kaj več samokritike, se bolje organizirali in racionalizirali; ampak o tem bi lahko kaj več povedal naš generalni direktor. Če bi ga imeli.
Zato na stran vse te podatke in teorije in mnenja ter se od splošnega spravimo h konkretnemu. Kako bi se torej slišala ta oddaja, če bi RTV prispevek ukinili?
Ne bi je bilo. Izginila bi. Tema, zero, nada.
Ne dvomimo, da bi del javnosti ob tem navdušeno zaploskal; ustvarjanje te oddaje zaračunamo vsak mesec z ustrezno tisočinko centa tudi tistim, ki se z njeno vsebino ne strinjajo. Kar je, kot se strinjajo mnogi komentatorji in se čudaško strinjamo tudi ustvarjalci te oddaje, svojevrstno nasilje. Ampak ob takem splošnem strinjanju nujno trčimo v “paradoks gumba za izklop sprejemnika!”
Samovšečno si namreč domišljamo, da bi po ukinitvi Vala 202 to vsebino kdo tudi pogrešal. In še bolj ambiciozno: da ta vsebina s stotinami minut njej podobnih, ki nastajajo znotraj RTV-ja, vsaj malo prispeva k ohranitvi družbene normalnosti v Sloveniji.
Ampak pojdimo z argumenti “pro et contra” po naročnini navzdol.
Osnovni očitek proti plačevanju RTV prispevka je politična pristranskost informativnih oddaj. Kritiki ne razumejo preprostega dejstva, da je v ekstremnem političnem dualizmu, ki ga zadnje stoletje in pol tako uspešno gojimo na Slovenskem, vsaka politična pristranskost hkrati tudi politična nepristranskost. In obratno.
Primer. Če zapišemo: Janez Janša je heroj slovenskega boja za neodvisnost, dvakratni predsednik vlade in vztrajni vodja opozicije, je to prav toliko politično nepristransko, kot je poved vsaj v enem delu tudi politično pristranska. In to že pri trditvi, ki je dejstvo … kaj šele, če bi zapisali mnenje.
Ker se tako trditev kot pristranska in hkrati tudi nepristranska izkazuje že zadnjih petindvajset let in v povezavi z njo ocenjujemo relevantnost medija, je napočil čas, da jo presežemo. In tu se skriva pravo vprašanje, ki ga kritiki po navadi ne izpostavljajo: Koliko sama nacionalna medijska hiša pripomore k takšnemu stanju?
Namesto, da štejemo minute pojavljanja določene politične opcije v dveh osrednjih informativnih televizijskih oddajah, bi se morali tudi samokritično vprašati: “Ali smo sposobni v programih nacionalne medijske hiše preseči partizane in domobrance, Janšo in Kučana, leve in desne?” Preseči, ne da jih ignoriramo ali karikiramo, temveč da jih po svobodni uredniško-novinarski presoji ovrednotimo!
Za desetine ustvarjalcev in stotine ur programa ter vsebin, ki se ukvarjajo s kulturo, mladimi, glasbo, znanostjo, zabavo, športom in bog ve, čem še vse, je odgovor pritrdilen. Za informativni program pa je odgovor nikalen. Pa ne zaradi načelne pristranskosti ali očitane nesposobnosti novinarjev, temveč zaradi dejstva, da se držijo profesionalnih standardov.
Kajti, ko nam očitajo pomanjkanje teh, kritiki ne vedo povsem natančno, o čem govorijo. Večne zahteve po bajeslovni uravnoteženosti, s katero bombardirajo uredništva, običajna poročila o slovenski politiki delajo tako zanimiva, kot je zanimiv telefonski imenik. Lep dokaz za trditev je skoraj popolna odsotnost komentarja v najbolj izpostavljenih informativnih oddajah.
Oh, kako bi apologeti obeh političnih polov skočili pokonci, če bi jim novinarji v prvi osebi ednine povedali, kaj si resnično mislijo o njihovih pritlehnih igricah. A tega ne smejo, ker morajo zaradi visokih profesionalnih standardov poročati o tem, kaj je kdo rekel.
In še pomembno … po zadnjih anketah politika državljanov ne zanima tako zelo, kot so uredništva menila še pred kratkim. Podatek, da bi skoraj dve tretjini državljanov na tak ali drugačen način na prihodnjih državnozborskih volitvah abstiniralo, je lahko koristen napotek tudi za uredništva informativnih programov naše hiše.
Drugo pomembno poglavje, ki ga razmišljujoči razbere iz kritik nacionalnega medijskega servisa, pa je nekakšna otroška maščevalnost ob zavrnitvi plačila RTV prispevka. Češ: “Naj se ta bajta nesposobnosti, korupcije in lenobe zruši sama vase!”
Dva tisoč ljudi bi ostalo brez dela, kar ne bi bil niti rekordni prispevek k brezposelnosti in na tisoče slovenskih gospodinjstev bi mesečno prihranilo nekaj več kot dvanajst evrov. In bilo hkrati rešeno nasilnega bombardiranja z vsebinami, ki jih ne želijo slišati, videti ali brati.
Tako se vprašamo: “Ali bi bila Slovenija brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?” Vprašanje lahko damo celo na referendum in naslednji dan na Kolodvorski in Tavčarjevi naredimo mladinski hotel …
Naše sveto prepričanje, pa ne le v vlogi krvosesov, ki vam vsak mesec cukajo denar iz žepa, je, da ukinitev RTV-ja, kar “de facto” pomeni neplačevanje naročnine, pomeni tudi ukinitev velikega in pomembnega dela slovenske suverenosti! Ki pa ni ne leva in ne desna.
Čez čas, recimo v desetletju ali več, pa bi ukinitev nacionalnega medijskega servisa pomenila tudi duhovno in kulturno vrnitev v predmarčno dobo.
Če pa niste povsem prepričani, kaj ta termin pomeni, poslušajte in glejte programe RTV SLO.
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov