Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Bi bili brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?
Danes pa o zanimivi temi, ki se imenuje plačevanje RTV prispevka! Da se je javnost razpolovila, je pričakovano, da so argumenti “za” in “proti” dobro oblikovani in podprti s stvarnimi dokazi, tudi.
Drži, da bi lahko mi, ustvarjalci vsebin znotraj RTV, zmogli kaj več samokritike, se bolje organizirali in racionalizirali; ampak o tem bi lahko kaj več povedal naš generalni direktor. Če bi ga imeli.
Zato na stran vse te podatke in teorije in mnenja ter se od splošnega spravimo h konkretnemu. Kako bi se torej slišala ta oddaja, če bi RTV prispevek ukinili?
Ne bi je bilo. Izginila bi. Tema, zero, nada.
Ne dvomimo, da bi del javnosti ob tem navdušeno zaploskal; ustvarjanje te oddaje zaračunamo vsak mesec z ustrezno tisočinko centa tudi tistim, ki se z njeno vsebino ne strinjajo. Kar je, kot se strinjajo mnogi komentatorji in se čudaško strinjamo tudi ustvarjalci te oddaje, svojevrstno nasilje. Ampak ob takem splošnem strinjanju nujno trčimo v “paradoks gumba za izklop sprejemnika!”
Samovšečno si namreč domišljamo, da bi po ukinitvi Vala 202 to vsebino kdo tudi pogrešal. In še bolj ambiciozno: da ta vsebina s stotinami minut njej podobnih, ki nastajajo znotraj RTV-ja, vsaj malo prispeva k ohranitvi družbene normalnosti v Sloveniji.
Ampak pojdimo z argumenti “pro et contra” po naročnini navzdol.
Osnovni očitek proti plačevanju RTV prispevka je politična pristranskost informativnih oddaj. Kritiki ne razumejo preprostega dejstva, da je v ekstremnem političnem dualizmu, ki ga zadnje stoletje in pol tako uspešno gojimo na Slovenskem, vsaka politična pristranskost hkrati tudi politična nepristranskost. In obratno.
Primer. Če zapišemo: Janez Janša je heroj slovenskega boja za neodvisnost, dvakratni predsednik vlade in vztrajni vodja opozicije, je to prav toliko politično nepristransko, kot je poved vsaj v enem delu tudi politično pristranska. In to že pri trditvi, ki je dejstvo … kaj šele, če bi zapisali mnenje.
Ker se tako trditev kot pristranska in hkrati tudi nepristranska izkazuje že zadnjih petindvajset let in v povezavi z njo ocenjujemo relevantnost medija, je napočil čas, da jo presežemo. In tu se skriva pravo vprašanje, ki ga kritiki po navadi ne izpostavljajo: Koliko sama nacionalna medijska hiša pripomore k takšnemu stanju?
Namesto, da štejemo minute pojavljanja določene politične opcije v dveh osrednjih informativnih televizijskih oddajah, bi se morali tudi samokritično vprašati: “Ali smo sposobni v programih nacionalne medijske hiše preseči partizane in domobrance, Janšo in Kučana, leve in desne?” Preseči, ne da jih ignoriramo ali karikiramo, temveč da jih po svobodni uredniško-novinarski presoji ovrednotimo!
Za desetine ustvarjalcev in stotine ur programa ter vsebin, ki se ukvarjajo s kulturo, mladimi, glasbo, znanostjo, zabavo, športom in bog ve, čem še vse, je odgovor pritrdilen. Za informativni program pa je odgovor nikalen. Pa ne zaradi načelne pristranskosti ali očitane nesposobnosti novinarjev, temveč zaradi dejstva, da se držijo profesionalnih standardov.
Kajti, ko nam očitajo pomanjkanje teh, kritiki ne vedo povsem natančno, o čem govorijo. Večne zahteve po bajeslovni uravnoteženosti, s katero bombardirajo uredništva, običajna poročila o slovenski politiki delajo tako zanimiva, kot je zanimiv telefonski imenik. Lep dokaz za trditev je skoraj popolna odsotnost komentarja v najbolj izpostavljenih informativnih oddajah.
Oh, kako bi apologeti obeh političnih polov skočili pokonci, če bi jim novinarji v prvi osebi ednine povedali, kaj si resnično mislijo o njihovih pritlehnih igricah. A tega ne smejo, ker morajo zaradi visokih profesionalnih standardov poročati o tem, kaj je kdo rekel.
In še pomembno … po zadnjih anketah politika državljanov ne zanima tako zelo, kot so uredništva menila še pred kratkim. Podatek, da bi skoraj dve tretjini državljanov na tak ali drugačen način na prihodnjih državnozborskih volitvah abstiniralo, je lahko koristen napotek tudi za uredništva informativnih programov naše hiše.
Drugo pomembno poglavje, ki ga razmišljujoči razbere iz kritik nacionalnega medijskega servisa, pa je nekakšna otroška maščevalnost ob zavrnitvi plačila RTV prispevka. Češ: “Naj se ta bajta nesposobnosti, korupcije in lenobe zruši sama vase!”
Dva tisoč ljudi bi ostalo brez dela, kar ne bi bil niti rekordni prispevek k brezposelnosti in na tisoče slovenskih gospodinjstev bi mesečno prihranilo nekaj več kot dvanajst evrov. In bilo hkrati rešeno nasilnega bombardiranja z vsebinami, ki jih ne želijo slišati, videti ali brati.
Tako se vprašamo: “Ali bi bila Slovenija brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?” Vprašanje lahko damo celo na referendum in naslednji dan na Kolodvorski in Tavčarjevi naredimo mladinski hotel …
Naše sveto prepričanje, pa ne le v vlogi krvosesov, ki vam vsak mesec cukajo denar iz žepa, je, da ukinitev RTV-ja, kar “de facto” pomeni neplačevanje naročnine, pomeni tudi ukinitev velikega in pomembnega dela slovenske suverenosti! Ki pa ni ne leva in ne desna.
Čez čas, recimo v desetletju ali več, pa bi ukinitev nacionalnega medijskega servisa pomenila tudi duhovno in kulturno vrnitev v predmarčno dobo.
Če pa niste povsem prepričani, kaj ta termin pomeni, poslušajte in glejte programe RTV SLO.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor.
Bi bili brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?
Danes pa o zanimivi temi, ki se imenuje plačevanje RTV prispevka! Da se je javnost razpolovila, je pričakovano, da so argumenti “za” in “proti” dobro oblikovani in podprti s stvarnimi dokazi, tudi.
Drži, da bi lahko mi, ustvarjalci vsebin znotraj RTV, zmogli kaj več samokritike, se bolje organizirali in racionalizirali; ampak o tem bi lahko kaj več povedal naš generalni direktor. Če bi ga imeli.
Zato na stran vse te podatke in teorije in mnenja ter se od splošnega spravimo h konkretnemu. Kako bi se torej slišala ta oddaja, če bi RTV prispevek ukinili?
Ne bi je bilo. Izginila bi. Tema, zero, nada.
Ne dvomimo, da bi del javnosti ob tem navdušeno zaploskal; ustvarjanje te oddaje zaračunamo vsak mesec z ustrezno tisočinko centa tudi tistim, ki se z njeno vsebino ne strinjajo. Kar je, kot se strinjajo mnogi komentatorji in se čudaško strinjamo tudi ustvarjalci te oddaje, svojevrstno nasilje. Ampak ob takem splošnem strinjanju nujno trčimo v “paradoks gumba za izklop sprejemnika!”
Samovšečno si namreč domišljamo, da bi po ukinitvi Vala 202 to vsebino kdo tudi pogrešal. In še bolj ambiciozno: da ta vsebina s stotinami minut njej podobnih, ki nastajajo znotraj RTV-ja, vsaj malo prispeva k ohranitvi družbene normalnosti v Sloveniji.
Ampak pojdimo z argumenti “pro et contra” po naročnini navzdol.
Osnovni očitek proti plačevanju RTV prispevka je politična pristranskost informativnih oddaj. Kritiki ne razumejo preprostega dejstva, da je v ekstremnem političnem dualizmu, ki ga zadnje stoletje in pol tako uspešno gojimo na Slovenskem, vsaka politična pristranskost hkrati tudi politična nepristranskost. In obratno.
Primer. Če zapišemo: Janez Janša je heroj slovenskega boja za neodvisnost, dvakratni predsednik vlade in vztrajni vodja opozicije, je to prav toliko politično nepristransko, kot je poved vsaj v enem delu tudi politično pristranska. In to že pri trditvi, ki je dejstvo … kaj šele, če bi zapisali mnenje.
Ker se tako trditev kot pristranska in hkrati tudi nepristranska izkazuje že zadnjih petindvajset let in v povezavi z njo ocenjujemo relevantnost medija, je napočil čas, da jo presežemo. In tu se skriva pravo vprašanje, ki ga kritiki po navadi ne izpostavljajo: Koliko sama nacionalna medijska hiša pripomore k takšnemu stanju?
Namesto, da štejemo minute pojavljanja določene politične opcije v dveh osrednjih informativnih televizijskih oddajah, bi se morali tudi samokritično vprašati: “Ali smo sposobni v programih nacionalne medijske hiše preseči partizane in domobrance, Janšo in Kučana, leve in desne?” Preseči, ne da jih ignoriramo ali karikiramo, temveč da jih po svobodni uredniško-novinarski presoji ovrednotimo!
Za desetine ustvarjalcev in stotine ur programa ter vsebin, ki se ukvarjajo s kulturo, mladimi, glasbo, znanostjo, zabavo, športom in bog ve, čem še vse, je odgovor pritrdilen. Za informativni program pa je odgovor nikalen. Pa ne zaradi načelne pristranskosti ali očitane nesposobnosti novinarjev, temveč zaradi dejstva, da se držijo profesionalnih standardov.
Kajti, ko nam očitajo pomanjkanje teh, kritiki ne vedo povsem natančno, o čem govorijo. Večne zahteve po bajeslovni uravnoteženosti, s katero bombardirajo uredništva, običajna poročila o slovenski politiki delajo tako zanimiva, kot je zanimiv telefonski imenik. Lep dokaz za trditev je skoraj popolna odsotnost komentarja v najbolj izpostavljenih informativnih oddajah.
Oh, kako bi apologeti obeh političnih polov skočili pokonci, če bi jim novinarji v prvi osebi ednine povedali, kaj si resnično mislijo o njihovih pritlehnih igricah. A tega ne smejo, ker morajo zaradi visokih profesionalnih standardov poročati o tem, kaj je kdo rekel.
In še pomembno … po zadnjih anketah politika državljanov ne zanima tako zelo, kot so uredništva menila še pred kratkim. Podatek, da bi skoraj dve tretjini državljanov na tak ali drugačen način na prihodnjih državnozborskih volitvah abstiniralo, je lahko koristen napotek tudi za uredništva informativnih programov naše hiše.
Drugo pomembno poglavje, ki ga razmišljujoči razbere iz kritik nacionalnega medijskega servisa, pa je nekakšna otroška maščevalnost ob zavrnitvi plačila RTV prispevka. Češ: “Naj se ta bajta nesposobnosti, korupcije in lenobe zruši sama vase!”
Dva tisoč ljudi bi ostalo brez dela, kar ne bi bil niti rekordni prispevek k brezposelnosti in na tisoče slovenskih gospodinjstev bi mesečno prihranilo nekaj več kot dvanajst evrov. In bilo hkrati rešeno nasilnega bombardiranja z vsebinami, ki jih ne želijo slišati, videti ali brati.
Tako se vprašamo: “Ali bi bila Slovenija brez nacionalne RTV res boljša, srečnejša in perspektivnejša država?” Vprašanje lahko damo celo na referendum in naslednji dan na Kolodvorski in Tavčarjevi naredimo mladinski hotel …
Naše sveto prepričanje, pa ne le v vlogi krvosesov, ki vam vsak mesec cukajo denar iz žepa, je, da ukinitev RTV-ja, kar “de facto” pomeni neplačevanje naročnine, pomeni tudi ukinitev velikega in pomembnega dela slovenske suverenosti! Ki pa ni ne leva in ne desna.
Čez čas, recimo v desetletju ali več, pa bi ukinitev nacionalnega medijskega servisa pomenila tudi duhovno in kulturno vrnitev v predmarčno dobo.
Če pa niste povsem prepričani, kaj ta termin pomeni, poslušajte in glejte programe RTV SLO.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov