Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Torkova glosa Marka Radmiloviča
Danes pa uvodno poglavje v gerontologijo. Jekleni Karl Erjavec se je s svojim, danes že ponarodelim pojmovanjem humorja lotil koalicijskih partneric. Čim se Karl Erjavec začne šaliti iz koalicijskih partneric, celo politično apatični državljan sklepa, da so volitve blizu. Menda državna volilna komisija svoje dejavnosti pospeši takoj, ko začne Erjavec žaltave razdirati na račun koalicijskih partnerjev. Čistiti začnejo volilne skrinjice in podobno. Kakorkoli; Karl se je tokrat lotil starosti svojih političnih partnerjev. Za stranko SMC, ustanovljeno komaj pred dvema letoma, je ugotovil, da je ‘dvoletni otrok’ in kako je hecno, da tako majhen otrok vodi državo. Za stranko SD, ki je praznovala sto dvajset let od organiziranja prvih socialdemokratskih elementov pri nas, pa je podvomil, kako je to mogoče, če pa je naša država stara komaj 25 let. Nato je, jasno, ugotovil, da je edino Desus ravno prave starosti, ker se leta stranke povsem skladajo s starostjo države.
Personifikacija strank oziroma enačenje politične strukture s človeškim življenjem je otročja rabota, da Bog pomagaj, ampak mogoče pa je Erjavec vseeno odprl vrata, skozi katera lahko analitična oddaja, kot je naša, nekoliko pokuka.
Najprej in na začetku osmešimo tistega, ki smeši; Erjavec namiguje na dejstvo, da stranka, ki je stara komaj dve leti, nima političnih izkušenj, potrebnih za vodenje države. Mislil je na pred dvema letoma ustanovljeno SMC. In takoj postal nedosleden, saj bi potemtakem SD, ki se hvali s stodvajsetletno tradicijo, morala samodejno voditi vlado. Pa je ne! Ko je tako po neki nenavadni logiki Erjavec ugotovil, da so eni premladi, drugi pa prestari, je zaključil, da pa bi bilo 25 let, kolikor je praznoval Desus, ravno prava starost za vodenje slovenske države. In namignil, da so volivci nekoliko štorasti, ker tega ne prepoznajo.
Tako je čas za analizo. Koliko je torej politična tradicija, na katero je mislil Erjavec, pa se ni znal izraziti, dejansko pomembna? V slovenski politični praksi se je do danes že lepo izkristaliziralo, da manj ima stranka politične tradicije, raje jo ljudje volijo. Temu rečemo »fenomen novih strank«. Tradicionalne slovenske politične stranke, kolikor jih je še ostalo, namreč menijo, da je dovolj, da so. Samo večletni obstoj in prislovična spretnost parlamentarnega kupčkanja naj bi bili dovolj za izvolitev njihovih kandidatov. Po volitvah, ko pa se prebije v parlament dobesedno kdor se hoče, se tradicionalne stranke čudijo in stikajo glavo, kje je šlo narobe … »Dolgost življenja« posamezne stranke je na Slovenskem potemtakem povsem irelevantna. Oziroma še huje. Staž stranke na političnem prizorišču je mlinski kamen okoli njenega vratu. Zato bi se s tem ne veljalo hvaliti.
Ob tem pa je Erjavčeva misel, kako je strankarska politična tradicija kvaliteta, skrajno vprašljiva. Ker poslušalstvo zagotovo razume potek misli, nastavimo teoretični model samo za Erjavca in ožje vodstvo stranke Desus. Recimo, da danes vsi slovenski devetdesetletniki ustanovijo svojo stranko. Zmagajo na volitvah in nato politični analitiki čez eno leto ocenijo prvo leto delovanja stranke devetdesetletnikov. Bomo državljani resnično menili, da je državo vodila stranka, stara eno leto, ali bomo prepričani, da jo je vodila skupina devetdeset- oziroma enaindevetdesetletnikov?
Tema, ki jo je Erjavec nevede odprl, je tako tudi osrednji problem slovenske demokracije; stranke so tako politične elite kot tudi državljani personificirali do te mere, da nam njihovo članstvo ni mar. A kot vemo, je stranka sama po sebi, brez članstva torej, od znotraj votla, od zunaj je pa nič ni. Stranka je njeno članstvo. In če je njeno članstvo modro, sposobno in načelno, je strankina starost nepomembna.
Poglejmo še drugačen preizkus Erjavčeve logike. Grobo predpostavimo, da je bilo pred četrt stoletja, ko je bila stranka Desus ustanovljena, njeno članstvo sestavljeno iz upokojencev pri povprečno 60 letih. Nato je minilo 25 let in izvorno članstvo je danes staro 85 let. In zdaj seveda Erjavčev aksiom. Ali je stranka Desus 25 let staro politično gibanje na Slovenskem, ali politična grupacija 85-letnikov? Po Erjavčevem prepričanju je odločilna kvaliteta starost stranke, pa čeprav se že v naslednjem stavku slavnostnega govora ob 25-letnici obrača na upokojence, se pravi na socialno strukturo, ki je življenjsko odvisna od starosti posameznika. Povedano drugače: če se Desusu članstvo v teh 25 letih ravno pravšnjega obstoja ne bi ves čas staralo, Desusa ne bi bilo. Kar pa za smešeni SD in SMC, ki sta politični stranki v pravem pomenu besede, ni težava. Starostna struktura članstva pri obojih Erjavčevih koalicijskih partnericah ne igra nobene vloge, ker ju, vsaj upajmo, družijo politični interesi.
Ne bomo špekulirali, ali namenoma ali nevede, a Karl Erjavec je s tem, ko je poudaril starost svoje stranke, zamolčal pa starost njenega članstva, ki je bistvo Desusa, storil svojevrstni politični spin. In ko Karl Erjavec gromovniško prerokuje, da prihodnje generacije ob sedanji socialni politiki nimajo veliko možnosti za pokojnino, hkrati trdi, da Desus v prihodnosti nima veliko možnosti za politično preživetje. Povedano z njegovim jezikom:
“Hi, haj-ho,
za Desus
Abrahama
pač ne bo!”
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Torkova glosa Marka Radmiloviča
Danes pa uvodno poglavje v gerontologijo. Jekleni Karl Erjavec se je s svojim, danes že ponarodelim pojmovanjem humorja lotil koalicijskih partneric. Čim se Karl Erjavec začne šaliti iz koalicijskih partneric, celo politično apatični državljan sklepa, da so volitve blizu. Menda državna volilna komisija svoje dejavnosti pospeši takoj, ko začne Erjavec žaltave razdirati na račun koalicijskih partnerjev. Čistiti začnejo volilne skrinjice in podobno. Kakorkoli; Karl se je tokrat lotil starosti svojih političnih partnerjev. Za stranko SMC, ustanovljeno komaj pred dvema letoma, je ugotovil, da je ‘dvoletni otrok’ in kako je hecno, da tako majhen otrok vodi državo. Za stranko SD, ki je praznovala sto dvajset let od organiziranja prvih socialdemokratskih elementov pri nas, pa je podvomil, kako je to mogoče, če pa je naša država stara komaj 25 let. Nato je, jasno, ugotovil, da je edino Desus ravno prave starosti, ker se leta stranke povsem skladajo s starostjo države.
Personifikacija strank oziroma enačenje politične strukture s človeškim življenjem je otročja rabota, da Bog pomagaj, ampak mogoče pa je Erjavec vseeno odprl vrata, skozi katera lahko analitična oddaja, kot je naša, nekoliko pokuka.
Najprej in na začetku osmešimo tistega, ki smeši; Erjavec namiguje na dejstvo, da stranka, ki je stara komaj dve leti, nima političnih izkušenj, potrebnih za vodenje države. Mislil je na pred dvema letoma ustanovljeno SMC. In takoj postal nedosleden, saj bi potemtakem SD, ki se hvali s stodvajsetletno tradicijo, morala samodejno voditi vlado. Pa je ne! Ko je tako po neki nenavadni logiki Erjavec ugotovil, da so eni premladi, drugi pa prestari, je zaključil, da pa bi bilo 25 let, kolikor je praznoval Desus, ravno prava starost za vodenje slovenske države. In namignil, da so volivci nekoliko štorasti, ker tega ne prepoznajo.
Tako je čas za analizo. Koliko je torej politična tradicija, na katero je mislil Erjavec, pa se ni znal izraziti, dejansko pomembna? V slovenski politični praksi se je do danes že lepo izkristaliziralo, da manj ima stranka politične tradicije, raje jo ljudje volijo. Temu rečemo »fenomen novih strank«. Tradicionalne slovenske politične stranke, kolikor jih je še ostalo, namreč menijo, da je dovolj, da so. Samo večletni obstoj in prislovična spretnost parlamentarnega kupčkanja naj bi bili dovolj za izvolitev njihovih kandidatov. Po volitvah, ko pa se prebije v parlament dobesedno kdor se hoče, se tradicionalne stranke čudijo in stikajo glavo, kje je šlo narobe … »Dolgost življenja« posamezne stranke je na Slovenskem potemtakem povsem irelevantna. Oziroma še huje. Staž stranke na političnem prizorišču je mlinski kamen okoli njenega vratu. Zato bi se s tem ne veljalo hvaliti.
Ob tem pa je Erjavčeva misel, kako je strankarska politična tradicija kvaliteta, skrajno vprašljiva. Ker poslušalstvo zagotovo razume potek misli, nastavimo teoretični model samo za Erjavca in ožje vodstvo stranke Desus. Recimo, da danes vsi slovenski devetdesetletniki ustanovijo svojo stranko. Zmagajo na volitvah in nato politični analitiki čez eno leto ocenijo prvo leto delovanja stranke devetdesetletnikov. Bomo državljani resnično menili, da je državo vodila stranka, stara eno leto, ali bomo prepričani, da jo je vodila skupina devetdeset- oziroma enaindevetdesetletnikov?
Tema, ki jo je Erjavec nevede odprl, je tako tudi osrednji problem slovenske demokracije; stranke so tako politične elite kot tudi državljani personificirali do te mere, da nam njihovo članstvo ni mar. A kot vemo, je stranka sama po sebi, brez članstva torej, od znotraj votla, od zunaj je pa nič ni. Stranka je njeno članstvo. In če je njeno članstvo modro, sposobno in načelno, je strankina starost nepomembna.
Poglejmo še drugačen preizkus Erjavčeve logike. Grobo predpostavimo, da je bilo pred četrt stoletja, ko je bila stranka Desus ustanovljena, njeno članstvo sestavljeno iz upokojencev pri povprečno 60 letih. Nato je minilo 25 let in izvorno članstvo je danes staro 85 let. In zdaj seveda Erjavčev aksiom. Ali je stranka Desus 25 let staro politično gibanje na Slovenskem, ali politična grupacija 85-letnikov? Po Erjavčevem prepričanju je odločilna kvaliteta starost stranke, pa čeprav se že v naslednjem stavku slavnostnega govora ob 25-letnici obrača na upokojence, se pravi na socialno strukturo, ki je življenjsko odvisna od starosti posameznika. Povedano drugače: če se Desusu članstvo v teh 25 letih ravno pravšnjega obstoja ne bi ves čas staralo, Desusa ne bi bilo. Kar pa za smešeni SD in SMC, ki sta politični stranki v pravem pomenu besede, ni težava. Starostna struktura članstva pri obojih Erjavčevih koalicijskih partnericah ne igra nobene vloge, ker ju, vsaj upajmo, družijo politični interesi.
Ne bomo špekulirali, ali namenoma ali nevede, a Karl Erjavec je s tem, ko je poudaril starost svoje stranke, zamolčal pa starost njenega članstva, ki je bistvo Desusa, storil svojevrstni politični spin. In ko Karl Erjavec gromovniško prerokuje, da prihodnje generacije ob sedanji socialni politiki nimajo veliko možnosti za pokojnino, hkrati trdi, da Desus v prihodnosti nima veliko možnosti za politično preživetje. Povedano z njegovim jezikom:
“Hi, haj-ho,
za Desus
Abrahama
pač ne bo!”
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Neveljaven email naslov