Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Torkova glosa Marka Radmiloviča
Danes pa uvodno poglavje v gerontologijo. Jekleni Karl Erjavec se je s svojim, danes že ponarodelim pojmovanjem humorja lotil koalicijskih partneric. Čim se Karl Erjavec začne šaliti iz koalicijskih partneric, celo politično apatični državljan sklepa, da so volitve blizu. Menda državna volilna komisija svoje dejavnosti pospeši takoj, ko začne Erjavec žaltave razdirati na račun koalicijskih partnerjev. Čistiti začnejo volilne skrinjice in podobno. Kakorkoli; Karl se je tokrat lotil starosti svojih političnih partnerjev. Za stranko SMC, ustanovljeno komaj pred dvema letoma, je ugotovil, da je ‘dvoletni otrok’ in kako je hecno, da tako majhen otrok vodi državo. Za stranko SD, ki je praznovala sto dvajset let od organiziranja prvih socialdemokratskih elementov pri nas, pa je podvomil, kako je to mogoče, če pa je naša država stara komaj 25 let. Nato je, jasno, ugotovil, da je edino Desus ravno prave starosti, ker se leta stranke povsem skladajo s starostjo države.
Personifikacija strank oziroma enačenje politične strukture s človeškim življenjem je otročja rabota, da Bog pomagaj, ampak mogoče pa je Erjavec vseeno odprl vrata, skozi katera lahko analitična oddaja, kot je naša, nekoliko pokuka.
Najprej in na začetku osmešimo tistega, ki smeši; Erjavec namiguje na dejstvo, da stranka, ki je stara komaj dve leti, nima političnih izkušenj, potrebnih za vodenje države. Mislil je na pred dvema letoma ustanovljeno SMC. In takoj postal nedosleden, saj bi potemtakem SD, ki se hvali s stodvajsetletno tradicijo, morala samodejno voditi vlado. Pa je ne! Ko je tako po neki nenavadni logiki Erjavec ugotovil, da so eni premladi, drugi pa prestari, je zaključil, da pa bi bilo 25 let, kolikor je praznoval Desus, ravno prava starost za vodenje slovenske države. In namignil, da so volivci nekoliko štorasti, ker tega ne prepoznajo.
Tako je čas za analizo. Koliko je torej politična tradicija, na katero je mislil Erjavec, pa se ni znal izraziti, dejansko pomembna? V slovenski politični praksi se je do danes že lepo izkristaliziralo, da manj ima stranka politične tradicije, raje jo ljudje volijo. Temu rečemo »fenomen novih strank«. Tradicionalne slovenske politične stranke, kolikor jih je še ostalo, namreč menijo, da je dovolj, da so. Samo večletni obstoj in prislovična spretnost parlamentarnega kupčkanja naj bi bili dovolj za izvolitev njihovih kandidatov. Po volitvah, ko pa se prebije v parlament dobesedno kdor se hoče, se tradicionalne stranke čudijo in stikajo glavo, kje je šlo narobe … »Dolgost življenja« posamezne stranke je na Slovenskem potemtakem povsem irelevantna. Oziroma še huje. Staž stranke na političnem prizorišču je mlinski kamen okoli njenega vratu. Zato bi se s tem ne veljalo hvaliti.
Ob tem pa je Erjavčeva misel, kako je strankarska politična tradicija kvaliteta, skrajno vprašljiva. Ker poslušalstvo zagotovo razume potek misli, nastavimo teoretični model samo za Erjavca in ožje vodstvo stranke Desus. Recimo, da danes vsi slovenski devetdesetletniki ustanovijo svojo stranko. Zmagajo na volitvah in nato politični analitiki čez eno leto ocenijo prvo leto delovanja stranke devetdesetletnikov. Bomo državljani resnično menili, da je državo vodila stranka, stara eno leto, ali bomo prepričani, da jo je vodila skupina devetdeset- oziroma enaindevetdesetletnikov?
Tema, ki jo je Erjavec nevede odprl, je tako tudi osrednji problem slovenske demokracije; stranke so tako politične elite kot tudi državljani personificirali do te mere, da nam njihovo članstvo ni mar. A kot vemo, je stranka sama po sebi, brez članstva torej, od znotraj votla, od zunaj je pa nič ni. Stranka je njeno članstvo. In če je njeno članstvo modro, sposobno in načelno, je strankina starost nepomembna.
Poglejmo še drugačen preizkus Erjavčeve logike. Grobo predpostavimo, da je bilo pred četrt stoletja, ko je bila stranka Desus ustanovljena, njeno članstvo sestavljeno iz upokojencev pri povprečno 60 letih. Nato je minilo 25 let in izvorno članstvo je danes staro 85 let. In zdaj seveda Erjavčev aksiom. Ali je stranka Desus 25 let staro politično gibanje na Slovenskem, ali politična grupacija 85-letnikov? Po Erjavčevem prepričanju je odločilna kvaliteta starost stranke, pa čeprav se že v naslednjem stavku slavnostnega govora ob 25-letnici obrača na upokojence, se pravi na socialno strukturo, ki je življenjsko odvisna od starosti posameznika. Povedano drugače: če se Desusu članstvo v teh 25 letih ravno pravšnjega obstoja ne bi ves čas staralo, Desusa ne bi bilo. Kar pa za smešeni SD in SMC, ki sta politični stranki v pravem pomenu besede, ni težava. Starostna struktura članstva pri obojih Erjavčevih koalicijskih partnericah ne igra nobene vloge, ker ju, vsaj upajmo, družijo politični interesi.
Ne bomo špekulirali, ali namenoma ali nevede, a Karl Erjavec je s tem, ko je poudaril starost svoje stranke, zamolčal pa starost njenega članstva, ki je bistvo Desusa, storil svojevrstni politični spin. In ko Karl Erjavec gromovniško prerokuje, da prihodnje generacije ob sedanji socialni politiki nimajo veliko možnosti za pokojnino, hkrati trdi, da Desus v prihodnosti nima veliko možnosti za politično preživetje. Povedano z njegovim jezikom:
“Hi, haj-ho,
za Desus
Abrahama
pač ne bo!”
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Torkova glosa Marka Radmiloviča
Danes pa uvodno poglavje v gerontologijo. Jekleni Karl Erjavec se je s svojim, danes že ponarodelim pojmovanjem humorja lotil koalicijskih partneric. Čim se Karl Erjavec začne šaliti iz koalicijskih partneric, celo politično apatični državljan sklepa, da so volitve blizu. Menda državna volilna komisija svoje dejavnosti pospeši takoj, ko začne Erjavec žaltave razdirati na račun koalicijskih partnerjev. Čistiti začnejo volilne skrinjice in podobno. Kakorkoli; Karl se je tokrat lotil starosti svojih političnih partnerjev. Za stranko SMC, ustanovljeno komaj pred dvema letoma, je ugotovil, da je ‘dvoletni otrok’ in kako je hecno, da tako majhen otrok vodi državo. Za stranko SD, ki je praznovala sto dvajset let od organiziranja prvih socialdemokratskih elementov pri nas, pa je podvomil, kako je to mogoče, če pa je naša država stara komaj 25 let. Nato je, jasno, ugotovil, da je edino Desus ravno prave starosti, ker se leta stranke povsem skladajo s starostjo države.
Personifikacija strank oziroma enačenje politične strukture s človeškim življenjem je otročja rabota, da Bog pomagaj, ampak mogoče pa je Erjavec vseeno odprl vrata, skozi katera lahko analitična oddaja, kot je naša, nekoliko pokuka.
Najprej in na začetku osmešimo tistega, ki smeši; Erjavec namiguje na dejstvo, da stranka, ki je stara komaj dve leti, nima političnih izkušenj, potrebnih za vodenje države. Mislil je na pred dvema letoma ustanovljeno SMC. In takoj postal nedosleden, saj bi potemtakem SD, ki se hvali s stodvajsetletno tradicijo, morala samodejno voditi vlado. Pa je ne! Ko je tako po neki nenavadni logiki Erjavec ugotovil, da so eni premladi, drugi pa prestari, je zaključil, da pa bi bilo 25 let, kolikor je praznoval Desus, ravno prava starost za vodenje slovenske države. In namignil, da so volivci nekoliko štorasti, ker tega ne prepoznajo.
Tako je čas za analizo. Koliko je torej politična tradicija, na katero je mislil Erjavec, pa se ni znal izraziti, dejansko pomembna? V slovenski politični praksi se je do danes že lepo izkristaliziralo, da manj ima stranka politične tradicije, raje jo ljudje volijo. Temu rečemo »fenomen novih strank«. Tradicionalne slovenske politične stranke, kolikor jih je še ostalo, namreč menijo, da je dovolj, da so. Samo večletni obstoj in prislovična spretnost parlamentarnega kupčkanja naj bi bili dovolj za izvolitev njihovih kandidatov. Po volitvah, ko pa se prebije v parlament dobesedno kdor se hoče, se tradicionalne stranke čudijo in stikajo glavo, kje je šlo narobe … »Dolgost življenja« posamezne stranke je na Slovenskem potemtakem povsem irelevantna. Oziroma še huje. Staž stranke na političnem prizorišču je mlinski kamen okoli njenega vratu. Zato bi se s tem ne veljalo hvaliti.
Ob tem pa je Erjavčeva misel, kako je strankarska politična tradicija kvaliteta, skrajno vprašljiva. Ker poslušalstvo zagotovo razume potek misli, nastavimo teoretični model samo za Erjavca in ožje vodstvo stranke Desus. Recimo, da danes vsi slovenski devetdesetletniki ustanovijo svojo stranko. Zmagajo na volitvah in nato politični analitiki čez eno leto ocenijo prvo leto delovanja stranke devetdesetletnikov. Bomo državljani resnično menili, da je državo vodila stranka, stara eno leto, ali bomo prepričani, da jo je vodila skupina devetdeset- oziroma enaindevetdesetletnikov?
Tema, ki jo je Erjavec nevede odprl, je tako tudi osrednji problem slovenske demokracije; stranke so tako politične elite kot tudi državljani personificirali do te mere, da nam njihovo članstvo ni mar. A kot vemo, je stranka sama po sebi, brez članstva torej, od znotraj votla, od zunaj je pa nič ni. Stranka je njeno članstvo. In če je njeno članstvo modro, sposobno in načelno, je strankina starost nepomembna.
Poglejmo še drugačen preizkus Erjavčeve logike. Grobo predpostavimo, da je bilo pred četrt stoletja, ko je bila stranka Desus ustanovljena, njeno članstvo sestavljeno iz upokojencev pri povprečno 60 letih. Nato je minilo 25 let in izvorno članstvo je danes staro 85 let. In zdaj seveda Erjavčev aksiom. Ali je stranka Desus 25 let staro politično gibanje na Slovenskem, ali politična grupacija 85-letnikov? Po Erjavčevem prepričanju je odločilna kvaliteta starost stranke, pa čeprav se že v naslednjem stavku slavnostnega govora ob 25-letnici obrača na upokojence, se pravi na socialno strukturo, ki je življenjsko odvisna od starosti posameznika. Povedano drugače: če se Desusu članstvo v teh 25 letih ravno pravšnjega obstoja ne bi ves čas staralo, Desusa ne bi bilo. Kar pa za smešeni SD in SMC, ki sta politični stranki v pravem pomenu besede, ni težava. Starostna struktura članstva pri obojih Erjavčevih koalicijskih partnericah ne igra nobene vloge, ker ju, vsaj upajmo, družijo politični interesi.
Ne bomo špekulirali, ali namenoma ali nevede, a Karl Erjavec je s tem, ko je poudaril starost svoje stranke, zamolčal pa starost njenega članstva, ki je bistvo Desusa, storil svojevrstni politični spin. In ko Karl Erjavec gromovniško prerokuje, da prihodnje generacije ob sedanji socialni politiki nimajo veliko možnosti za pokojnino, hkrati trdi, da Desus v prihodnosti nima veliko možnosti za politično preživetje. Povedano z njegovim jezikom:
“Hi, haj-ho,
za Desus
Abrahama
pač ne bo!”
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Neveljaven email naslov