Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Poletje 2016

06.09.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.

... je minilo in tako lahko ponovno zaženemo kolo usmiljenja in pomilovanja

Uvajalna analiza se bo na kratko dotaknila pravkar končanega počitniškega časa. Še nedolgo nazaj je veljalo, da dogodki, ki se odvijejo med počitnicami, nimajo enake specifične mase, kot če bi se odvili sredi politično, medijsko in javno visoke sezone. Če se spominjamo, kako mirno smo na višku poletja pred leti preživeli recimo odstop Katarine Kresal kot ministrice in hkrati predpostavimo, kakšen vihar bi isto dejanje povzročilo recimo nekaj dni po aferi Baričevič.

A letošnje poletje je poletno letargijo povsem povozilo in nam tako vzelo še tisto nekaj relativnega miru, potrebnega za obnovo duha in telesa. Najlepše se trditev zrcali v obisku ruskega predsednika Putina. Kako je mogočen, je pokazal s tem, da je ustavil poletje, takoj za tem pa je ustavil še promet. Logistično, organizacijsko in medijsko smo Slovenci spet presegli samega sebe in če se Marsovci nekoč odločijo pristati na Jožetu Pučniku, slavnosti trenutka ne bomo mogli dodati ničesar, kar že nismo uporabili pri Putinu. Bilo je popolno: lepo vreme, zamuda, evforični mediji, navdušeni podporniki in skrivnostni jedilnik na Brdu. Ob tem pa je bila še zabavna in redko videna zadrega slovenskega političnega vrha.

Za predstavnike naše države je že tako ali tako nagrada, da lahko sedijo za mizo z velikimi …

Tokrat pa so tako očitno sedeli ne le za mizo, temveč celo na dveh stolih, da je bila mešanica zadrege in navdušenja skoraj moteča. Navdušenje ob komplimentih velesile in nelagodje ob dvignjenih obrveh v Evropi smo odpravili s tezo o pietetnem obisku. Češ, kako je Rus pri nas, da se pokloni žrtvam vršiške tragedije – s čimer ni pravzaprav nič narobe. A takoj zatem smo v vsej tej pieteti kot pobesneli iskali politiko in na koncu dobili pieteto v politiki – ko so našega predsednika Rusi povabili na obisk v Moskvo. Pahor gre v Moskvo z gospodarsko delegacijo in šlo bo za pravi politični obisk, brez sledu pietete. Povedano drugače, pietetni obisk je rodil nepietetno vračilo obiska, kar pomeni, da smo Rusko kapelico in spomin na tam preminule vsaj mičkeno izkoristili za svoje gospodarske in politične interese.

Drug velik dogodek, ki je ustavil normalni ritem poletja, so bile Olimpijske igre. Prireditev, ki nas je včasih metala iz postelje, postaja le še eden izmed globalno komercialnih, medijskih in zabavljaških kolosov, a države še zmeraj zmorejo toliko nacionalnega napuha, da olimpijske medalje uvrščajo na redni program večvrednostnih terapij za ljudstvo.

V analizi naših nedvomnih olimpijskih uspehov je natančen analitik ugotovil, da na slovenskem medalje kujejo družinski projekti. Ne le naše štiri medalje v Riu, tudi recimo Tina Maze in pred dnevi Tim Gajser naj bi govorili v prid tezi, da so na Slovenskem športni uspehi plod družinskih, se pravi starševsko-sorodniških majhnih kolektivov, ki so na eni strani fleksibilni, na drugi pa poceni. Teza vsekakor drži vodo, bi pa na tem mestu opozorili še na en fenomen pri uspehih slovenskega športa. Slovenske medalje so plod province! Lopata, Izola, Hrastnik, Makole in Črna na Koroškem so kraji, ki mogoče niso povsem vasi, vsekakor pa so trgi in mesta samo zaradi naklonjenosti geografov in lokalne politike.

Ljubljana pa tudi Maribor kot največji mesti, prestolnica celo s popolno športno infrastrukturo in precejšnjimi vložki v športne kolektive, ne zmoreta v športu skoraj ničesar.

Predvsem pa ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po olimpijskem odličju. Z nekaj poguma si upamo zapisati, da je slovenska provinca agilnejša, ambicioznejša in predvsem pripravljena več žrtvovati in trdneje delati, kot v udobje zazibana prestolnica, ali v razkroj potopljeni Maribor; ali pa z gospodarskim blagostanjem ovenčano Novo mesto. Ali od zaseke omamljena Muska Sobota.

In takoj zatem se postavi logično vprašanje: Če so velika urbana središča tako preklemansko zanič v športu, kaj nam torej jamči, da so uspešna v upravljanju in vodenju? Kajti sodobni slovenski centralizem je naša življenja strpal v tistih nekaj pisarn, kjer sedijo po športni analogiji razvajeni, nedelavni, neambiciozni in v vseh pogledih povprečni izvajalci slovenske sedanjosti skupaj z načrtovalci slovenske prihodnosti.

In kot v zadnjih časih privlačen navijaški slogan, recimo; “Vasilija Žbogarja za predsednika“, dobi zelo resen podton, bi lahko poskusili še z drugim vzklikom: “Izola za prestolnico!” Zagotovo bi to za vse tiste imenitne državnoupravne službe pomenilo konec brezposelnosti v Izoli ali na Črni, da o Lopati ne govorimo. Naša teza pa govori predvsem o tem, da bi jih Izolčani opravljali bolj vestno in posledično uspešnejše kot v Ljubljani. Ker poglejmo športni resnici v oči: urbanost, kar najlepše vidimo v Ljubljani, propagira rekreacijo. Množičnost s telefoni, dezodorantom in majicami, ki odvajajo znojenje. Za zgodbe o garanju in odrekanju, ki jih pripovedujejo naši olimpijski zmagovalci, Ljubljana nima želodca.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Poletje 2016

06.09.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.

... je minilo in tako lahko ponovno zaženemo kolo usmiljenja in pomilovanja

Uvajalna analiza se bo na kratko dotaknila pravkar končanega počitniškega časa. Še nedolgo nazaj je veljalo, da dogodki, ki se odvijejo med počitnicami, nimajo enake specifične mase, kot če bi se odvili sredi politično, medijsko in javno visoke sezone. Če se spominjamo, kako mirno smo na višku poletja pred leti preživeli recimo odstop Katarine Kresal kot ministrice in hkrati predpostavimo, kakšen vihar bi isto dejanje povzročilo recimo nekaj dni po aferi Baričevič.

A letošnje poletje je poletno letargijo povsem povozilo in nam tako vzelo še tisto nekaj relativnega miru, potrebnega za obnovo duha in telesa. Najlepše se trditev zrcali v obisku ruskega predsednika Putina. Kako je mogočen, je pokazal s tem, da je ustavil poletje, takoj za tem pa je ustavil še promet. Logistično, organizacijsko in medijsko smo Slovenci spet presegli samega sebe in če se Marsovci nekoč odločijo pristati na Jožetu Pučniku, slavnosti trenutka ne bomo mogli dodati ničesar, kar že nismo uporabili pri Putinu. Bilo je popolno: lepo vreme, zamuda, evforični mediji, navdušeni podporniki in skrivnostni jedilnik na Brdu. Ob tem pa je bila še zabavna in redko videna zadrega slovenskega političnega vrha.

Za predstavnike naše države je že tako ali tako nagrada, da lahko sedijo za mizo z velikimi …

Tokrat pa so tako očitno sedeli ne le za mizo, temveč celo na dveh stolih, da je bila mešanica zadrege in navdušenja skoraj moteča. Navdušenje ob komplimentih velesile in nelagodje ob dvignjenih obrveh v Evropi smo odpravili s tezo o pietetnem obisku. Češ, kako je Rus pri nas, da se pokloni žrtvam vršiške tragedije – s čimer ni pravzaprav nič narobe. A takoj zatem smo v vsej tej pieteti kot pobesneli iskali politiko in na koncu dobili pieteto v politiki – ko so našega predsednika Rusi povabili na obisk v Moskvo. Pahor gre v Moskvo z gospodarsko delegacijo in šlo bo za pravi politični obisk, brez sledu pietete. Povedano drugače, pietetni obisk je rodil nepietetno vračilo obiska, kar pomeni, da smo Rusko kapelico in spomin na tam preminule vsaj mičkeno izkoristili za svoje gospodarske in politične interese.

Drug velik dogodek, ki je ustavil normalni ritem poletja, so bile Olimpijske igre. Prireditev, ki nas je včasih metala iz postelje, postaja le še eden izmed globalno komercialnih, medijskih in zabavljaških kolosov, a države še zmeraj zmorejo toliko nacionalnega napuha, da olimpijske medalje uvrščajo na redni program večvrednostnih terapij za ljudstvo.

V analizi naših nedvomnih olimpijskih uspehov je natančen analitik ugotovil, da na slovenskem medalje kujejo družinski projekti. Ne le naše štiri medalje v Riu, tudi recimo Tina Maze in pred dnevi Tim Gajser naj bi govorili v prid tezi, da so na Slovenskem športni uspehi plod družinskih, se pravi starševsko-sorodniških majhnih kolektivov, ki so na eni strani fleksibilni, na drugi pa poceni. Teza vsekakor drži vodo, bi pa na tem mestu opozorili še na en fenomen pri uspehih slovenskega športa. Slovenske medalje so plod province! Lopata, Izola, Hrastnik, Makole in Črna na Koroškem so kraji, ki mogoče niso povsem vasi, vsekakor pa so trgi in mesta samo zaradi naklonjenosti geografov in lokalne politike.

Ljubljana pa tudi Maribor kot največji mesti, prestolnica celo s popolno športno infrastrukturo in precejšnjimi vložki v športne kolektive, ne zmoreta v športu skoraj ničesar.

Predvsem pa ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po olimpijskem odličju. Z nekaj poguma si upamo zapisati, da je slovenska provinca agilnejša, ambicioznejša in predvsem pripravljena več žrtvovati in trdneje delati, kot v udobje zazibana prestolnica, ali v razkroj potopljeni Maribor; ali pa z gospodarskim blagostanjem ovenčano Novo mesto. Ali od zaseke omamljena Muska Sobota.

In takoj zatem se postavi logično vprašanje: Če so velika urbana središča tako preklemansko zanič v športu, kaj nam torej jamči, da so uspešna v upravljanju in vodenju? Kajti sodobni slovenski centralizem je naša življenja strpal v tistih nekaj pisarn, kjer sedijo po športni analogiji razvajeni, nedelavni, neambiciozni in v vseh pogledih povprečni izvajalci slovenske sedanjosti skupaj z načrtovalci slovenske prihodnosti.

In kot v zadnjih časih privlačen navijaški slogan, recimo; “Vasilija Žbogarja za predsednika“, dobi zelo resen podton, bi lahko poskusili še z drugim vzklikom: “Izola za prestolnico!” Zagotovo bi to za vse tiste imenitne državnoupravne službe pomenilo konec brezposelnosti v Izoli ali na Črni, da o Lopati ne govorimo. Naša teza pa govori predvsem o tem, da bi jih Izolčani opravljali bolj vestno in posledično uspešnejše kot v Ljubljani. Ker poglejmo športni resnici v oči: urbanost, kar najlepše vidimo v Ljubljani, propagira rekreacijo. Množičnost s telefoni, dezodorantom in majicami, ki odvajajo znojenje. Za zgodbe o garanju in odrekanju, ki jih pripovedujejo naši olimpijski zmagovalci, Ljubljana nima želodca.


04.06.2019

Primoževo pleme

Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.


28.05.2019

Komunisti na Titovem trgu

Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.


21.05.2019

Vozi, Miško

V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.


14.05.2019

Naslednji ples volijo evroskeptiki

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.


07.05.2019

Rezervirano za ošpice

Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.


30.04.2019

Zverinjak

Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.


23.04.2019

Dvoboj

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.


16.04.2019

Globokouhi

Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”


09.04.2019

Slovensko-Ogrska

Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov