Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Poletje 2016

06.09.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.

... je minilo in tako lahko ponovno zaženemo kolo usmiljenja in pomilovanja

Uvajalna analiza se bo na kratko dotaknila pravkar končanega počitniškega časa. Še nedolgo nazaj je veljalo, da dogodki, ki se odvijejo med počitnicami, nimajo enake specifične mase, kot če bi se odvili sredi politično, medijsko in javno visoke sezone. Če se spominjamo, kako mirno smo na višku poletja pred leti preživeli recimo odstop Katarine Kresal kot ministrice in hkrati predpostavimo, kakšen vihar bi isto dejanje povzročilo recimo nekaj dni po aferi Baričevič.

A letošnje poletje je poletno letargijo povsem povozilo in nam tako vzelo še tisto nekaj relativnega miru, potrebnega za obnovo duha in telesa. Najlepše se trditev zrcali v obisku ruskega predsednika Putina. Kako je mogočen, je pokazal s tem, da je ustavil poletje, takoj za tem pa je ustavil še promet. Logistično, organizacijsko in medijsko smo Slovenci spet presegli samega sebe in če se Marsovci nekoč odločijo pristati na Jožetu Pučniku, slavnosti trenutka ne bomo mogli dodati ničesar, kar že nismo uporabili pri Putinu. Bilo je popolno: lepo vreme, zamuda, evforični mediji, navdušeni podporniki in skrivnostni jedilnik na Brdu. Ob tem pa je bila še zabavna in redko videna zadrega slovenskega političnega vrha.

Za predstavnike naše države je že tako ali tako nagrada, da lahko sedijo za mizo z velikimi …

Tokrat pa so tako očitno sedeli ne le za mizo, temveč celo na dveh stolih, da je bila mešanica zadrege in navdušenja skoraj moteča. Navdušenje ob komplimentih velesile in nelagodje ob dvignjenih obrveh v Evropi smo odpravili s tezo o pietetnem obisku. Češ, kako je Rus pri nas, da se pokloni žrtvam vršiške tragedije – s čimer ni pravzaprav nič narobe. A takoj zatem smo v vsej tej pieteti kot pobesneli iskali politiko in na koncu dobili pieteto v politiki – ko so našega predsednika Rusi povabili na obisk v Moskvo. Pahor gre v Moskvo z gospodarsko delegacijo in šlo bo za pravi politični obisk, brez sledu pietete. Povedano drugače, pietetni obisk je rodil nepietetno vračilo obiska, kar pomeni, da smo Rusko kapelico in spomin na tam preminule vsaj mičkeno izkoristili za svoje gospodarske in politične interese.

Drug velik dogodek, ki je ustavil normalni ritem poletja, so bile Olimpijske igre. Prireditev, ki nas je včasih metala iz postelje, postaja le še eden izmed globalno komercialnih, medijskih in zabavljaških kolosov, a države še zmeraj zmorejo toliko nacionalnega napuha, da olimpijske medalje uvrščajo na redni program večvrednostnih terapij za ljudstvo.

V analizi naših nedvomnih olimpijskih uspehov je natančen analitik ugotovil, da na slovenskem medalje kujejo družinski projekti. Ne le naše štiri medalje v Riu, tudi recimo Tina Maze in pred dnevi Tim Gajser naj bi govorili v prid tezi, da so na Slovenskem športni uspehi plod družinskih, se pravi starševsko-sorodniških majhnih kolektivov, ki so na eni strani fleksibilni, na drugi pa poceni. Teza vsekakor drži vodo, bi pa na tem mestu opozorili še na en fenomen pri uspehih slovenskega športa. Slovenske medalje so plod province! Lopata, Izola, Hrastnik, Makole in Črna na Koroškem so kraji, ki mogoče niso povsem vasi, vsekakor pa so trgi in mesta samo zaradi naklonjenosti geografov in lokalne politike.

Ljubljana pa tudi Maribor kot največji mesti, prestolnica celo s popolno športno infrastrukturo in precejšnjimi vložki v športne kolektive, ne zmoreta v športu skoraj ničesar.

Predvsem pa ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po olimpijskem odličju. Z nekaj poguma si upamo zapisati, da je slovenska provinca agilnejša, ambicioznejša in predvsem pripravljena več žrtvovati in trdneje delati, kot v udobje zazibana prestolnica, ali v razkroj potopljeni Maribor; ali pa z gospodarskim blagostanjem ovenčano Novo mesto. Ali od zaseke omamljena Muska Sobota.

In takoj zatem se postavi logično vprašanje: Če so velika urbana središča tako preklemansko zanič v športu, kaj nam torej jamči, da so uspešna v upravljanju in vodenju? Kajti sodobni slovenski centralizem je naša življenja strpal v tistih nekaj pisarn, kjer sedijo po športni analogiji razvajeni, nedelavni, neambiciozni in v vseh pogledih povprečni izvajalci slovenske sedanjosti skupaj z načrtovalci slovenske prihodnosti.

In kot v zadnjih časih privlačen navijaški slogan, recimo; “Vasilija Žbogarja za predsednika“, dobi zelo resen podton, bi lahko poskusili še z drugim vzklikom: “Izola za prestolnico!” Zagotovo bi to za vse tiste imenitne državnoupravne službe pomenilo konec brezposelnosti v Izoli ali na Črni, da o Lopati ne govorimo. Naša teza pa govori predvsem o tem, da bi jih Izolčani opravljali bolj vestno in posledično uspešnejše kot v Ljubljani. Ker poglejmo športni resnici v oči: urbanost, kar najlepše vidimo v Ljubljani, propagira rekreacijo. Množičnost s telefoni, dezodorantom in majicami, ki odvajajo znojenje. Za zgodbe o garanju in odrekanju, ki jih pripovedujejo naši olimpijski zmagovalci, Ljubljana nima želodca.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Poletje 2016

06.09.2016

Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.

... je minilo in tako lahko ponovno zaženemo kolo usmiljenja in pomilovanja

Uvajalna analiza se bo na kratko dotaknila pravkar končanega počitniškega časa. Še nedolgo nazaj je veljalo, da dogodki, ki se odvijejo med počitnicami, nimajo enake specifične mase, kot če bi se odvili sredi politično, medijsko in javno visoke sezone. Če se spominjamo, kako mirno smo na višku poletja pred leti preživeli recimo odstop Katarine Kresal kot ministrice in hkrati predpostavimo, kakšen vihar bi isto dejanje povzročilo recimo nekaj dni po aferi Baričevič.

A letošnje poletje je poletno letargijo povsem povozilo in nam tako vzelo še tisto nekaj relativnega miru, potrebnega za obnovo duha in telesa. Najlepše se trditev zrcali v obisku ruskega predsednika Putina. Kako je mogočen, je pokazal s tem, da je ustavil poletje, takoj za tem pa je ustavil še promet. Logistično, organizacijsko in medijsko smo Slovenci spet presegli samega sebe in če se Marsovci nekoč odločijo pristati na Jožetu Pučniku, slavnosti trenutka ne bomo mogli dodati ničesar, kar že nismo uporabili pri Putinu. Bilo je popolno: lepo vreme, zamuda, evforični mediji, navdušeni podporniki in skrivnostni jedilnik na Brdu. Ob tem pa je bila še zabavna in redko videna zadrega slovenskega političnega vrha.

Za predstavnike naše države je že tako ali tako nagrada, da lahko sedijo za mizo z velikimi …

Tokrat pa so tako očitno sedeli ne le za mizo, temveč celo na dveh stolih, da je bila mešanica zadrege in navdušenja skoraj moteča. Navdušenje ob komplimentih velesile in nelagodje ob dvignjenih obrveh v Evropi smo odpravili s tezo o pietetnem obisku. Češ, kako je Rus pri nas, da se pokloni žrtvam vršiške tragedije – s čimer ni pravzaprav nič narobe. A takoj zatem smo v vsej tej pieteti kot pobesneli iskali politiko in na koncu dobili pieteto v politiki – ko so našega predsednika Rusi povabili na obisk v Moskvo. Pahor gre v Moskvo z gospodarsko delegacijo in šlo bo za pravi politični obisk, brez sledu pietete. Povedano drugače, pietetni obisk je rodil nepietetno vračilo obiska, kar pomeni, da smo Rusko kapelico in spomin na tam preminule vsaj mičkeno izkoristili za svoje gospodarske in politične interese.

Drug velik dogodek, ki je ustavil normalni ritem poletja, so bile Olimpijske igre. Prireditev, ki nas je včasih metala iz postelje, postaja le še eden izmed globalno komercialnih, medijskih in zabavljaških kolosov, a države še zmeraj zmorejo toliko nacionalnega napuha, da olimpijske medalje uvrščajo na redni program večvrednostnih terapij za ljudstvo.

V analizi naših nedvomnih olimpijskih uspehov je natančen analitik ugotovil, da na slovenskem medalje kujejo družinski projekti. Ne le naše štiri medalje v Riu, tudi recimo Tina Maze in pred dnevi Tim Gajser naj bi govorili v prid tezi, da so na Slovenskem športni uspehi plod družinskih, se pravi starševsko-sorodniških majhnih kolektivov, ki so na eni strani fleksibilni, na drugi pa poceni. Teza vsekakor drži vodo, bi pa na tem mestu opozorili še na en fenomen pri uspehih slovenskega športa. Slovenske medalje so plod province! Lopata, Izola, Hrastnik, Makole in Črna na Koroškem so kraji, ki mogoče niso povsem vasi, vsekakor pa so trgi in mesta samo zaradi naklonjenosti geografov in lokalne politike.

Ljubljana pa tudi Maribor kot največji mesti, prestolnica celo s popolno športno infrastrukturo in precejšnjimi vložki v športne kolektive, ne zmoreta v športu skoraj ničesar.

Predvsem pa ničesar, kar bi vsaj približno dišalo po olimpijskem odličju. Z nekaj poguma si upamo zapisati, da je slovenska provinca agilnejša, ambicioznejša in predvsem pripravljena več žrtvovati in trdneje delati, kot v udobje zazibana prestolnica, ali v razkroj potopljeni Maribor; ali pa z gospodarskim blagostanjem ovenčano Novo mesto. Ali od zaseke omamljena Muska Sobota.

In takoj zatem se postavi logično vprašanje: Če so velika urbana središča tako preklemansko zanič v športu, kaj nam torej jamči, da so uspešna v upravljanju in vodenju? Kajti sodobni slovenski centralizem je naša življenja strpal v tistih nekaj pisarn, kjer sedijo po športni analogiji razvajeni, nedelavni, neambiciozni in v vseh pogledih povprečni izvajalci slovenske sedanjosti skupaj z načrtovalci slovenske prihodnosti.

In kot v zadnjih časih privlačen navijaški slogan, recimo; “Vasilija Žbogarja za predsednika“, dobi zelo resen podton, bi lahko poskusili še z drugim vzklikom: “Izola za prestolnico!” Zagotovo bi to za vse tiste imenitne državnoupravne službe pomenilo konec brezposelnosti v Izoli ali na Črni, da o Lopati ne govorimo. Naša teza pa govori predvsem o tem, da bi jih Izolčani opravljali bolj vestno in posledično uspešnejše kot v Ljubljani. Ker poglejmo športni resnici v oči: urbanost, kar najlepše vidimo v Ljubljani, propagira rekreacijo. Množičnost s telefoni, dezodorantom in majicami, ki odvajajo znojenje. Za zgodbe o garanju in odrekanju, ki jih pripovedujejo naši olimpijski zmagovalci, Ljubljana nima želodca.


08.02.2022

Nocoj je sveti večer

Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?


01.02.2022

Yes sir, I Can Boogie*

Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.


25.01.2022

O odstotkih

Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.


18.01.2022

Pravi obrazi

Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.


11.01.2022

Neznani leteči ministri

V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.


04.01.2022

Uvod

Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!


28.12.2021

"Dom! O, Lubje!"

Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!


21.12.2021

Hooo-hooo-hoooo

Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.


14.12.2021

REQUIEM

Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.


07.12.2021

Po vroč kostanj …

Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.


30.11.2021

Nadzorniki nadzora

Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.


23.11.2021

Politologija običajnega policista

Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.


16.11.2021

Varna hrana

Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.


09.11.2021

Test očetovstva

V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.


02.11.2021

Glasgow tours

Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.


26.10.2021

Svinjarije

Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.


19.10.2021

Kraljestvo za promocijo!

Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.


12.10.2021

V vsa mobilna omrežja

Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.


05.10.2021

Kordone v kondome

O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.


28.09.2021

Komunisti prihajajo

Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.


Stran 7 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov