Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene. Konec opozorila.
Ko je Rado Pezdir pred nekaj leti izrekel legendarni “boli me kurac”, so se avdiovizualni mediji nekako še trudili prekriti kletvico s piskom. Pustili so “Boli me”, “kurac” pa je skrit pod piskom otrpnil v domišljiji! A ko je pred dnevi poslanka SMC Maruša Škopac med sejo v parlamentu izrekla še bolj ikonično kletvico: “Pizda materna!”, se s piskom ali prekrivanjem ni trudil nihče več. Še več; če si hočeš posnetek parlamentarnega preklinjanja ogledati na spletu v katerem od medijskih arhivov, se moraš najprej prebiti skozi običajni nabor spletnih reklam. Tako najprej pogledaš reklamo za pršut, nato pa doživiš še poslankino “pizdo materno”.
Naivno smo mislili, da se je z “boli me kurac” preklinjanje javno izpostavljenih posameznikov končalo. A ne bi se mogli bolj motiti! Z “boli me kurac” smo dobili samo kronskega princa slovenskih kletvic, “pizda materna” pa je logično nadaljevanje njegove ženske paralele. Tron je tako zaseden in čakamo le še na “jebemti mater” pa bo troedinost preklinjajočega panteona dosežena in medijska nedolžnost dokončno vzeta.
A nekaj vprašanj se kljub vsemu postavlja.
Prvič: Poslanka, ki je to pač postala po bog ve kakšni čarovniji slovenskega demokratičnega modela, se je nekje ob poti utemeljevanja primernosti nove finančne ministrice zmedla. Vsakemu se to zgodi in se je nam že tudi. Vsaj 90 odstotkov bi nas v takšni situaciji, ko je treba nekaj povedati, pa se besede, podatki in listi izmikajo, kolega poslanec pa noče pomagati, zaklelo. Dobro: “pizda materna” ni nujno prva izbira prav vseh, a vsaj šestdeset odstotkov populacije bi uporabilo to neverjetno in dokazano uspešno skovanko za pomirjanje stresa in frustracij. Zato poslanko licemersko javno zasmehujemo, intimno pa jo razumemo.
Drugič: tisti, ki vsaj intimno branijo poslankino javno preklinjanje, razmišljajo po znani logiki, ki pravi “Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima ravno take predstavnike, kot si jih zasluži.”
Po tej analogiji poslanci preklinjajo, saj kot je znano, preklinja tudi ljudstvo. In to na veliko. Preklinja se pri nas s kletvicami, ki so ostale iz nekih drugih časov. Čeprav je bila v obdobju intenzivnega državotvorja prisotna pobuda, da bi prešli na izvorno slovenske “krščenmatičke” so se namesto “žaltavih” obdržale težko kategorne kletvice nekdanje države. In “pizda materna” je njih kraljica.
Torej je poslanka le naredila to, kar počne ljudstvo; “kajti če ga hoče predstavljati, mora kot ljudstvo tudi preklinjati.” Razumljivo, se na tak argument posamezniki ujezijo in zatrdijo, kako oni ne preklinjajo in je takšna teza samo nesramno podtikanje. A dovolj je poznati prevladujoči kulturni vzorec v naši deželi in opazovalcu je jasno, da preklinjanje ne more biti daleč – če poznamo najbolj poslušano glasbo, najbolj brane medije, popularne televizijske in radijske oddaje, raven javnih razprav in obnašanje v prometu – ob vsem tem kultura preklinjanja po definiciji ne more biti odsotna, najprej iz zasebnega in posledično tudi iz javnega prostora. Preklinjanje je neposredna posledica ne pomanjkanja kulture, kot mislijo nekateri, temveč razrasle in vseobsegajoče nekulture.
A konec afere s kletvico je nadvse zanimiv. Povedno je to, da je ženska poslanka za žensko ministrsko kandidatko uporabila žensko kletvico. In čeprav sklepamo, da je poslanka preklinjala izgubljene papirje in vsesplošno zmedo v poslanski klopi, obstaja tudi teorija zarote, po kateri se je s kletvico spravila kar nad ministrico. Ministrica je namreč članica na pol kulta, na pol katoliške sekte imenovane Zdrava atmosfera! In društvo ima na spletni strani tudi darila slovenskim ministrstvom, oziroma institucijam, v obliki dobronamernih misli. Za finančno ministrstvo, na katerega čelu je njihova članica, društvo priporoča naslednjo modrost:
Citat: “Finančni tokovi so tako kot vodni tokovi in če pretok preneha, vse stoji!” Konec citata.
Te dni smo izvedeli, da obstaja izračun, po katerem smo davkoplačevalci za milijardo in pol preplačali dokapitalizacijo bank.
“Pizda materna.”
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene. Konec opozorila.
Ko je Rado Pezdir pred nekaj leti izrekel legendarni “boli me kurac”, so se avdiovizualni mediji nekako še trudili prekriti kletvico s piskom. Pustili so “Boli me”, “kurac” pa je skrit pod piskom otrpnil v domišljiji! A ko je pred dnevi poslanka SMC Maruša Škopac med sejo v parlamentu izrekla še bolj ikonično kletvico: “Pizda materna!”, se s piskom ali prekrivanjem ni trudil nihče več. Še več; če si hočeš posnetek parlamentarnega preklinjanja ogledati na spletu v katerem od medijskih arhivov, se moraš najprej prebiti skozi običajni nabor spletnih reklam. Tako najprej pogledaš reklamo za pršut, nato pa doživiš še poslankino “pizdo materno”.
Naivno smo mislili, da se je z “boli me kurac” preklinjanje javno izpostavljenih posameznikov končalo. A ne bi se mogli bolj motiti! Z “boli me kurac” smo dobili samo kronskega princa slovenskih kletvic, “pizda materna” pa je logično nadaljevanje njegove ženske paralele. Tron je tako zaseden in čakamo le še na “jebemti mater” pa bo troedinost preklinjajočega panteona dosežena in medijska nedolžnost dokončno vzeta.
A nekaj vprašanj se kljub vsemu postavlja.
Prvič: Poslanka, ki je to pač postala po bog ve kakšni čarovniji slovenskega demokratičnega modela, se je nekje ob poti utemeljevanja primernosti nove finančne ministrice zmedla. Vsakemu se to zgodi in se je nam že tudi. Vsaj 90 odstotkov bi nas v takšni situaciji, ko je treba nekaj povedati, pa se besede, podatki in listi izmikajo, kolega poslanec pa noče pomagati, zaklelo. Dobro: “pizda materna” ni nujno prva izbira prav vseh, a vsaj šestdeset odstotkov populacije bi uporabilo to neverjetno in dokazano uspešno skovanko za pomirjanje stresa in frustracij. Zato poslanko licemersko javno zasmehujemo, intimno pa jo razumemo.
Drugič: tisti, ki vsaj intimno branijo poslankino javno preklinjanje, razmišljajo po znani logiki, ki pravi “Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima ravno take predstavnike, kot si jih zasluži.”
Po tej analogiji poslanci preklinjajo, saj kot je znano, preklinja tudi ljudstvo. In to na veliko. Preklinja se pri nas s kletvicami, ki so ostale iz nekih drugih časov. Čeprav je bila v obdobju intenzivnega državotvorja prisotna pobuda, da bi prešli na izvorno slovenske “krščenmatičke” so se namesto “žaltavih” obdržale težko kategorne kletvice nekdanje države. In “pizda materna” je njih kraljica.
Torej je poslanka le naredila to, kar počne ljudstvo; “kajti če ga hoče predstavljati, mora kot ljudstvo tudi preklinjati.” Razumljivo, se na tak argument posamezniki ujezijo in zatrdijo, kako oni ne preklinjajo in je takšna teza samo nesramno podtikanje. A dovolj je poznati prevladujoči kulturni vzorec v naši deželi in opazovalcu je jasno, da preklinjanje ne more biti daleč – če poznamo najbolj poslušano glasbo, najbolj brane medije, popularne televizijske in radijske oddaje, raven javnih razprav in obnašanje v prometu – ob vsem tem kultura preklinjanja po definiciji ne more biti odsotna, najprej iz zasebnega in posledično tudi iz javnega prostora. Preklinjanje je neposredna posledica ne pomanjkanja kulture, kot mislijo nekateri, temveč razrasle in vseobsegajoče nekulture.
A konec afere s kletvico je nadvse zanimiv. Povedno je to, da je ženska poslanka za žensko ministrsko kandidatko uporabila žensko kletvico. In čeprav sklepamo, da je poslanka preklinjala izgubljene papirje in vsesplošno zmedo v poslanski klopi, obstaja tudi teorija zarote, po kateri se je s kletvico spravila kar nad ministrico. Ministrica je namreč članica na pol kulta, na pol katoliške sekte imenovane Zdrava atmosfera! In društvo ima na spletni strani tudi darila slovenskim ministrstvom, oziroma institucijam, v obliki dobronamernih misli. Za finančno ministrstvo, na katerega čelu je njihova članica, društvo priporoča naslednjo modrost:
Citat: “Finančni tokovi so tako kot vodni tokovi in če pretok preneha, vse stoji!” Konec citata.
Te dni smo izvedeli, da obstaja izračun, po katerem smo davkoplačevalci za milijardo in pol preplačali dokapitalizacijo bank.
“Pizda materna.”
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Neveljaven email naslov