Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene. Konec opozorila.
Ko je Rado Pezdir pred nekaj leti izrekel legendarni “boli me kurac”, so se avdiovizualni mediji nekako še trudili prekriti kletvico s piskom. Pustili so “Boli me”, “kurac” pa je skrit pod piskom otrpnil v domišljiji! A ko je pred dnevi poslanka SMC Maruša Škopac med sejo v parlamentu izrekla še bolj ikonično kletvico: “Pizda materna!”, se s piskom ali prekrivanjem ni trudil nihče več. Še več; če si hočeš posnetek parlamentarnega preklinjanja ogledati na spletu v katerem od medijskih arhivov, se moraš najprej prebiti skozi običajni nabor spletnih reklam. Tako najprej pogledaš reklamo za pršut, nato pa doživiš še poslankino “pizdo materno”.
Naivno smo mislili, da se je z “boli me kurac” preklinjanje javno izpostavljenih posameznikov končalo. A ne bi se mogli bolj motiti! Z “boli me kurac” smo dobili samo kronskega princa slovenskih kletvic, “pizda materna” pa je logično nadaljevanje njegove ženske paralele. Tron je tako zaseden in čakamo le še na “jebemti mater” pa bo troedinost preklinjajočega panteona dosežena in medijska nedolžnost dokončno vzeta.
A nekaj vprašanj se kljub vsemu postavlja.
Prvič: Poslanka, ki je to pač postala po bog ve kakšni čarovniji slovenskega demokratičnega modela, se je nekje ob poti utemeljevanja primernosti nove finančne ministrice zmedla. Vsakemu se to zgodi in se je nam že tudi. Vsaj 90 odstotkov bi nas v takšni situaciji, ko je treba nekaj povedati, pa se besede, podatki in listi izmikajo, kolega poslanec pa noče pomagati, zaklelo. Dobro: “pizda materna” ni nujno prva izbira prav vseh, a vsaj šestdeset odstotkov populacije bi uporabilo to neverjetno in dokazano uspešno skovanko za pomirjanje stresa in frustracij. Zato poslanko licemersko javno zasmehujemo, intimno pa jo razumemo.
Drugič: tisti, ki vsaj intimno branijo poslankino javno preklinjanje, razmišljajo po znani logiki, ki pravi “Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima ravno take predstavnike, kot si jih zasluži.”
Po tej analogiji poslanci preklinjajo, saj kot je znano, preklinja tudi ljudstvo. In to na veliko. Preklinja se pri nas s kletvicami, ki so ostale iz nekih drugih časov. Čeprav je bila v obdobju intenzivnega državotvorja prisotna pobuda, da bi prešli na izvorno slovenske “krščenmatičke” so se namesto “žaltavih” obdržale težko kategorne kletvice nekdanje države. In “pizda materna” je njih kraljica.
Torej je poslanka le naredila to, kar počne ljudstvo; “kajti če ga hoče predstavljati, mora kot ljudstvo tudi preklinjati.” Razumljivo, se na tak argument posamezniki ujezijo in zatrdijo, kako oni ne preklinjajo in je takšna teza samo nesramno podtikanje. A dovolj je poznati prevladujoči kulturni vzorec v naši deželi in opazovalcu je jasno, da preklinjanje ne more biti daleč – če poznamo najbolj poslušano glasbo, najbolj brane medije, popularne televizijske in radijske oddaje, raven javnih razprav in obnašanje v prometu – ob vsem tem kultura preklinjanja po definiciji ne more biti odsotna, najprej iz zasebnega in posledično tudi iz javnega prostora. Preklinjanje je neposredna posledica ne pomanjkanja kulture, kot mislijo nekateri, temveč razrasle in vseobsegajoče nekulture.
A konec afere s kletvico je nadvse zanimiv. Povedno je to, da je ženska poslanka za žensko ministrsko kandidatko uporabila žensko kletvico. In čeprav sklepamo, da je poslanka preklinjala izgubljene papirje in vsesplošno zmedo v poslanski klopi, obstaja tudi teorija zarote, po kateri se je s kletvico spravila kar nad ministrico. Ministrica je namreč članica na pol kulta, na pol katoliške sekte imenovane Zdrava atmosfera! In društvo ima na spletni strani tudi darila slovenskim ministrstvom, oziroma institucijam, v obliki dobronamernih misli. Za finančno ministrstvo, na katerega čelu je njihova članica, društvo priporoča naslednjo modrost:
Citat: “Finančni tokovi so tako kot vodni tokovi in če pretok preneha, vse stoji!” Konec citata.
Te dni smo izvedeli, da obstaja izračun, po katerem smo davkoplačevalci za milijardo in pol preplačali dokapitalizacijo bank.
“Pizda materna.”
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene. Konec opozorila.
Ko je Rado Pezdir pred nekaj leti izrekel legendarni “boli me kurac”, so se avdiovizualni mediji nekako še trudili prekriti kletvico s piskom. Pustili so “Boli me”, “kurac” pa je skrit pod piskom otrpnil v domišljiji! A ko je pred dnevi poslanka SMC Maruša Škopac med sejo v parlamentu izrekla še bolj ikonično kletvico: “Pizda materna!”, se s piskom ali prekrivanjem ni trudil nihče več. Še več; če si hočeš posnetek parlamentarnega preklinjanja ogledati na spletu v katerem od medijskih arhivov, se moraš najprej prebiti skozi običajni nabor spletnih reklam. Tako najprej pogledaš reklamo za pršut, nato pa doživiš še poslankino “pizdo materno”.
Naivno smo mislili, da se je z “boli me kurac” preklinjanje javno izpostavljenih posameznikov končalo. A ne bi se mogli bolj motiti! Z “boli me kurac” smo dobili samo kronskega princa slovenskih kletvic, “pizda materna” pa je logično nadaljevanje njegove ženske paralele. Tron je tako zaseden in čakamo le še na “jebemti mater” pa bo troedinost preklinjajočega panteona dosežena in medijska nedolžnost dokončno vzeta.
A nekaj vprašanj se kljub vsemu postavlja.
Prvič: Poslanka, ki je to pač postala po bog ve kakšni čarovniji slovenskega demokratičnega modela, se je nekje ob poti utemeljevanja primernosti nove finančne ministrice zmedla. Vsakemu se to zgodi in se je nam že tudi. Vsaj 90 odstotkov bi nas v takšni situaciji, ko je treba nekaj povedati, pa se besede, podatki in listi izmikajo, kolega poslanec pa noče pomagati, zaklelo. Dobro: “pizda materna” ni nujno prva izbira prav vseh, a vsaj šestdeset odstotkov populacije bi uporabilo to neverjetno in dokazano uspešno skovanko za pomirjanje stresa in frustracij. Zato poslanko licemersko javno zasmehujemo, intimno pa jo razumemo.
Drugič: tisti, ki vsaj intimno branijo poslankino javno preklinjanje, razmišljajo po znani logiki, ki pravi “Poslanci so predstavniki ljudstva in ljudstvo ima ravno take predstavnike, kot si jih zasluži.”
Po tej analogiji poslanci preklinjajo, saj kot je znano, preklinja tudi ljudstvo. In to na veliko. Preklinja se pri nas s kletvicami, ki so ostale iz nekih drugih časov. Čeprav je bila v obdobju intenzivnega državotvorja prisotna pobuda, da bi prešli na izvorno slovenske “krščenmatičke” so se namesto “žaltavih” obdržale težko kategorne kletvice nekdanje države. In “pizda materna” je njih kraljica.
Torej je poslanka le naredila to, kar počne ljudstvo; “kajti če ga hoče predstavljati, mora kot ljudstvo tudi preklinjati.” Razumljivo, se na tak argument posamezniki ujezijo in zatrdijo, kako oni ne preklinjajo in je takšna teza samo nesramno podtikanje. A dovolj je poznati prevladujoči kulturni vzorec v naši deželi in opazovalcu je jasno, da preklinjanje ne more biti daleč – če poznamo najbolj poslušano glasbo, najbolj brane medije, popularne televizijske in radijske oddaje, raven javnih razprav in obnašanje v prometu – ob vsem tem kultura preklinjanja po definiciji ne more biti odsotna, najprej iz zasebnega in posledično tudi iz javnega prostora. Preklinjanje je neposredna posledica ne pomanjkanja kulture, kot mislijo nekateri, temveč razrasle in vseobsegajoče nekulture.
A konec afere s kletvico je nadvse zanimiv. Povedno je to, da je ženska poslanka za žensko ministrsko kandidatko uporabila žensko kletvico. In čeprav sklepamo, da je poslanka preklinjala izgubljene papirje in vsesplošno zmedo v poslanski klopi, obstaja tudi teorija zarote, po kateri se je s kletvico spravila kar nad ministrico. Ministrica je namreč članica na pol kulta, na pol katoliške sekte imenovane Zdrava atmosfera! In društvo ima na spletni strani tudi darila slovenskim ministrstvom, oziroma institucijam, v obliki dobronamernih misli. Za finančno ministrstvo, na katerega čelu je njihova članica, društvo priporoča naslednjo modrost:
Citat: “Finančni tokovi so tako kot vodni tokovi in če pretok preneha, vse stoji!” Konec citata.
Te dni smo izvedeli, da obstaja izračun, po katerem smo davkoplačevalci za milijardo in pol preplačali dokapitalizacijo bank.
“Pizda materna.”
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
Neveljaven email naslov