Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov