Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Pretekle dni se je v Sloveniji zgodilo nekaj težko verjetnih dogodkov. Orel je napadel sprehajalca in njegovega psa in letalo je zbilo peško. A prestolnica najbolj nenavadnega dogajanja za prejšnji teden je Laško.
Tam so organizirali civilno pobudo, ki nasprotuje poteku sodobne avtoceste mimo kraja. Pretekli teden so namreč razgrnili načrte osrednjega dela infrastrukturne povezave, imenovane Tretja razvojna os v občinah, po katerih bo povezava potekala.
Pri teh razvojnih oseh je nekaj zanimivega; niti ni povsem jasno, kje sta razvojna os ena in razvojna os dve, tako da je razvojna os tri, ki je še v načrtih, nekaj povsem imaginarnega. Na pamet sicer sklepamo, da načrtovalci naše prihodnosti z razvojnimi osmi mislijo avtocestne povezave, s katerimi naj bi se pripeljal v pokrajino tudi razvoj. Pa logika, da avtocestna mobilnost samodejno prinaša tudi razvoj, na terenu ne zdrži primerjave! Maribor, recimo, je propadel kljub temu, da so od njega in do njega speljali avtocesto.
Ob tem pa je neverjetno, kako števniki do pet postajajo del vsakdanje infrastrukturne izreke. Poznamo “drugi tir”, “tretjo razvojno os” ali koprski “tretji pomol”! Na kratko: ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Torej, tretja razvojna os bo po krjavlovsko presekala Slovenijo na dva kosa. Po sredi. Od Koroške, po porečju Savinje do porečja Save in še naprej. Mimogrede, prepotovati Slovenijo počez je še vedno ena najlepših, najbolj vznemirljivih, celo avanturističnih poti in v blodnjaku cestic, krajev in zaselkov je najti vso lepoto slovenske pokrajine. Slovenska verzija hollywoodske klasike Odrešitev sedi tam in čaka, dokler je dokončno ne uniči tretja razvojna os! Vsaj tako so prepričani v Laškem.
Vlade zadnjih nekaj desetletij vse po vrsti menijo, da bi tretja razvojna os prinesla napredek v te, od boga in cesarja pozabljene kraje. Nad tem so v provinci načeloma navdušeni vsi, razen Laščanov. Tam so pripravljavce projekta poklicali na zagovor že leta 2014 in ponovno spet pred nekaj dnevi. Tako smo, kot že tolikokrat drugje po Sloveniji, le še enkrat več opazovali občinsko dvorano, v kateri na odru sedijo predstavniki države, spodaj pa se delno zaripli krajani borijo za svoj prav.
Osnovno vodilo laške civilne iniciative je, da bi avtocesta tretje razvojne osi degradirala okolje in s tem zmanjšala kvaliteto njihovega življenja. In da je Laško turistični kraj. Vse to je predstavnik civilne pobude komaj izdavil, ker so ga preglasili težki tovornjaki, ki se valijo po regionalki skozi mesto. Logika je Ne-laščanu resnično težko razumljiva: kako si lahko proti sodobni prometni povezavi, ki bi mogoče res povečala promet, ampak bi ga definitivno odpeljala iz središča mesta? Kako lahko predavaš o kvaliteti življenja, kot bi živel sredi visokogorskih travnikov, z eno največjih pivovarn v tem delu Evrope na dvorišču?
Argument Laščanov je, da bi predori in viadukti hitre ceste degradirali okolje, ki živi od turizma; kar ni nič novega. Kot uči zgodovina, so prve civilne iniciative nastale v starem Rimu, ko so prebivalci protestirali proti viaduktom in še posebej akvaduktom, ki so jim degradirali okolje.
Ampak ker ne živimo v Laškem, tudi nimamo pravice soliti pameti tamkajšnjim prebivalcem. Zato vzemimo zaplet le kot teoretično osnovo razmišljanja o povezavi med infrastrukturnim razvojem in kvaliteto življenja.
Kot sledi, ne le iz laške civilne pobude, infrastrukturni projekti načelno zmeraj degradirajo okolje in zmanjšajo kvaliteto življenja lokalnega prebivalstva. Zato smo Slovenci načelno proti. In zato na Slovenskem skovanka “razvojno naravnan infrastrukturni projekt” redko uspe izven rolo omar na ministrstvih.
Politika, akademsko okolje, žurnalizem in velik del industrije smo sicer prepričani, da razvoj zviša kvaliteto življenja; čim pa se poskusi trditev preveriti v praksi, vznikne civilna iniciativa, ki je prepričana o nasprotnem.
Tako se laška in podobne pobude ne borijo za nedotaknjeni razgled, v laškem primeru na fabrški dimnik, temveč pričajo o skoraj popolnem nerazumevanju ustroja in pomena razvoja in napredka. To, za kar smo mislili, da poganja človeštvo naprej, na Slovenskem moti razgled.
Konkretni primer se je končal vsaj malo komično. Predstavnik države je po zborovanju flegmatično ugotovil, da je pač dovolj krajev, ki si hitre ceste želijo in bo trasa šla pač tam. Kar je redek primer praktičnega državnega uradnika.
Medtem pa bodo Laščani organizirali redno linijo med Celjem in Laškim s flosi. Ker, ne nazadnje je Laško turističen kraj. O njihovi zavezanosti kulturi, turizmu in nedotaknjenemu razgledu najlepše priča vsakoletno Pivo in cvetje.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Neveljaven email naslov