Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob dnevu varne rabe interneta so se po deželi vrstila predavanja in opozorila odgovornih, da je vse več mladih zasvojenih z internetom. In kako je to nevarno. Istočasno je predsednica uprave enega največjih zaposlovalcev na Dolenjskem jasno in glasno povedala, da je milenijska generacija, to so današnji mladi, rojeni med 1980 in 2000, “nevzgojena, neprilagojena in neusposobljena”! Pa sta dva milenijca, najbrž z varno rabo interneta v mislih, skoraj do smrti pretepla somilenijca in vse skupaj objavila na Facebooku. In za konec je na vsemogočnem Twiterju zaokrožil posnetek poslanca državnega zbora, kako bi skoraj prišel v stik z mamili.
Nekako tako.
Vse skupaj tvori šlamastiko, ki jo je moč razvozlati le s pomočjo analognega uma. Ampak še prej osnove …
In za konec je na vsemogočnem Twiterju zaokrožil posnetek poslanca državnega zbora, kako bi skoraj prišel v stik z mamili.
Teorija uči, kako se vsaka nova generacija s studom ozira na starejše, se jim upira, je neprilagojena, da bi nato sama postala to, kar je v mladosti zavračala. Sociologi imajo ime za vse to, manj učeni pojav imenujemo preprosto: življenje.
Mladi v eksplozivnost medgeneracijskega boja skozi zgodovino dodajajo tezo, da jih starejši ne razumejo. Istočasno pa starejši vedno trdijo, da mlade razumejo. Pač po preprosti logiki, da če razumejo ves svet in pol znanega vesolja, verjetno razumejo tudi mlade. Nekaj dobre literature, kar precej odličnih pop pesmi in zanimive pričeske je pridelala mladina iz tega konflikta, starejši pa so iz njega s pomočjo korporacij iztisnili milijarde. Če so jim mladi kdaj presedli, so jih učinkovito pobili v katerem konfliktov in to je v glavnem to.
Potem pa so prišli milenijci. Teorija uči, kako je bila pred njimi generacija “X” – še vedno analogni uporniki, mediji pa so polni imen za generacijo, ki prihaja po milenijski. Kakorkoli: milencijci so prva generacija, ki se digitalizacije ni priučila, ampak je z njo odraščala. Digitalizacije, ki je v skrajnosti lahko patološka odvisnost in je snemanje ubojev ob pričakovanju všečkov. Ali pa je uporaba stoštiridesetih znakov Twiterja za širjenje političnih idej. Kar je odlično, ker je za večino politikov 150 znakov že preveč prostora za njihovo borno vsebino. Kot dokazuje primer bivšega poslanca SDS, pa si lahko odvisen tako od Twiterja kot tudi od kokaina. Kar je velik napredek od Prešerna, ki je bil odvisen od literature in šnopsa. Če smo že v postprešernovskem času.
Milencijci so prva generacija, ki se digitalizacije ni priučila, ampak je z njo odraščala.
Zdi se, da je milenijski generaciji prvič v civilizaciji uspelo izničiti, oziroma preseči generacijski konflikt! Kar je velik dosežek. Milenijska generacija se ne upira! Oja, pa še kako se razburja, a le v njej znanem in varnem okolju. Na spletu. Kar pomeni, da vsaj za zdaj svetovni ureditvi še ni nevarna in kar še pomeni, da se starejši do nje ne moremo vesti ne pokroviteljsko, ne sovražno – ker preprosto ne vemo, kako. S tem, ko so večino čustvovanja milenijci spremenili v digitalni zapis, so s seboj med enice in ničle odnesli tudi vse sestavine konflikta. Kot opozarjajo strokovnjaki za digitalno odvisnost, se večina čustvovanja odvija v digitalnem prostoru in če milenijcem ne slediš tja, jim svojih, zagotovo pravilnih argumentov ne moreš niti predstaviti. Kaj se šele spreti!
Tako lahko predsednica uprave velikega dolenjskega zaposlovalca povsem nekaznovano izjavi, da je cela generacija “nevzgojena, neprilagojena in neusposobljena”! Ko so nekaj podobnega izjavile elite leta 1968, so imele generacijo na ulicah. Pa tisto so bili pacifistični hipiji! Milenijci ne bodo storili nič podobnega. Na ugotovitev predsednice uprave bodo pribili, da v Sloveniji ni prihodnosti in bodo odšli nekam, kjer je okolje bolj spodbudno. Po navadi je to nekje na toplem, kjer se da deskati. Tam delajo z računalniki, se fotografirajo in uživajo ob kratkih filmčkih, ki prikazujejo muce.
Ker smo starejši, ki ne vidimo razloga ali smisla v uporabi Facebooka in Twiterja, na ta način izključeni iz neposrednih prenosov ubojev in poslanskih orgij, smo hkrati prvič v zgodovini premagani s svojim lastnim orožjem – z ignoranco. Neupoštevanje in nerazumevanje mlajše generacije, kar je bilo tisočletna osnova ustroja sveta, se je prvič v zgodovini obrnilo proti nam. Milenijci našega sveta ne potrebujejo, ker imajo vzporednega in nam ostane samo dvoje: ali popustimo in se damo na razpolago milijardam potencialnih prijateljev, ali pa se posvetimo vrtnarjenju. Oboje se zdi podobno brezupno.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob dnevu varne rabe interneta so se po deželi vrstila predavanja in opozorila odgovornih, da je vse več mladih zasvojenih z internetom. In kako je to nevarno. Istočasno je predsednica uprave enega največjih zaposlovalcev na Dolenjskem jasno in glasno povedala, da je milenijska generacija, to so današnji mladi, rojeni med 1980 in 2000, “nevzgojena, neprilagojena in neusposobljena”! Pa sta dva milenijca, najbrž z varno rabo interneta v mislih, skoraj do smrti pretepla somilenijca in vse skupaj objavila na Facebooku. In za konec je na vsemogočnem Twiterju zaokrožil posnetek poslanca državnega zbora, kako bi skoraj prišel v stik z mamili.
Nekako tako.
Vse skupaj tvori šlamastiko, ki jo je moč razvozlati le s pomočjo analognega uma. Ampak še prej osnove …
In za konec je na vsemogočnem Twiterju zaokrožil posnetek poslanca državnega zbora, kako bi skoraj prišel v stik z mamili.
Teorija uči, kako se vsaka nova generacija s studom ozira na starejše, se jim upira, je neprilagojena, da bi nato sama postala to, kar je v mladosti zavračala. Sociologi imajo ime za vse to, manj učeni pojav imenujemo preprosto: življenje.
Mladi v eksplozivnost medgeneracijskega boja skozi zgodovino dodajajo tezo, da jih starejši ne razumejo. Istočasno pa starejši vedno trdijo, da mlade razumejo. Pač po preprosti logiki, da če razumejo ves svet in pol znanega vesolja, verjetno razumejo tudi mlade. Nekaj dobre literature, kar precej odličnih pop pesmi in zanimive pričeske je pridelala mladina iz tega konflikta, starejši pa so iz njega s pomočjo korporacij iztisnili milijarde. Če so jim mladi kdaj presedli, so jih učinkovito pobili v katerem konfliktov in to je v glavnem to.
Potem pa so prišli milenijci. Teorija uči, kako je bila pred njimi generacija “X” – še vedno analogni uporniki, mediji pa so polni imen za generacijo, ki prihaja po milenijski. Kakorkoli: milencijci so prva generacija, ki se digitalizacije ni priučila, ampak je z njo odraščala. Digitalizacije, ki je v skrajnosti lahko patološka odvisnost in je snemanje ubojev ob pričakovanju všečkov. Ali pa je uporaba stoštiridesetih znakov Twiterja za širjenje političnih idej. Kar je odlično, ker je za večino politikov 150 znakov že preveč prostora za njihovo borno vsebino. Kot dokazuje primer bivšega poslanca SDS, pa si lahko odvisen tako od Twiterja kot tudi od kokaina. Kar je velik napredek od Prešerna, ki je bil odvisen od literature in šnopsa. Če smo že v postprešernovskem času.
Milencijci so prva generacija, ki se digitalizacije ni priučila, ampak je z njo odraščala.
Zdi se, da je milenijski generaciji prvič v civilizaciji uspelo izničiti, oziroma preseči generacijski konflikt! Kar je velik dosežek. Milenijska generacija se ne upira! Oja, pa še kako se razburja, a le v njej znanem in varnem okolju. Na spletu. Kar pomeni, da vsaj za zdaj svetovni ureditvi še ni nevarna in kar še pomeni, da se starejši do nje ne moremo vesti ne pokroviteljsko, ne sovražno – ker preprosto ne vemo, kako. S tem, ko so večino čustvovanja milenijci spremenili v digitalni zapis, so s seboj med enice in ničle odnesli tudi vse sestavine konflikta. Kot opozarjajo strokovnjaki za digitalno odvisnost, se večina čustvovanja odvija v digitalnem prostoru in če milenijcem ne slediš tja, jim svojih, zagotovo pravilnih argumentov ne moreš niti predstaviti. Kaj se šele spreti!
Tako lahko predsednica uprave velikega dolenjskega zaposlovalca povsem nekaznovano izjavi, da je cela generacija “nevzgojena, neprilagojena in neusposobljena”! Ko so nekaj podobnega izjavile elite leta 1968, so imele generacijo na ulicah. Pa tisto so bili pacifistični hipiji! Milenijci ne bodo storili nič podobnega. Na ugotovitev predsednice uprave bodo pribili, da v Sloveniji ni prihodnosti in bodo odšli nekam, kjer je okolje bolj spodbudno. Po navadi je to nekje na toplem, kjer se da deskati. Tam delajo z računalniki, se fotografirajo in uživajo ob kratkih filmčkih, ki prikazujejo muce.
Ker smo starejši, ki ne vidimo razloga ali smisla v uporabi Facebooka in Twiterja, na ta način izključeni iz neposrednih prenosov ubojev in poslanskih orgij, smo hkrati prvič v zgodovini premagani s svojim lastnim orožjem – z ignoranco. Neupoštevanje in nerazumevanje mlajše generacije, kar je bilo tisočletna osnova ustroja sveta, se je prvič v zgodovini obrnilo proti nam. Milenijci našega sveta ne potrebujejo, ker imajo vzporednega in nam ostane samo dvoje: ali popustimo in se damo na razpolago milijardam potencialnih prijateljev, ali pa se posvetimo vrtnarjenju. Oboje se zdi podobno brezupno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov