Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čakajoč na varnost

11.04.2017

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!

“Kdor čaka dočaka,” je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar.

Vse skupaj je bila parafraza popularnega izreka, ki od preloma tisočletja straši po planetu: »Manj osebne svobode za več varnosti!« Ta ameriški izum je bil, vsaj javno, v Evropi do nedavnega še tabu tema. Končno pa se je prejšnji konec tedna materializiral tudi na stari celini in to na slovenskih tleh; v nekoliko prilagojeni inačici se pri nas glasi: »Več čakanja za več varnosti!«

Ukrep, ki si so ga zamislili v Bruslju, je presenetljivo enostaven:

»Vsakega potnika, ki potuje v šengensko območje ali iz njega, bomo preverili do digitalnega spodnjega perila in ni hudič, da ne bomo polovili vseh potencialnih teroristov!«

Kot cinična pika na “i” takšnega razmišljanja se je istočasno zgodil Stockholm … a vrnimo se na slovensko-hrvaško mejo … Če ste čakali štiri ure pred mejnim prehodom, je bil izgovor, ki so si ga izmislili varnostni teoretiki, resnično popoln: “Čakate, da boste varni!” Se pravi, če bi vam obmejni organi omogočili mejo prečkati brez čakanja, bi lahko postali nekoč v prihodnosti žrtev terorističnega napada! Povedano z jezikom bruseljskih analitikov: “Bolje da sedite štiri ure v avtomobilu, kot da vas povozi tovornjak v peš coni katere evropskih prestolnic!”

Mimogrede: čakanje na meji se je lepo zlilo s problematiko čakalnih vrst v zdravstvu, ki smo jo reševali ob istem času. Tako čakalne vrste v prometu, čakalne vrste v zdravstvu, čakalne vrste v sodstvu lepo uokvirjajo našo čakajočo civilizacijo v večnem poklonu in hvaležnem spominu Beckettovega genija.

A na cestah so čakajoči potniki pobesneli; ali niso razumeli realne teroristične grožnje, ali pa so izračunali, kakšna je možnost postati žrtev s pomočjo procentnega računa – kjer so na eni strani žrtve terorizma v Evropi, na drugi pa število vsega evropskega prebivalstva. In so se z besnim negodovanjem izrekli, da raje nemoteno potujejo in s tem tvegajo terorizem, kot da čakajo pred mejo in si tako zagotovijo varnost.

Ob vsem tem se je nujno pojavila še obvezna ikonografija. Upravičeno sumimo, da imajo televizijske postaje na avtorskih pogodbah vedno ene in iste igralce, ki nastopajo ob zastojih na meji. Prvi igralec govori srbohrvaško in pravi, da je to sramota. Da tega še nikoli ni videl. Na sovoznikovem sedežu je njegova žena, ki kima v nemi potrditvi. Njegova vloga je, da razbesni tudi vas, ki udobno sedite doma. Drugi igralec je po navadi Nemec, ki se še bolj razjezi. Pove koliko ur čaka in kako je to mogoče. In ti kot Slovencu nabije kompleks Balkanca, ker se kaj takega v Nemčiji ne bi zgodilo. On doda vsej drami prepotrebno kredibilnost največjega evropskega gospodarstva. Potem pa je tu, za suspenz, še romunski voznik tovornjaka. V beli majici in z mogočnim trebuhom. On se ne sekira, komaj je opazil gnečo. Ker tovornjakarji vedno čakajo, ne glede na varnostno situacijo v Evropi.

In nato nepričakovan zasuk … sredi te drame, ko so mirnost izgubili celo obmejni policisti, ko je državni sekretar pokazal s prstom na Bruselj, ki ni poslušal slovenske strani, smo uredbo zavrgli. Kar tako. Začasni suspenz. Do pred petimi minutami je še bila, potem pa je ni bilo več.

Kolone so izginile, kar smo označili kot dosežek. Seveda z absurdnim stopnjevanjem. Najprej smo popoln nadzor zmanjšali, potem pa smo ga opustili; predvsem pri osebah, ki pomenijo manjše varnostno tveganje. Pozabili pa so, da je zgodovinsko nerešljiv absurd terorizma prav v tem, da nikoli ne veš, kdo je oseba, ki pomeni manjše varnostno tveganje.

Varnostna predpostavka, ki je povzročila te silne zastoje, pa je ostala nespremenjena. Predpostavka, da so kolone pločevine, nastale zaradi popolnega preverjanja, ki posledično pomeni več evropske varnosti, je z ukinitvijo uredbe dobila svoje logično nadaljevanje. Če ni več vrst, ni več preverjanja. Če ni več preverjanja, ni več varnosti. In če je prej veljalo, da preverjanje preprečuje terorizem na tleh Evropske unije, pomeni, da ga odsotnost preverjanja omogoča. Bes čakajočih, ki so suspendirali uredbo, bo po logičnih predpostavkah nekoč v prihodnosti v smrt poslal njihove evropske sodržavljane. Neverjetno naključje bi bilo, da bi prav ti čakajoči nekoč postali žrtve in bi lahko politika rekla: »Sami so si krivi!« Pač pa bodo žrtve povsem nedolžni naključni mimoidoči, kot se to pač dogaja.

Neverjetna je neznosna lahkost cincanja z našo varnostjo. Predvidevamo, da je tisti, ki si je uredbo zamislil, imel na voljo podatke, analize in izračune, kaj takšen drastični ukrep pomeni. Predvidevamo, da so uredbo sprejeli odgovorni ljudje pri polni zavesti s polno odgovornostjo. Tako je praksa v slogu »smo si pač premislili« ne samo nerazumljiva, temveč tudi nesprejemljiva.

Še več o popolni zmedi znotraj evropske in seveda tudi slovenske varnostne politike pa pove naslednje dejstvo: pred letom in pol, ob migrantskem valu, nismo na slovenskem delu šengenske meje preverjali prav nikogar, danes pa bi radi preverili prav vse.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Čakajoč na varnost

11.04.2017

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!

“Kdor čaka dočaka,” je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar.

Vse skupaj je bila parafraza popularnega izreka, ki od preloma tisočletja straši po planetu: »Manj osebne svobode za več varnosti!« Ta ameriški izum je bil, vsaj javno, v Evropi do nedavnega še tabu tema. Končno pa se je prejšnji konec tedna materializiral tudi na stari celini in to na slovenskih tleh; v nekoliko prilagojeni inačici se pri nas glasi: »Več čakanja za več varnosti!«

Ukrep, ki si so ga zamislili v Bruslju, je presenetljivo enostaven:

»Vsakega potnika, ki potuje v šengensko območje ali iz njega, bomo preverili do digitalnega spodnjega perila in ni hudič, da ne bomo polovili vseh potencialnih teroristov!«

Kot cinična pika na “i” takšnega razmišljanja se je istočasno zgodil Stockholm … a vrnimo se na slovensko-hrvaško mejo … Če ste čakali štiri ure pred mejnim prehodom, je bil izgovor, ki so si ga izmislili varnostni teoretiki, resnično popoln: “Čakate, da boste varni!” Se pravi, če bi vam obmejni organi omogočili mejo prečkati brez čakanja, bi lahko postali nekoč v prihodnosti žrtev terorističnega napada! Povedano z jezikom bruseljskih analitikov: “Bolje da sedite štiri ure v avtomobilu, kot da vas povozi tovornjak v peš coni katere evropskih prestolnic!”

Mimogrede: čakanje na meji se je lepo zlilo s problematiko čakalnih vrst v zdravstvu, ki smo jo reševali ob istem času. Tako čakalne vrste v prometu, čakalne vrste v zdravstvu, čakalne vrste v sodstvu lepo uokvirjajo našo čakajočo civilizacijo v večnem poklonu in hvaležnem spominu Beckettovega genija.

A na cestah so čakajoči potniki pobesneli; ali niso razumeli realne teroristične grožnje, ali pa so izračunali, kakšna je možnost postati žrtev s pomočjo procentnega računa – kjer so na eni strani žrtve terorizma v Evropi, na drugi pa število vsega evropskega prebivalstva. In so se z besnim negodovanjem izrekli, da raje nemoteno potujejo in s tem tvegajo terorizem, kot da čakajo pred mejo in si tako zagotovijo varnost.

Ob vsem tem se je nujno pojavila še obvezna ikonografija. Upravičeno sumimo, da imajo televizijske postaje na avtorskih pogodbah vedno ene in iste igralce, ki nastopajo ob zastojih na meji. Prvi igralec govori srbohrvaško in pravi, da je to sramota. Da tega še nikoli ni videl. Na sovoznikovem sedežu je njegova žena, ki kima v nemi potrditvi. Njegova vloga je, da razbesni tudi vas, ki udobno sedite doma. Drugi igralec je po navadi Nemec, ki se še bolj razjezi. Pove koliko ur čaka in kako je to mogoče. In ti kot Slovencu nabije kompleks Balkanca, ker se kaj takega v Nemčiji ne bi zgodilo. On doda vsej drami prepotrebno kredibilnost največjega evropskega gospodarstva. Potem pa je tu, za suspenz, še romunski voznik tovornjaka. V beli majici in z mogočnim trebuhom. On se ne sekira, komaj je opazil gnečo. Ker tovornjakarji vedno čakajo, ne glede na varnostno situacijo v Evropi.

In nato nepričakovan zasuk … sredi te drame, ko so mirnost izgubili celo obmejni policisti, ko je državni sekretar pokazal s prstom na Bruselj, ki ni poslušal slovenske strani, smo uredbo zavrgli. Kar tako. Začasni suspenz. Do pred petimi minutami je še bila, potem pa je ni bilo več.

Kolone so izginile, kar smo označili kot dosežek. Seveda z absurdnim stopnjevanjem. Najprej smo popoln nadzor zmanjšali, potem pa smo ga opustili; predvsem pri osebah, ki pomenijo manjše varnostno tveganje. Pozabili pa so, da je zgodovinsko nerešljiv absurd terorizma prav v tem, da nikoli ne veš, kdo je oseba, ki pomeni manjše varnostno tveganje.

Varnostna predpostavka, ki je povzročila te silne zastoje, pa je ostala nespremenjena. Predpostavka, da so kolone pločevine, nastale zaradi popolnega preverjanja, ki posledično pomeni več evropske varnosti, je z ukinitvijo uredbe dobila svoje logično nadaljevanje. Če ni več vrst, ni več preverjanja. Če ni več preverjanja, ni več varnosti. In če je prej veljalo, da preverjanje preprečuje terorizem na tleh Evropske unije, pomeni, da ga odsotnost preverjanja omogoča. Bes čakajočih, ki so suspendirali uredbo, bo po logičnih predpostavkah nekoč v prihodnosti v smrt poslal njihove evropske sodržavljane. Neverjetno naključje bi bilo, da bi prav ti čakajoči nekoč postali žrtve in bi lahko politika rekla: »Sami so si krivi!« Pač pa bodo žrtve povsem nedolžni naključni mimoidoči, kot se to pač dogaja.

Neverjetna je neznosna lahkost cincanja z našo varnostjo. Predvidevamo, da je tisti, ki si je uredbo zamislil, imel na voljo podatke, analize in izračune, kaj takšen drastični ukrep pomeni. Predvidevamo, da so uredbo sprejeli odgovorni ljudje pri polni zavesti s polno odgovornostjo. Tako je praksa v slogu »smo si pač premislili« ne samo nerazumljiva, temveč tudi nesprejemljiva.

Še več o popolni zmedi znotraj evropske in seveda tudi slovenske varnostne politike pa pove naslednje dejstvo: pred letom in pol, ob migrantskem valu, nismo na slovenskem delu šengenske meje preverjali prav nikogar, danes pa bi radi preverili prav vse.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


12.06.2018

Gliha vkup štriha

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič


05.06.2018

Nam je vseeno kam reka teče

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.


29.05.2018

U ta črna skrin'ca

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.05.2018

Živalska farma

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.


15.05.2018

Viljem drugič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.05.2018

Rokovalci

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.


24.04.2018

Spomeniško varstvo

Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo


17.04.2018

Pametna vas

Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov