Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar.
Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
“Kdor čaka dočaka,” je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar.
Vse skupaj je bila parafraza popularnega izreka, ki od preloma tisočletja straši po planetu: »Manj osebne svobode za več varnosti!« Ta ameriški izum je bil, vsaj javno, v Evropi do nedavnega še tabu tema. Končno pa se je prejšnji konec tedna materializiral tudi na stari celini in to na slovenskih tleh; v nekoliko prilagojeni inačici se pri nas glasi: »Več čakanja za več varnosti!«
Ukrep, ki si so ga zamislili v Bruslju, je presenetljivo enostaven:
»Vsakega potnika, ki potuje v šengensko območje ali iz njega, bomo preverili do digitalnega spodnjega perila in ni hudič, da ne bomo polovili vseh potencialnih teroristov!«
Kot cinična pika na “i” takšnega razmišljanja se je istočasno zgodil Stockholm … a vrnimo se na slovensko-hrvaško mejo … Če ste čakali štiri ure pred mejnim prehodom, je bil izgovor, ki so si ga izmislili varnostni teoretiki, resnično popoln: “Čakate, da boste varni!” Se pravi, če bi vam obmejni organi omogočili mejo prečkati brez čakanja, bi lahko postali nekoč v prihodnosti žrtev terorističnega napada! Povedano z jezikom bruseljskih analitikov: “Bolje da sedite štiri ure v avtomobilu, kot da vas povozi tovornjak v peš coni katere evropskih prestolnic!”
Mimogrede: čakanje na meji se je lepo zlilo s problematiko čakalnih vrst v zdravstvu, ki smo jo reševali ob istem času. Tako čakalne vrste v prometu, čakalne vrste v zdravstvu, čakalne vrste v sodstvu lepo uokvirjajo našo čakajočo civilizacijo v večnem poklonu in hvaležnem spominu Beckettovega genija.
A na cestah so čakajoči potniki pobesneli; ali niso razumeli realne teroristične grožnje, ali pa so izračunali, kakšna je možnost postati žrtev s pomočjo procentnega računa – kjer so na eni strani žrtve terorizma v Evropi, na drugi pa število vsega evropskega prebivalstva. In so se z besnim negodovanjem izrekli, da raje nemoteno potujejo in s tem tvegajo terorizem, kot da čakajo pred mejo in si tako zagotovijo varnost.
Ob vsem tem se je nujno pojavila še obvezna ikonografija. Upravičeno sumimo, da imajo televizijske postaje na avtorskih pogodbah vedno ene in iste igralce, ki nastopajo ob zastojih na meji. Prvi igralec govori srbohrvaško in pravi, da je to sramota. Da tega še nikoli ni videl. Na sovoznikovem sedežu je njegova žena, ki kima v nemi potrditvi. Njegova vloga je, da razbesni tudi vas, ki udobno sedite doma. Drugi igralec je po navadi Nemec, ki se še bolj razjezi. Pove koliko ur čaka in kako je to mogoče. In ti kot Slovencu nabije kompleks Balkanca, ker se kaj takega v Nemčiji ne bi zgodilo. On doda vsej drami prepotrebno kredibilnost največjega evropskega gospodarstva. Potem pa je tu, za suspenz, še romunski voznik tovornjaka. V beli majici in z mogočnim trebuhom. On se ne sekira, komaj je opazil gnečo. Ker tovornjakarji vedno čakajo, ne glede na varnostno situacijo v Evropi.
In nato nepričakovan zasuk … sredi te drame, ko so mirnost izgubili celo obmejni policisti, ko je državni sekretar pokazal s prstom na Bruselj, ki ni poslušal slovenske strani, smo uredbo zavrgli. Kar tako. Začasni suspenz. Do pred petimi minutami je še bila, potem pa je ni bilo več.
Kolone so izginile, kar smo označili kot dosežek. Seveda z absurdnim stopnjevanjem. Najprej smo popoln nadzor zmanjšali, potem pa smo ga opustili; predvsem pri osebah, ki pomenijo manjše varnostno tveganje. Pozabili pa so, da je zgodovinsko nerešljiv absurd terorizma prav v tem, da nikoli ne veš, kdo je oseba, ki pomeni manjše varnostno tveganje.
Varnostna predpostavka, ki je povzročila te silne zastoje, pa je ostala nespremenjena. Predpostavka, da so kolone pločevine, nastale zaradi popolnega preverjanja, ki posledično pomeni več evropske varnosti, je z ukinitvijo uredbe dobila svoje logično nadaljevanje. Če ni več vrst, ni več preverjanja. Če ni več preverjanja, ni več varnosti. In če je prej veljalo, da preverjanje preprečuje terorizem na tleh Evropske unije, pomeni, da ga odsotnost preverjanja omogoča. Bes čakajočih, ki so suspendirali uredbo, bo po logičnih predpostavkah nekoč v prihodnosti v smrt poslal njihove evropske sodržavljane. Neverjetno naključje bi bilo, da bi prav ti čakajoči nekoč postali žrtve in bi lahko politika rekla: »Sami so si krivi!« Pač pa bodo žrtve povsem nedolžni naključni mimoidoči, kot se to pač dogaja.
Neverjetna je neznosna lahkost cincanja z našo varnostjo. Predvidevamo, da je tisti, ki si je uredbo zamislil, imel na voljo podatke, analize in izračune, kaj takšen drastični ukrep pomeni. Predvidevamo, da so uredbo sprejeli odgovorni ljudje pri polni zavesti s polno odgovornostjo. Tako je praksa v slogu »smo si pač premislili« ne samo nerazumljiva, temveč tudi nesprejemljiva.
Še več o popolni zmedi znotraj evropske in seveda tudi slovenske varnostne politike pa pove naslednje dejstvo: pred letom in pol, ob migrantskem valu, nismo na slovenskem delu šengenske meje preverjali prav nikogar, danes pa bi radi preverili prav vse.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar.
Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
“Kdor čaka dočaka,” je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar.
Vse skupaj je bila parafraza popularnega izreka, ki od preloma tisočletja straši po planetu: »Manj osebne svobode za več varnosti!« Ta ameriški izum je bil, vsaj javno, v Evropi do nedavnega še tabu tema. Končno pa se je prejšnji konec tedna materializiral tudi na stari celini in to na slovenskih tleh; v nekoliko prilagojeni inačici se pri nas glasi: »Več čakanja za več varnosti!«
Ukrep, ki si so ga zamislili v Bruslju, je presenetljivo enostaven:
»Vsakega potnika, ki potuje v šengensko območje ali iz njega, bomo preverili do digitalnega spodnjega perila in ni hudič, da ne bomo polovili vseh potencialnih teroristov!«
Kot cinična pika na “i” takšnega razmišljanja se je istočasno zgodil Stockholm … a vrnimo se na slovensko-hrvaško mejo … Če ste čakali štiri ure pred mejnim prehodom, je bil izgovor, ki so si ga izmislili varnostni teoretiki, resnično popoln: “Čakate, da boste varni!” Se pravi, če bi vam obmejni organi omogočili mejo prečkati brez čakanja, bi lahko postali nekoč v prihodnosti žrtev terorističnega napada! Povedano z jezikom bruseljskih analitikov: “Bolje da sedite štiri ure v avtomobilu, kot da vas povozi tovornjak v peš coni katere evropskih prestolnic!”
Mimogrede: čakanje na meji se je lepo zlilo s problematiko čakalnih vrst v zdravstvu, ki smo jo reševali ob istem času. Tako čakalne vrste v prometu, čakalne vrste v zdravstvu, čakalne vrste v sodstvu lepo uokvirjajo našo čakajočo civilizacijo v večnem poklonu in hvaležnem spominu Beckettovega genija.
A na cestah so čakajoči potniki pobesneli; ali niso razumeli realne teroristične grožnje, ali pa so izračunali, kakšna je možnost postati žrtev s pomočjo procentnega računa – kjer so na eni strani žrtve terorizma v Evropi, na drugi pa število vsega evropskega prebivalstva. In so se z besnim negodovanjem izrekli, da raje nemoteno potujejo in s tem tvegajo terorizem, kot da čakajo pred mejo in si tako zagotovijo varnost.
Ob vsem tem se je nujno pojavila še obvezna ikonografija. Upravičeno sumimo, da imajo televizijske postaje na avtorskih pogodbah vedno ene in iste igralce, ki nastopajo ob zastojih na meji. Prvi igralec govori srbohrvaško in pravi, da je to sramota. Da tega še nikoli ni videl. Na sovoznikovem sedežu je njegova žena, ki kima v nemi potrditvi. Njegova vloga je, da razbesni tudi vas, ki udobno sedite doma. Drugi igralec je po navadi Nemec, ki se še bolj razjezi. Pove koliko ur čaka in kako je to mogoče. In ti kot Slovencu nabije kompleks Balkanca, ker se kaj takega v Nemčiji ne bi zgodilo. On doda vsej drami prepotrebno kredibilnost največjega evropskega gospodarstva. Potem pa je tu, za suspenz, še romunski voznik tovornjaka. V beli majici in z mogočnim trebuhom. On se ne sekira, komaj je opazil gnečo. Ker tovornjakarji vedno čakajo, ne glede na varnostno situacijo v Evropi.
In nato nepričakovan zasuk … sredi te drame, ko so mirnost izgubili celo obmejni policisti, ko je državni sekretar pokazal s prstom na Bruselj, ki ni poslušal slovenske strani, smo uredbo zavrgli. Kar tako. Začasni suspenz. Do pred petimi minutami je še bila, potem pa je ni bilo več.
Kolone so izginile, kar smo označili kot dosežek. Seveda z absurdnim stopnjevanjem. Najprej smo popoln nadzor zmanjšali, potem pa smo ga opustili; predvsem pri osebah, ki pomenijo manjše varnostno tveganje. Pozabili pa so, da je zgodovinsko nerešljiv absurd terorizma prav v tem, da nikoli ne veš, kdo je oseba, ki pomeni manjše varnostno tveganje.
Varnostna predpostavka, ki je povzročila te silne zastoje, pa je ostala nespremenjena. Predpostavka, da so kolone pločevine, nastale zaradi popolnega preverjanja, ki posledično pomeni več evropske varnosti, je z ukinitvijo uredbe dobila svoje logično nadaljevanje. Če ni več vrst, ni več preverjanja. Če ni več preverjanja, ni več varnosti. In če je prej veljalo, da preverjanje preprečuje terorizem na tleh Evropske unije, pomeni, da ga odsotnost preverjanja omogoča. Bes čakajočih, ki so suspendirali uredbo, bo po logičnih predpostavkah nekoč v prihodnosti v smrt poslal njihove evropske sodržavljane. Neverjetno naključje bi bilo, da bi prav ti čakajoči nekoč postali žrtve in bi lahko politika rekla: »Sami so si krivi!« Pač pa bodo žrtve povsem nedolžni naključni mimoidoči, kot se to pač dogaja.
Neverjetna je neznosna lahkost cincanja z našo varnostjo. Predvidevamo, da je tisti, ki si je uredbo zamislil, imel na voljo podatke, analize in izračune, kaj takšen drastični ukrep pomeni. Predvidevamo, da so uredbo sprejeli odgovorni ljudje pri polni zavesti s polno odgovornostjo. Tako je praksa v slogu »smo si pač premislili« ne samo nerazumljiva, temveč tudi nesprejemljiva.
Še več o popolni zmedi znotraj evropske in seveda tudi slovenske varnostne politike pa pove naslednje dejstvo: pred letom in pol, ob migrantskem valu, nismo na slovenskem delu šengenske meje preverjali prav nikogar, danes pa bi radi preverili prav vse.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Neveljaven email naslov