Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Zunaj okolja črne kronike in privoščljivega natolcevanja, koga in kaj pošiljamo v tujino, si je treba postaviti nekaj zapletenejših vprašanj.
Sklicevanje na neprištevnost, ne le na sodiščih, je ena bolj priljubljenih sodnih praks in torej tema mnogih del popularne kulture. O bivšem veleposlaniku je izvedenec povedal, da mu je nadpovprečna inteligenca pomagala bolezen skrivati pred javnostjo. Se pravi, da je z izjemno inteligenco nekako prekril nakup stotih zajemalk in sedeminsedemdesetih cedilnikov. “Kaj bi šele nakupil, če ne bi bil nadpovprečno inteligenten?” se vpraša naivni, a do uspešne neprištevnosti na sodišču nas loči še kar nekaj korakov …
Sklicevanje na neprištevnost, ne le na sodiščih, je ena bolj priljubljenih sodnih praks in torej tema mnogih del popularne kulture.
Ta narod ima z neprištevnostjo dolgoletne izkušnje. Za časa rajnke Jugoslavije je bila neprištevnost med naborniki celo eden najbolj priljubljenih konjičkov. Izgovarjati se na neprištevnost – takrat smo postopek povsem nestrokovno imenovali “delati se norega” – pred komisijo, sestavljeno iz oficirjev JNA, je bilo častno, a zahtevno dejanje. Tisti, ki jim je uspelo, večina med njimi je zelo inteligentnih, so bili oproščeni služenja vojaščine. Biti nor in ne biti v vojski se zdi mnogo inteligentnejše, kot biti nor in kupovati izvijače. Je pa res, da je bilo takrat prevarati vojaško komisijo brez dvoma težje, kot je danes prevarati sodnega izvedenca in koprsko sodišče.
Navedena prilika je pomembna za vzpostavitev upravičenega dvoma v veleposlanikovo neprištevnost. Če je bil neprišteven že med opravljanjem veleposlaniške službe, kako je mogoče, da se danes zagovarja s svobode in to brez kakršnekoli terapije ali zgodovine zdravljenja?
Da je nekaj z njim narobe smo – spet nestrokovno – lahko sklepali že vsaj leta 2010, ko je javnost izvedela za nakup tisoč osemsto kozarcev, enajst sekir in petnajst macol. Osebje ambasade pa bi lahko kaj slutilo že leta 2007, ko je kupil za štiri tisoč sedemsto evrov žarnic. Pa so bili diplomatsko tiho, oziroma če parafraziramo nesmrtnega Winstona: “Diplomacija je umetnost kupovanja žarnic na način, da ti jih plača država!”
Biti nor in ne biti v vojski se zdi mnogo inteligentnejše, kot biti nor in kupovati izvijače.
Od razkritja diplomatsko-gospodinjskega škandala je minilo sedem let. Medtem smo se s primerom tako pridno ukvarjali, da je izvedenec te dni mirno pojasnil, kako gre za psihiatrično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo. In da v času očitanega veleposlanik ni mogel nadzorovati svojih dejanj, se pravi, da je bil v času očitanih mu dejanj neprišteven.
Na tej točki nastopi znameniti paradoks neprištevnosti, ki gre tako:
“Čeprav je država na sodišču izgubila, bi morala biti pravzaprav srečna. Čeprav je bilo nekaj več kot sto tisoč evrov zafrčkanih s pomočjo kompulzivne motnje, si lahko država kljub temu oddahne. Kajti davkoplačevalcem lahko vedno reče, da je bil veleposlanik pač bolan. V nasprotnem bi bilo nekoliko bolj nerodno. Če bi sodišče njegovo ekscelenco spoznalo za krivo, bi morala država pojasnjevati, kako je lahko normalen veleposlanik v treh letih “spiskal sto jurjev”, kot se reče. Kar pa je mnogo težje kot izgovoriti se na neprištevnost.”
Medtem smo se s primerom tako pridno ukvarjali, da je izvedenec te dni mirno pojasnil, kako gre za psihiatrično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo.
Država je z neprištevnostjo sicer izgubila sto tisoč evrov, a obdržala kredibilnost. Tudi veleposlanik je z neprištevnostjo le pridobil. Sicer neskončne kupe gospodinjskih pripomočkov in predvidevamo, da v naslednjih mesecih tudi nekaj deset tisoč evrov odškodnine. Kot je to že v navadi, ko država izgubi tožbo. Res pa je, da je veleposlanik pridelal diagnozo psihične bolezni – a dvomimo da bo z njo izstopal iz povprečja. Če pogledamo še nekatere akrobacije naših diplomatov, ga vsaj na zunanjem ministrstvu ne bo nihče opazil.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Zunaj okolja črne kronike in privoščljivega natolcevanja, koga in kaj pošiljamo v tujino, si je treba postaviti nekaj zapletenejših vprašanj.
Sklicevanje na neprištevnost, ne le na sodiščih, je ena bolj priljubljenih sodnih praks in torej tema mnogih del popularne kulture. O bivšem veleposlaniku je izvedenec povedal, da mu je nadpovprečna inteligenca pomagala bolezen skrivati pred javnostjo. Se pravi, da je z izjemno inteligenco nekako prekril nakup stotih zajemalk in sedeminsedemdesetih cedilnikov. “Kaj bi šele nakupil, če ne bi bil nadpovprečno inteligenten?” se vpraša naivni, a do uspešne neprištevnosti na sodišču nas loči še kar nekaj korakov …
Sklicevanje na neprištevnost, ne le na sodiščih, je ena bolj priljubljenih sodnih praks in torej tema mnogih del popularne kulture.
Ta narod ima z neprištevnostjo dolgoletne izkušnje. Za časa rajnke Jugoslavije je bila neprištevnost med naborniki celo eden najbolj priljubljenih konjičkov. Izgovarjati se na neprištevnost – takrat smo postopek povsem nestrokovno imenovali “delati se norega” – pred komisijo, sestavljeno iz oficirjev JNA, je bilo častno, a zahtevno dejanje. Tisti, ki jim je uspelo, večina med njimi je zelo inteligentnih, so bili oproščeni služenja vojaščine. Biti nor in ne biti v vojski se zdi mnogo inteligentnejše, kot biti nor in kupovati izvijače. Je pa res, da je bilo takrat prevarati vojaško komisijo brez dvoma težje, kot je danes prevarati sodnega izvedenca in koprsko sodišče.
Navedena prilika je pomembna za vzpostavitev upravičenega dvoma v veleposlanikovo neprištevnost. Če je bil neprišteven že med opravljanjem veleposlaniške službe, kako je mogoče, da se danes zagovarja s svobode in to brez kakršnekoli terapije ali zgodovine zdravljenja?
Da je nekaj z njim narobe smo – spet nestrokovno – lahko sklepali že vsaj leta 2010, ko je javnost izvedela za nakup tisoč osemsto kozarcev, enajst sekir in petnajst macol. Osebje ambasade pa bi lahko kaj slutilo že leta 2007, ko je kupil za štiri tisoč sedemsto evrov žarnic. Pa so bili diplomatsko tiho, oziroma če parafraziramo nesmrtnega Winstona: “Diplomacija je umetnost kupovanja žarnic na način, da ti jih plača država!”
Biti nor in ne biti v vojski se zdi mnogo inteligentnejše, kot biti nor in kupovati izvijače.
Od razkritja diplomatsko-gospodinjskega škandala je minilo sedem let. Medtem smo se s primerom tako pridno ukvarjali, da je izvedenec te dni mirno pojasnil, kako gre za psihiatrično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo. In da v času očitanega veleposlanik ni mogel nadzorovati svojih dejanj, se pravi, da je bil v času očitanih mu dejanj neprišteven.
Na tej točki nastopi znameniti paradoks neprištevnosti, ki gre tako:
“Čeprav je država na sodišču izgubila, bi morala biti pravzaprav srečna. Čeprav je bilo nekaj več kot sto tisoč evrov zafrčkanih s pomočjo kompulzivne motnje, si lahko država kljub temu oddahne. Kajti davkoplačevalcem lahko vedno reče, da je bil veleposlanik pač bolan. V nasprotnem bi bilo nekoliko bolj nerodno. Če bi sodišče njegovo ekscelenco spoznalo za krivo, bi morala država pojasnjevati, kako je lahko normalen veleposlanik v treh letih “spiskal sto jurjev”, kot se reče. Kar pa je mnogo težje kot izgovoriti se na neprištevnost.”
Medtem smo se s primerom tako pridno ukvarjali, da je izvedenec te dni mirno pojasnil, kako gre za psihiatrično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo.
Država je z neprištevnostjo sicer izgubila sto tisoč evrov, a obdržala kredibilnost. Tudi veleposlanik je z neprištevnostjo le pridobil. Sicer neskončne kupe gospodinjskih pripomočkov in predvidevamo, da v naslednjih mesecih tudi nekaj deset tisoč evrov odškodnine. Kot je to že v navadi, ko država izgubi tožbo. Res pa je, da je veleposlanik pridelal diagnozo psihične bolezni – a dvomimo da bo z njo izstopal iz povprečja. Če pogledamo še nekatere akrobacije naših diplomatov, ga vsaj na zunanjem ministrstvu ne bo nihče opazil.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov