Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Zunaj okolja črne kronike in privoščljivega natolcevanja, koga in kaj pošiljamo v tujino, si je treba postaviti nekaj zapletenejših vprašanj.
Sklicevanje na neprištevnost, ne le na sodiščih, je ena bolj priljubljenih sodnih praks in torej tema mnogih del popularne kulture. O bivšem veleposlaniku je izvedenec povedal, da mu je nadpovprečna inteligenca pomagala bolezen skrivati pred javnostjo. Se pravi, da je z izjemno inteligenco nekako prekril nakup stotih zajemalk in sedeminsedemdesetih cedilnikov. “Kaj bi šele nakupil, če ne bi bil nadpovprečno inteligenten?” se vpraša naivni, a do uspešne neprištevnosti na sodišču nas loči še kar nekaj korakov …
Sklicevanje na neprištevnost, ne le na sodiščih, je ena bolj priljubljenih sodnih praks in torej tema mnogih del popularne kulture.
Ta narod ima z neprištevnostjo dolgoletne izkušnje. Za časa rajnke Jugoslavije je bila neprištevnost med naborniki celo eden najbolj priljubljenih konjičkov. Izgovarjati se na neprištevnost – takrat smo postopek povsem nestrokovno imenovali “delati se norega” – pred komisijo, sestavljeno iz oficirjev JNA, je bilo častno, a zahtevno dejanje. Tisti, ki jim je uspelo, večina med njimi je zelo inteligentnih, so bili oproščeni služenja vojaščine. Biti nor in ne biti v vojski se zdi mnogo inteligentnejše, kot biti nor in kupovati izvijače. Je pa res, da je bilo takrat prevarati vojaško komisijo brez dvoma težje, kot je danes prevarati sodnega izvedenca in koprsko sodišče.
Navedena prilika je pomembna za vzpostavitev upravičenega dvoma v veleposlanikovo neprištevnost. Če je bil neprišteven že med opravljanjem veleposlaniške službe, kako je mogoče, da se danes zagovarja s svobode in to brez kakršnekoli terapije ali zgodovine zdravljenja?
Da je nekaj z njim narobe smo – spet nestrokovno – lahko sklepali že vsaj leta 2010, ko je javnost izvedela za nakup tisoč osemsto kozarcev, enajst sekir in petnajst macol. Osebje ambasade pa bi lahko kaj slutilo že leta 2007, ko je kupil za štiri tisoč sedemsto evrov žarnic. Pa so bili diplomatsko tiho, oziroma če parafraziramo nesmrtnega Winstona: “Diplomacija je umetnost kupovanja žarnic na način, da ti jih plača država!”
Biti nor in ne biti v vojski se zdi mnogo inteligentnejše, kot biti nor in kupovati izvijače.
Od razkritja diplomatsko-gospodinjskega škandala je minilo sedem let. Medtem smo se s primerom tako pridno ukvarjali, da je izvedenec te dni mirno pojasnil, kako gre za psihiatrično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo. In da v času očitanega veleposlanik ni mogel nadzorovati svojih dejanj, se pravi, da je bil v času očitanih mu dejanj neprišteven.
Na tej točki nastopi znameniti paradoks neprištevnosti, ki gre tako:
“Čeprav je država na sodišču izgubila, bi morala biti pravzaprav srečna. Čeprav je bilo nekaj več kot sto tisoč evrov zafrčkanih s pomočjo kompulzivne motnje, si lahko država kljub temu oddahne. Kajti davkoplačevalcem lahko vedno reče, da je bil veleposlanik pač bolan. V nasprotnem bi bilo nekoliko bolj nerodno. Če bi sodišče njegovo ekscelenco spoznalo za krivo, bi morala država pojasnjevati, kako je lahko normalen veleposlanik v treh letih “spiskal sto jurjev”, kot se reče. Kar pa je mnogo težje kot izgovoriti se na neprištevnost.”
Medtem smo se s primerom tako pridno ukvarjali, da je izvedenec te dni mirno pojasnil, kako gre za psihiatrično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo.
Država je z neprištevnostjo sicer izgubila sto tisoč evrov, a obdržala kredibilnost. Tudi veleposlanik je z neprištevnostjo le pridobil. Sicer neskončne kupe gospodinjskih pripomočkov in predvidevamo, da v naslednjih mesecih tudi nekaj deset tisoč evrov odškodnine. Kot je to že v navadi, ko država izgubi tožbo. Res pa je, da je veleposlanik pridelal diagnozo psihične bolezni – a dvomimo da bo z njo izstopal iz povprečja. Če pogledamo še nekatere akrobacije naših diplomatov, ga vsaj na zunanjem ministrstvu ne bo nihče opazil.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Zunaj okolja črne kronike in privoščljivega natolcevanja, koga in kaj pošiljamo v tujino, si je treba postaviti nekaj zapletenejših vprašanj.
Sklicevanje na neprištevnost, ne le na sodiščih, je ena bolj priljubljenih sodnih praks in torej tema mnogih del popularne kulture. O bivšem veleposlaniku je izvedenec povedal, da mu je nadpovprečna inteligenca pomagala bolezen skrivati pred javnostjo. Se pravi, da je z izjemno inteligenco nekako prekril nakup stotih zajemalk in sedeminsedemdesetih cedilnikov. “Kaj bi šele nakupil, če ne bi bil nadpovprečno inteligenten?” se vpraša naivni, a do uspešne neprištevnosti na sodišču nas loči še kar nekaj korakov …
Sklicevanje na neprištevnost, ne le na sodiščih, je ena bolj priljubljenih sodnih praks in torej tema mnogih del popularne kulture.
Ta narod ima z neprištevnostjo dolgoletne izkušnje. Za časa rajnke Jugoslavije je bila neprištevnost med naborniki celo eden najbolj priljubljenih konjičkov. Izgovarjati se na neprištevnost – takrat smo postopek povsem nestrokovno imenovali “delati se norega” – pred komisijo, sestavljeno iz oficirjev JNA, je bilo častno, a zahtevno dejanje. Tisti, ki jim je uspelo, večina med njimi je zelo inteligentnih, so bili oproščeni služenja vojaščine. Biti nor in ne biti v vojski se zdi mnogo inteligentnejše, kot biti nor in kupovati izvijače. Je pa res, da je bilo takrat prevarati vojaško komisijo brez dvoma težje, kot je danes prevarati sodnega izvedenca in koprsko sodišče.
Navedena prilika je pomembna za vzpostavitev upravičenega dvoma v veleposlanikovo neprištevnost. Če je bil neprišteven že med opravljanjem veleposlaniške službe, kako je mogoče, da se danes zagovarja s svobode in to brez kakršnekoli terapije ali zgodovine zdravljenja?
Da je nekaj z njim narobe smo – spet nestrokovno – lahko sklepali že vsaj leta 2010, ko je javnost izvedela za nakup tisoč osemsto kozarcev, enajst sekir in petnajst macol. Osebje ambasade pa bi lahko kaj slutilo že leta 2007, ko je kupil za štiri tisoč sedemsto evrov žarnic. Pa so bili diplomatsko tiho, oziroma če parafraziramo nesmrtnega Winstona: “Diplomacija je umetnost kupovanja žarnic na način, da ti jih plača država!”
Biti nor in ne biti v vojski se zdi mnogo inteligentnejše, kot biti nor in kupovati izvijače.
Od razkritja diplomatsko-gospodinjskega škandala je minilo sedem let. Medtem smo se s primerom tako pridno ukvarjali, da je izvedenec te dni mirno pojasnil, kako gre za psihiatrično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo. In da v času očitanega veleposlanik ni mogel nadzorovati svojih dejanj, se pravi, da je bil v času očitanih mu dejanj neprišteven.
Na tej točki nastopi znameniti paradoks neprištevnosti, ki gre tako:
“Čeprav je država na sodišču izgubila, bi morala biti pravzaprav srečna. Čeprav je bilo nekaj več kot sto tisoč evrov zafrčkanih s pomočjo kompulzivne motnje, si lahko država kljub temu oddahne. Kajti davkoplačevalcem lahko vedno reče, da je bil veleposlanik pač bolan. V nasprotnem bi bilo nekoliko bolj nerodno. Če bi sodišče njegovo ekscelenco spoznalo za krivo, bi morala država pojasnjevati, kako je lahko normalen veleposlanik v treh letih “spiskal sto jurjev”, kot se reče. Kar pa je mnogo težje kot izgovoriti se na neprištevnost.”
Medtem smo se s primerom tako pridno ukvarjali, da je izvedenec te dni mirno pojasnil, kako gre za psihiatrično motnjo v povezavi z obsesivno-kompulzivno motnjo.
Država je z neprištevnostjo sicer izgubila sto tisoč evrov, a obdržala kredibilnost. Tudi veleposlanik je z neprištevnostjo le pridobil. Sicer neskončne kupe gospodinjskih pripomočkov in predvidevamo, da v naslednjih mesecih tudi nekaj deset tisoč evrov odškodnine. Kot je to že v navadi, ko država izgubi tožbo. Res pa je, da je veleposlanik pridelal diagnozo psihične bolezni – a dvomimo da bo z njo izstopal iz povprečja. Če pogledamo še nekatere akrobacije naših diplomatov, ga vsaj na zunanjem ministrstvu ne bo nihče opazil.
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Neveljaven email naslov