Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji.
Ampak na tej točki nastopi velika zarota. Kljub predvolilnemu vzdušju, ki je zavelo po deželi – koledar, ustava in politična realnost sporočajo, da volitev ne bo še najmanj eno leto. Govorimo seveda o državnozborskih volitvah. Sicer bodo še letos tudi predsedniške volitve, a zanimajo nas državnozborske, ki imajo na življenje v tej državi največji vpliv. Torej: po pravilih parlamentarne demokracije se imajo volitve zgoditi najpozneje julija 2018. Verjetno se bodo kakšen mesec prej, da ne pademo v počitnice. Recimo junija 2018. Te dni pa smo maja 2017, se pravi, da je do volitev še celo leto.
A kljub temu vlada ne sprejme nepremičninskega davka, ker je pred volitvami to nespametno. Kljub temu koalicija ne razpade, ker pred volitvami nobenemu od koalicijskih partnerjev to ne bi koristilo. Kljub temu rinemo v drugi tir, ker se to pred volitvami dobro sliši. In tako naprej in tako nazaj.
Volitve si na simbolni ravni podajajo roko z božičem. Najprej se je predbožično dogajanje omejilo na dni med dvajsetim in petindvajsetim decembrom, dokler ni zasedlo celotnega meseca, se bizarno pomaknilo v november in jelenčki so se po nakupovalnih centrih začeli kotiti že takoj po dnevu mrtvih. Z volitvami se dogaja enako. Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev. A vsa ta tradicija se poruši, ko o volitvah govorimo že več kot leto, preden se bodo dejansko zgodile.
Primerjanje volitev z jesensko-zimsko nakupovalno mrzlico nam dokazuje, kako volitve nimajo več povezave s politiko samo, temveč postajajo vse bolj marketinški dogodek. “Dlje ko bodo v mislih in medijih, bolje jih bomo prodali …” Demokracijo smo zamenjali s potrošništvom, kar se zdi najprej čudna, po premisleku pa povsem ustrezna primerjava. Politično mešetarjenje je znotraj trgovine, logistike, profita in ostalih zahtev njegovega veličanstva potrošnje končno našlo varen pristan.
Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev.
Ampak nekaj je teorija, drugo je praksa. Za dnevno politiko vemo, kako je v predvolilnem času vsaj delno impotentna. Všečnost je še vedno ena najbolj izvoljivih tako voditeljskih kot strankarskih lastnosti in neverjetno je, kako z lahkoto toleriramo in pristajamo na dejstvo, da sta tako zakonodajna kot izvršilna veja oblasti pred volitvami posiljeno všečni. Dokler je to bilo mesec ali nekaj mesecev pred volitvami samimi, za državo ni nastala kakšna večja škoda … če pa se vlada in parlament do svojega občinstva obnašata všečno, se pravi neracionalno, že leto in več pred volitvami, zadeva postane bolj vprašljiva.
Kolikor spomin ne vara, je priljudno leto pred volitvami nekakšen kanon slovenske politike. S stališča splošnega napredka gre za izgubljeno leto, s stališča asfaltiranih pločnikov in vodovodov pa za plodno leto. In če že trdimo, da je leto pred volitvami država v prostovoljni blokadi, se spodobi, da ta leta preštejemo. Predvolilna leta – če odštejemo politično nedolžno, oziroma vojno leto nič, se pravi leto 1991 – so naslednja: 1995, 1999, 2003, 2007, 2010, 2013 in tekoče leto 2017 z velikim delom leta 2018. Nekaj volitev je bilo predčasnih, ko politika za koketiranje ni imela vsega leta, zato bomo v teh primerih šteli le polletno predvolilno histerijo. A kljub temu naštejemo v samostojni Sloveniji šest predvolilnih let. Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem. Vse skupaj pa se s reklamiranjem volitev veliko več kot eno leto pred dogodkom samim še poglablja. Se pravi, da že maja 2017 drsimo v shizofreno stanje, ko vladajoči svoje predvolilne programe izpolnjujejo, ne le omejeni s koalicijo, temveč tudi s nenehnim zavedanjem prihajajočih volitev zgodnjega poletja 2018. Politika se s pristajanjem na takšno logiko samoomejuje in upravljavska realnost se spreminja v dilemo sladkosneda sredi tovarne čokolade: kako pogoltniti ves ta sladkor, pa kljub temu politično preživeti!
Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem.
Vzrok za takšno obnašanje je predvidljiv: dlje časa ko ponavljaš svoj prav, bolj bo ta na volilni dan zasijal. Nihče pa resnično ne vzame v obzir dirjajoče sedanjosti in verjetnega dejstva, da bo resničnost na pragu poletja 2018 precej različna od resničnosti na pragu poletja 2017, ko vrli možje in žene postavljajo temelje svojega volilnega nastopa.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.”
Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji.
Ampak na tej točki nastopi velika zarota. Kljub predvolilnemu vzdušju, ki je zavelo po deželi – koledar, ustava in politična realnost sporočajo, da volitev ne bo še najmanj eno leto. Govorimo seveda o državnozborskih volitvah. Sicer bodo še letos tudi predsedniške volitve, a zanimajo nas državnozborske, ki imajo na življenje v tej državi največji vpliv. Torej: po pravilih parlamentarne demokracije se imajo volitve zgoditi najpozneje julija 2018. Verjetno se bodo kakšen mesec prej, da ne pademo v počitnice. Recimo junija 2018. Te dni pa smo maja 2017, se pravi, da je do volitev še celo leto.
A kljub temu vlada ne sprejme nepremičninskega davka, ker je pred volitvami to nespametno. Kljub temu koalicija ne razpade, ker pred volitvami nobenemu od koalicijskih partnerjev to ne bi koristilo. Kljub temu rinemo v drugi tir, ker se to pred volitvami dobro sliši. In tako naprej in tako nazaj.
Volitve si na simbolni ravni podajajo roko z božičem. Najprej se je predbožično dogajanje omejilo na dni med dvajsetim in petindvajsetim decembrom, dokler ni zasedlo celotnega meseca, se bizarno pomaknilo v november in jelenčki so se po nakupovalnih centrih začeli kotiti že takoj po dnevu mrtvih. Z volitvami se dogaja enako. Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev. A vsa ta tradicija se poruši, ko o volitvah govorimo že več kot leto, preden se bodo dejansko zgodile.
Primerjanje volitev z jesensko-zimsko nakupovalno mrzlico nam dokazuje, kako volitve nimajo več povezave s politiko samo, temveč postajajo vse bolj marketinški dogodek. “Dlje ko bodo v mislih in medijih, bolje jih bomo prodali …” Demokracijo smo zamenjali s potrošništvom, kar se zdi najprej čudna, po premisleku pa povsem ustrezna primerjava. Politično mešetarjenje je znotraj trgovine, logistike, profita in ostalih zahtev njegovega veličanstva potrošnje končno našlo varen pristan.
Ustavno nas državljane zadevata volilni dan in volilni molk; a medijsko histerijo smo pomaknili na uradni začetek predvolilne kampanje, špekulativno predvolilno dogajanje pa zaživi z razpisom datuma volitev.
Ampak nekaj je teorija, drugo je praksa. Za dnevno politiko vemo, kako je v predvolilnem času vsaj delno impotentna. Všečnost je še vedno ena najbolj izvoljivih tako voditeljskih kot strankarskih lastnosti in neverjetno je, kako z lahkoto toleriramo in pristajamo na dejstvo, da sta tako zakonodajna kot izvršilna veja oblasti pred volitvami posiljeno všečni. Dokler je to bilo mesec ali nekaj mesecev pred volitvami samimi, za državo ni nastala kakšna večja škoda … če pa se vlada in parlament do svojega občinstva obnašata všečno, se pravi neracionalno, že leto in več pred volitvami, zadeva postane bolj vprašljiva.
Kolikor spomin ne vara, je priljudno leto pred volitvami nekakšen kanon slovenske politike. S stališča splošnega napredka gre za izgubljeno leto, s stališča asfaltiranih pločnikov in vodovodov pa za plodno leto. In če že trdimo, da je leto pred volitvami država v prostovoljni blokadi, se spodobi, da ta leta preštejemo. Predvolilna leta – če odštejemo politično nedolžno, oziroma vojno leto nič, se pravi leto 1991 – so naslednja: 1995, 1999, 2003, 2007, 2010, 2013 in tekoče leto 2017 z velikim delom leta 2018. Nekaj volitev je bilo predčasnih, ko politika za koketiranje ni imela vsega leta, zato bomo v teh primerih šteli le polletno predvolilno histerijo. A kljub temu naštejemo v samostojni Sloveniji šest predvolilnih let. Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem. Vse skupaj pa se s reklamiranjem volitev veliko več kot eno leto pred dogodkom samim še poglablja. Se pravi, da že maja 2017 drsimo v shizofreno stanje, ko vladajoči svoje predvolilne programe izpolnjujejo, ne le omejeni s koalicijo, temveč tudi s nenehnim zavedanjem prihajajočih volitev zgodnjega poletja 2018. Politika se s pristajanjem na takšno logiko samoomejuje in upravljavska realnost se spreminja v dilemo sladkosneda sredi tovarne čokolade: kako pogoltniti ves ta sladkor, pa kljub temu politično preživeti!
Ker predvolilno leto pomeni samo tri leta polnokrvnega mandata vlade, je po logiki stvari skoraj četrtina slovenske državnosti predvolilne. Se pravi impotentne, neučinkovite, predvidljive, napolnjene s sladkorčki in dobrikanjem.
Vzrok za takšno obnašanje je predvidljiv: dlje časa ko ponavljaš svoj prav, bolj bo ta na volilni dan zasijal. Nihče pa resnično ne vzame v obzir dirjajoče sedanjosti in verjetnega dejstva, da bo resničnost na pragu poletja 2018 precej različna od resničnosti na pragu poletja 2017, ko vrli možje in žene postavljajo temelje svojega volilnega nastopa.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov