Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Glosa tokrat o odločitvi znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Gre pa tako.
Kot mediji poročajo že nekaj časa, se cena masla dviga v nebo. Do danes je priljubljeno živilo doseglo dvainpolkratnik lanske cene in nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj pocenilo. Mogoče se zdi komu cena masla za bivanje nepomemben podatek, a nekaj nas je, ki za najpomembnejše srečanje v zgodovini štejemo trenutek, ko so se spoznali kruh, maslo in marmelada.
A novička o ceni masla je med paštetojedno večino nepomembna, zato je šla mimo vseh glavnih informacijskih kanalov; le amaterski ljubitelji ekonomske zgodovine in politične ekonomije so zastrigli z ušesi.
Maslo ima namreč tudi izven gastronomske rabe kar nekaj dobrih lastnostih … O njih nas je izdatno podučil nesmrtni Marlon med Zadnjim Tangom v Parizu – a ob njegovi izpeljanki uporabe masla se to živilo zelo dobro odnese tudi pri napovedovanju prihajajočih kataklizem.
Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, ko so se Združene države na notranjepolitični sceni močno sprle glede vstopa v do tedaj evropski konflikt … Zagovorniki vojne pa so imeli velik problem. Ker je Čile, ki je do takrat izvažal v Združene države večino natrijevega nitrata, pomembne sestavine pri proizvodnji smodnika in tudi umetnih gnojil, ostal v prvi svetovni vojni nevtralen, so ameriški orožarji pred prihajajočim konfliktom in zaslužkom ostali brez ene osnovnih surovin. A so se Američani z militantnim zakonom o obrambi iz leta 1916 med drugim odločili za domačo proizvodnjo “čilskega solitra”!
Določili so tudi kraj za umetno proizvodnjo te strateško pomembne kemijske spojine. To je postal Muscle Shoals v Alabami, ki je, samo kot zanimivost, pozneje postal kultno mesto v zgodovini rock glasbe. Zakon iz leta 1916 je tovarni naložil proizvodnjo natrijevega nitrata in sicer v miru za gnojilo in v vojni za strelivo. Mediji so iz tega skovali sintagmo: “Politika masla in topov!”
Kot so termin pozneje razumeli makroekonomisti, zlorabili in navajali pa mnogi, od Himmlerja do Thatcherjeve, gre za odločitev znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo. Še drugače: stavek poenostavljeno označuje razmerje med investiranjem v obrambno in v javno sfero. Čeprav zelo preprosta teza, pa je razmerje med maslom in topovi področje ekonomije, ki se mu ta spoštovana znanost intenzivno posveča zdaj že točno stoletje.
In tako se v letu 2017 nenormalno poviša cena masla. Cena se po navadi poviša zaradi zmanjšane proizvodnje ali povečanega povpraševanja. Agrarni ekonomisti pravijo, da se je letos v primeru masla zgodilo oboje. V ključnih proizvajalkah masla so se mlečne pipice priprle nekaj zaradi kmetijske politike, nekaj pa zaradi vremenskih ujm, ob tem pa si razvajeni svet ob jutranji kavi vedno bolj želi dišečih rogljičev. Kot večni dvomljivci pa ob povečanem povpraševanju in hkrati zmanjšani proizvodnji nujno pomislimo še na razmerje med maslom in topovi. Če sledimo tej teoriji, masla zmanjkuje, ker države več vlagajo v topove. Po dokaz ni treba daleč …
Kot je, spet medijsko preslišano, Jens Stoltenberg izjavil na začetku letošnjega poletja, se bodo obrambni proračuni v Evropi začeli pospešeno dvigovati. Potem ko so bila vlaganja v obrambo znotraj Evrope in seveda znotraj Nata zgodovinsko nizka, večina držav je bila pod dvema odstotkoma BDP, smo najprej spomladi doživeli Trumpovo karanje, takoj zatem pa napovedi generalnega sekretarja NATA o zvišanju vlaganj.
V zadnjih dveh letih tako beležimo pospešeno rast obrambnih proračunov. Lani za 3,3 odstotka, letos kar za 4,3 odstotka. V Natu z rastjo prednjačita prav Evropa in Kanada.
Sicer še ni jasno, koliko državam bo ob tej rasti tudi uspelo do svetega grala, ki sta dva odstotka BDP za obrambo, a očitno so te stopnje rasti dovolj, da so se poigrale z našim putrom. Povedano drugače: očitno je, da proizvajamo več topov in zaradi tega pridelamo manj masla.
Ko se razmerje med maslom in topovi poruši, zgodovina istočasno dramatično zmanjša pričakovano življenjsko starost celih generacij. Seveda so med nami ciniki, ki na pojemajoče zaloge masla odmahnejo z roko in začnejo uporabljati margarino. A takšno namizno malodušje in vdanost v usodo sta pripeljala do dveh svetovnih vojn! Zatorej stopimo na ulice, ali še bolje v samopostrežbe in glasno zahtevajmo svoje vsakdanje maslo. Pri tem ne pristajajte na prevaro, ko vam poskušajo prodati majhne desetgramske zavojčke za enkratno mazanje, temveč glasno in jasno vztrajajte na 250-gramskem zavoju. Slovenskega masla, seveda, ker to samodejno pomeni manj slovenskih topov.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Glosa tokrat o odločitvi znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Gre pa tako.
Kot mediji poročajo že nekaj časa, se cena masla dviga v nebo. Do danes je priljubljeno živilo doseglo dvainpolkratnik lanske cene in nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj pocenilo. Mogoče se zdi komu cena masla za bivanje nepomemben podatek, a nekaj nas je, ki za najpomembnejše srečanje v zgodovini štejemo trenutek, ko so se spoznali kruh, maslo in marmelada.
A novička o ceni masla je med paštetojedno večino nepomembna, zato je šla mimo vseh glavnih informacijskih kanalov; le amaterski ljubitelji ekonomske zgodovine in politične ekonomije so zastrigli z ušesi.
Maslo ima namreč tudi izven gastronomske rabe kar nekaj dobrih lastnostih … O njih nas je izdatno podučil nesmrtni Marlon med Zadnjim Tangom v Parizu – a ob njegovi izpeljanki uporabe masla se to živilo zelo dobro odnese tudi pri napovedovanju prihajajočih kataklizem.
Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, ko so se Združene države na notranjepolitični sceni močno sprle glede vstopa v do tedaj evropski konflikt … Zagovorniki vojne pa so imeli velik problem. Ker je Čile, ki je do takrat izvažal v Združene države večino natrijevega nitrata, pomembne sestavine pri proizvodnji smodnika in tudi umetnih gnojil, ostal v prvi svetovni vojni nevtralen, so ameriški orožarji pred prihajajočim konfliktom in zaslužkom ostali brez ene osnovnih surovin. A so se Američani z militantnim zakonom o obrambi iz leta 1916 med drugim odločili za domačo proizvodnjo “čilskega solitra”!
Določili so tudi kraj za umetno proizvodnjo te strateško pomembne kemijske spojine. To je postal Muscle Shoals v Alabami, ki je, samo kot zanimivost, pozneje postal kultno mesto v zgodovini rock glasbe. Zakon iz leta 1916 je tovarni naložil proizvodnjo natrijevega nitrata in sicer v miru za gnojilo in v vojni za strelivo. Mediji so iz tega skovali sintagmo: “Politika masla in topov!”
Kot so termin pozneje razumeli makroekonomisti, zlorabili in navajali pa mnogi, od Himmlerja do Thatcherjeve, gre za odločitev znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo. Še drugače: stavek poenostavljeno označuje razmerje med investiranjem v obrambno in v javno sfero. Čeprav zelo preprosta teza, pa je razmerje med maslom in topovi področje ekonomije, ki se mu ta spoštovana znanost intenzivno posveča zdaj že točno stoletje.
In tako se v letu 2017 nenormalno poviša cena masla. Cena se po navadi poviša zaradi zmanjšane proizvodnje ali povečanega povpraševanja. Agrarni ekonomisti pravijo, da se je letos v primeru masla zgodilo oboje. V ključnih proizvajalkah masla so se mlečne pipice priprle nekaj zaradi kmetijske politike, nekaj pa zaradi vremenskih ujm, ob tem pa si razvajeni svet ob jutranji kavi vedno bolj želi dišečih rogljičev. Kot večni dvomljivci pa ob povečanem povpraševanju in hkrati zmanjšani proizvodnji nujno pomislimo še na razmerje med maslom in topovi. Če sledimo tej teoriji, masla zmanjkuje, ker države več vlagajo v topove. Po dokaz ni treba daleč …
Kot je, spet medijsko preslišano, Jens Stoltenberg izjavil na začetku letošnjega poletja, se bodo obrambni proračuni v Evropi začeli pospešeno dvigovati. Potem ko so bila vlaganja v obrambo znotraj Evrope in seveda znotraj Nata zgodovinsko nizka, večina držav je bila pod dvema odstotkoma BDP, smo najprej spomladi doživeli Trumpovo karanje, takoj zatem pa napovedi generalnega sekretarja NATA o zvišanju vlaganj.
V zadnjih dveh letih tako beležimo pospešeno rast obrambnih proračunov. Lani za 3,3 odstotka, letos kar za 4,3 odstotka. V Natu z rastjo prednjačita prav Evropa in Kanada.
Sicer še ni jasno, koliko državam bo ob tej rasti tudi uspelo do svetega grala, ki sta dva odstotka BDP za obrambo, a očitno so te stopnje rasti dovolj, da so se poigrale z našim putrom. Povedano drugače: očitno je, da proizvajamo več topov in zaradi tega pridelamo manj masla.
Ko se razmerje med maslom in topovi poruši, zgodovina istočasno dramatično zmanjša pričakovano življenjsko starost celih generacij. Seveda so med nami ciniki, ki na pojemajoče zaloge masla odmahnejo z roko in začnejo uporabljati margarino. A takšno namizno malodušje in vdanost v usodo sta pripeljala do dveh svetovnih vojn! Zatorej stopimo na ulice, ali še bolje v samopostrežbe in glasno zahtevajmo svoje vsakdanje maslo. Pri tem ne pristajajte na prevaro, ko vam poskušajo prodati majhne desetgramske zavojčke za enkratno mazanje, temveč glasno in jasno vztrajajte na 250-gramskem zavoju. Slovenskega masla, seveda, ker to samodejno pomeni manj slovenskih topov.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Neveljaven email naslov