Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Glosa tokrat o odločitvi znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Gre pa tako.
Kot mediji poročajo že nekaj časa, se cena masla dviga v nebo. Do danes je priljubljeno živilo doseglo dvainpolkratnik lanske cene in nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj pocenilo. Mogoče se zdi komu cena masla za bivanje nepomemben podatek, a nekaj nas je, ki za najpomembnejše srečanje v zgodovini štejemo trenutek, ko so se spoznali kruh, maslo in marmelada.
A novička o ceni masla je med paštetojedno večino nepomembna, zato je šla mimo vseh glavnih informacijskih kanalov; le amaterski ljubitelji ekonomske zgodovine in politične ekonomije so zastrigli z ušesi.
Maslo ima namreč tudi izven gastronomske rabe kar nekaj dobrih lastnostih … O njih nas je izdatno podučil nesmrtni Marlon med Zadnjim Tangom v Parizu – a ob njegovi izpeljanki uporabe masla se to živilo zelo dobro odnese tudi pri napovedovanju prihajajočih kataklizem.
Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, ko so se Združene države na notranjepolitični sceni močno sprle glede vstopa v do tedaj evropski konflikt … Zagovorniki vojne pa so imeli velik problem. Ker je Čile, ki je do takrat izvažal v Združene države večino natrijevega nitrata, pomembne sestavine pri proizvodnji smodnika in tudi umetnih gnojil, ostal v prvi svetovni vojni nevtralen, so ameriški orožarji pred prihajajočim konfliktom in zaslužkom ostali brez ene osnovnih surovin. A so se Američani z militantnim zakonom o obrambi iz leta 1916 med drugim odločili za domačo proizvodnjo “čilskega solitra”!
Določili so tudi kraj za umetno proizvodnjo te strateško pomembne kemijske spojine. To je postal Muscle Shoals v Alabami, ki je, samo kot zanimivost, pozneje postal kultno mesto v zgodovini rock glasbe. Zakon iz leta 1916 je tovarni naložil proizvodnjo natrijevega nitrata in sicer v miru za gnojilo in v vojni za strelivo. Mediji so iz tega skovali sintagmo: “Politika masla in topov!”
Kot so termin pozneje razumeli makroekonomisti, zlorabili in navajali pa mnogi, od Himmlerja do Thatcherjeve, gre za odločitev znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo. Še drugače: stavek poenostavljeno označuje razmerje med investiranjem v obrambno in v javno sfero. Čeprav zelo preprosta teza, pa je razmerje med maslom in topovi področje ekonomije, ki se mu ta spoštovana znanost intenzivno posveča zdaj že točno stoletje.
In tako se v letu 2017 nenormalno poviša cena masla. Cena se po navadi poviša zaradi zmanjšane proizvodnje ali povečanega povpraševanja. Agrarni ekonomisti pravijo, da se je letos v primeru masla zgodilo oboje. V ključnih proizvajalkah masla so se mlečne pipice priprle nekaj zaradi kmetijske politike, nekaj pa zaradi vremenskih ujm, ob tem pa si razvajeni svet ob jutranji kavi vedno bolj želi dišečih rogljičev. Kot večni dvomljivci pa ob povečanem povpraševanju in hkrati zmanjšani proizvodnji nujno pomislimo še na razmerje med maslom in topovi. Če sledimo tej teoriji, masla zmanjkuje, ker države več vlagajo v topove. Po dokaz ni treba daleč …
Kot je, spet medijsko preslišano, Jens Stoltenberg izjavil na začetku letošnjega poletja, se bodo obrambni proračuni v Evropi začeli pospešeno dvigovati. Potem ko so bila vlaganja v obrambo znotraj Evrope in seveda znotraj Nata zgodovinsko nizka, večina držav je bila pod dvema odstotkoma BDP, smo najprej spomladi doživeli Trumpovo karanje, takoj zatem pa napovedi generalnega sekretarja NATA o zvišanju vlaganj.
V zadnjih dveh letih tako beležimo pospešeno rast obrambnih proračunov. Lani za 3,3 odstotka, letos kar za 4,3 odstotka. V Natu z rastjo prednjačita prav Evropa in Kanada.
Sicer še ni jasno, koliko državam bo ob tej rasti tudi uspelo do svetega grala, ki sta dva odstotka BDP za obrambo, a očitno so te stopnje rasti dovolj, da so se poigrale z našim putrom. Povedano drugače: očitno je, da proizvajamo več topov in zaradi tega pridelamo manj masla.
Ko se razmerje med maslom in topovi poruši, zgodovina istočasno dramatično zmanjša pričakovano življenjsko starost celih generacij. Seveda so med nami ciniki, ki na pojemajoče zaloge masla odmahnejo z roko in začnejo uporabljati margarino. A takšno namizno malodušje in vdanost v usodo sta pripeljala do dveh svetovnih vojn! Zatorej stopimo na ulice, ali še bolje v samopostrežbe in glasno zahtevajmo svoje vsakdanje maslo. Pri tem ne pristajajte na prevaro, ko vam poskušajo prodati majhne desetgramske zavojčke za enkratno mazanje, temveč glasno in jasno vztrajajte na 250-gramskem zavoju. Slovenskega masla, seveda, ker to samodejno pomeni manj slovenskih topov.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Glosa tokrat o odločitvi znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Gre pa tako.
Kot mediji poročajo že nekaj časa, se cena masla dviga v nebo. Do danes je priljubljeno živilo doseglo dvainpolkratnik lanske cene in nič ne kaže, da bi se v bližnji prihodnosti kaj pocenilo. Mogoče se zdi komu cena masla za bivanje nepomemben podatek, a nekaj nas je, ki za najpomembnejše srečanje v zgodovini štejemo trenutek, ko so se spoznali kruh, maslo in marmelada.
A novička o ceni masla je med paštetojedno večino nepomembna, zato je šla mimo vseh glavnih informacijskih kanalov; le amaterski ljubitelji ekonomske zgodovine in politične ekonomije so zastrigli z ušesi.
Maslo ima namreč tudi izven gastronomske rabe kar nekaj dobrih lastnostih … O njih nas je izdatno podučil nesmrtni Marlon med Zadnjim Tangom v Parizu – a ob njegovi izpeljanki uporabe masla se to živilo zelo dobro odnese tudi pri napovedovanju prihajajočih kataklizem.
Bilo je tik pred prvo svetovno vojno, ko so se Združene države na notranjepolitični sceni močno sprle glede vstopa v do tedaj evropski konflikt … Zagovorniki vojne pa so imeli velik problem. Ker je Čile, ki je do takrat izvažal v Združene države večino natrijevega nitrata, pomembne sestavine pri proizvodnji smodnika in tudi umetnih gnojil, ostal v prvi svetovni vojni nevtralen, so ameriški orožarji pred prihajajočim konfliktom in zaslužkom ostali brez ene osnovnih surovin. A so se Američani z militantnim zakonom o obrambi iz leta 1916 med drugim odločili za domačo proizvodnjo “čilskega solitra”!
Določili so tudi kraj za umetno proizvodnjo te strateško pomembne kemijske spojine. To je postal Muscle Shoals v Alabami, ki je, samo kot zanimivost, pozneje postal kultno mesto v zgodovini rock glasbe. Zakon iz leta 1916 je tovarni naložil proizvodnjo natrijevega nitrata in sicer v miru za gnojilo in v vojni za strelivo. Mediji so iz tega skovali sintagmo: “Politika masla in topov!”
Kot so termin pozneje razumeli makroekonomisti, zlorabili in navajali pa mnogi, od Himmlerja do Thatcherjeve, gre za odločitev znotraj ekonomije naroda; ali se bo ta bolj posvečala proizvodnji za vojaško ali na drugi strani za civilno rabo. Še drugače: stavek poenostavljeno označuje razmerje med investiranjem v obrambno in v javno sfero. Čeprav zelo preprosta teza, pa je razmerje med maslom in topovi področje ekonomije, ki se mu ta spoštovana znanost intenzivno posveča zdaj že točno stoletje.
In tako se v letu 2017 nenormalno poviša cena masla. Cena se po navadi poviša zaradi zmanjšane proizvodnje ali povečanega povpraševanja. Agrarni ekonomisti pravijo, da se je letos v primeru masla zgodilo oboje. V ključnih proizvajalkah masla so se mlečne pipice priprle nekaj zaradi kmetijske politike, nekaj pa zaradi vremenskih ujm, ob tem pa si razvajeni svet ob jutranji kavi vedno bolj želi dišečih rogljičev. Kot večni dvomljivci pa ob povečanem povpraševanju in hkrati zmanjšani proizvodnji nujno pomislimo še na razmerje med maslom in topovi. Če sledimo tej teoriji, masla zmanjkuje, ker države več vlagajo v topove. Po dokaz ni treba daleč …
Kot je, spet medijsko preslišano, Jens Stoltenberg izjavil na začetku letošnjega poletja, se bodo obrambni proračuni v Evropi začeli pospešeno dvigovati. Potem ko so bila vlaganja v obrambo znotraj Evrope in seveda znotraj Nata zgodovinsko nizka, večina držav je bila pod dvema odstotkoma BDP, smo najprej spomladi doživeli Trumpovo karanje, takoj zatem pa napovedi generalnega sekretarja NATA o zvišanju vlaganj.
V zadnjih dveh letih tako beležimo pospešeno rast obrambnih proračunov. Lani za 3,3 odstotka, letos kar za 4,3 odstotka. V Natu z rastjo prednjačita prav Evropa in Kanada.
Sicer še ni jasno, koliko državam bo ob tej rasti tudi uspelo do svetega grala, ki sta dva odstotka BDP za obrambo, a očitno so te stopnje rasti dovolj, da so se poigrale z našim putrom. Povedano drugače: očitno je, da proizvajamo več topov in zaradi tega pridelamo manj masla.
Ko se razmerje med maslom in topovi poruši, zgodovina istočasno dramatično zmanjša pričakovano življenjsko starost celih generacij. Seveda so med nami ciniki, ki na pojemajoče zaloge masla odmahnejo z roko in začnejo uporabljati margarino. A takšno namizno malodušje in vdanost v usodo sta pripeljala do dveh svetovnih vojn! Zatorej stopimo na ulice, ali še bolje v samopostrežbe in glasno zahtevajmo svoje vsakdanje maslo. Pri tem ne pristajajte na prevaro, ko vam poskušajo prodati majhne desetgramske zavojčke za enkratno mazanje, temveč glasno in jasno vztrajajte na 250-gramskem zavoju. Slovenskega masla, seveda, ker to samodejno pomeni manj slovenskih topov.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Neveljaven email naslov