Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Kot trdijo politiki, neuspešni športniki in pevci z vprašljivim posluhom, smo vsega krivi mediji. Večino dni v letu je ta trditev iskanje grešnega kozla, decembra pa se izkaže za pravilno. December v medijih je resnično težaven. Zakaj in čemu?
Pred dnevi smo doživeli in nekako preživeli črni petek. Črni petek ni le še ena izmed ameriških pogruntavščin, ki jih civilizacija tako uspešno sadi tudi v sveto slovensko zemljo, temveč je poseben fenomen. Črni petek je bil najprej en dan in sicer petek po zahvalnem dnevu. Nato se je črni petek razpotegnil, tako da danes traja od četrtka do ponedeljka. S tem je naziv »najdaljši dan« črni petek odvzel izkrcanju v Normandiji! Kakorkoli; kako daleč zadaj smo v potrošništvu, govori podatek, da je pri nas črni petek še vedno samo v petek. A petek ni dan za metek oziroma začetek predbožične nakupovalne mrzlice. Ta se začne še prej z late night shoppingom in nato ves ta cirkus traja do velikega klimaksa, ki se konča nekaj sekund prej, preden se rodi Božji otrok.
Ampak kaj imamo s to znano in priljubljeno ter tudi od velikih umov analizirano šarado opraviti mediji?
“Ker nas je decembra težko prenašati. Še sami sebe decembra težko prenašamo in če ljudje iz medijev težko prenašajo medije same, je nekaj hudo narobe.”
Podoba je namreč, da mediji nismo več prenašalci, razlagalci, celo oblikovalci informacij, temveč smo samo prenašalci, razlagalci in celo oblikovalci reklam. Oglasov. Ekonomsko propagandnih sporočil. Kakorkoli že hočete. Že čez leto situacija ni rožnata, v božičnem času pa smo nemogoči. In to vsi brez izjeme, da potegnemo z metlo tudi pred svojim pragom. Nacionalni, regionalni, lokalni, komercialni. Elektronski, digitalni, tiskani in avdiovizualni. Vsi se tresemo od reklam in pred njimi. Jasno, da se še vedno ukvarjamo z resnimi vsebinami, novicami, kulturo, športom in takimi rečmi, a vse to se izgubi v zvončkljanju kraguljčkov.
Zakaj in čemu tako? Prva resnica sodobne slovenske medijske krajine je, da mnogo medijev obstaja le kot platforma za reklame. Se pravi, da je odgovor na vprašanje, ali je bila prej reklama ali medij, enostaven. Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij. Se pravi, da je smisel obstoja posameznih medijev zunaj medijev samih.
Takšnih medijev je, recimo prek prsta, več kot polovica. Vsebina in novinarji v tem kontekstu niso bistveni. Kot platforma za oglase pišejo o vsem; predvsem pa o zdravju, telekomunikacijah, avtomobilih, celulitu in orgazmu.
Potem pa je druga, žal vedno manjša skupina medijev, ki se iskreno trudijo z informiranjem javnosti; a tega ne morejo početi, če ne zagrizejo dovolj globoko v oglaševalski kolač. Tam se resni ustvarjalci ukvarjajo z resnimi vsebinami, ob tem pa se na pol zavedajo, da jim je to omogočeno le zaradi reklamiranja telekomunikacij, avtomobilov, zdravja, celulita in orgazma. Ob tem verodostojnost in moralo prepuščamo drugim; mi se raje vrnimo na spolzko področje decembrskih nakupov. Brez vsaj malo psevdofilozofske razlage jih je razumnemu praktično nemogoče razumeti, zatorej prisluhnite:
“Bistvo nakupovalnega decembra so predmeti. In kot uči znanstvena fantastika, predmeti v hiperpotrošništvu izgubijo vrednost. Ko je predmetov preveč, postanejo inflatorni in s tem izgubijo vrednost.”
Od »Reklamokracije« do »Fahrenheita 451« nam literarni preroki rišejo svet, kjer predmeti izgubljajo vrednost ne glede na njihovo resnično ceno. In ko predmeti izgubijo vrednost, potrošništvo izgubi tla pod nogami in nastopi čas resničnih in od človeškega bistva neodtujljivih vrednot, kot so ljubezen, sočutje in lenarjenje.
Bi torej mediji morali decembra nehati objavljati reklame? V idealnem svetu da, vendar bi to pomenilo prej kot v enem mesecu svet brez medijev. Kdo bi nato v svetu brez medijev oznanil Odrešenikovo rojstvo?
Mediji smo, po našem svetem prepričanju, še vedno pomembni, ker poskušamo vsaj koliko toliko držati skupaj vegavo vladavino razuma. Čeprav – če sledimo bizarnostim našega vsakdana, bi tudi razum potreboval dobro reklamo.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Kot trdijo politiki, neuspešni športniki in pevci z vprašljivim posluhom, smo vsega krivi mediji. Večino dni v letu je ta trditev iskanje grešnega kozla, decembra pa se izkaže za pravilno. December v medijih je resnično težaven. Zakaj in čemu?
Pred dnevi smo doživeli in nekako preživeli črni petek. Črni petek ni le še ena izmed ameriških pogruntavščin, ki jih civilizacija tako uspešno sadi tudi v sveto slovensko zemljo, temveč je poseben fenomen. Črni petek je bil najprej en dan in sicer petek po zahvalnem dnevu. Nato se je črni petek razpotegnil, tako da danes traja od četrtka do ponedeljka. S tem je naziv »najdaljši dan« črni petek odvzel izkrcanju v Normandiji! Kakorkoli; kako daleč zadaj smo v potrošništvu, govori podatek, da je pri nas črni petek še vedno samo v petek. A petek ni dan za metek oziroma začetek predbožične nakupovalne mrzlice. Ta se začne še prej z late night shoppingom in nato ves ta cirkus traja do velikega klimaksa, ki se konča nekaj sekund prej, preden se rodi Božji otrok.
Ampak kaj imamo s to znano in priljubljeno ter tudi od velikih umov analizirano šarado opraviti mediji?
“Ker nas je decembra težko prenašati. Še sami sebe decembra težko prenašamo in če ljudje iz medijev težko prenašajo medije same, je nekaj hudo narobe.”
Podoba je namreč, da mediji nismo več prenašalci, razlagalci, celo oblikovalci informacij, temveč smo samo prenašalci, razlagalci in celo oblikovalci reklam. Oglasov. Ekonomsko propagandnih sporočil. Kakorkoli že hočete. Že čez leto situacija ni rožnata, v božičnem času pa smo nemogoči. In to vsi brez izjeme, da potegnemo z metlo tudi pred svojim pragom. Nacionalni, regionalni, lokalni, komercialni. Elektronski, digitalni, tiskani in avdiovizualni. Vsi se tresemo od reklam in pred njimi. Jasno, da se še vedno ukvarjamo z resnimi vsebinami, novicami, kulturo, športom in takimi rečmi, a vse to se izgubi v zvončkljanju kraguljčkov.
Zakaj in čemu tako? Prva resnica sodobne slovenske medijske krajine je, da mnogo medijev obstaja le kot platforma za reklame. Se pravi, da je odgovor na vprašanje, ali je bila prej reklama ali medij, enostaven. Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij. Se pravi, da je smisel obstoja posameznih medijev zunaj medijev samih.
Takšnih medijev je, recimo prek prsta, več kot polovica. Vsebina in novinarji v tem kontekstu niso bistveni. Kot platforma za oglase pišejo o vsem; predvsem pa o zdravju, telekomunikacijah, avtomobilih, celulitu in orgazmu.
Potem pa je druga, žal vedno manjša skupina medijev, ki se iskreno trudijo z informiranjem javnosti; a tega ne morejo početi, če ne zagrizejo dovolj globoko v oglaševalski kolač. Tam se resni ustvarjalci ukvarjajo z resnimi vsebinami, ob tem pa se na pol zavedajo, da jim je to omogočeno le zaradi reklamiranja telekomunikacij, avtomobilov, zdravja, celulita in orgazma. Ob tem verodostojnost in moralo prepuščamo drugim; mi se raje vrnimo na spolzko področje decembrskih nakupov. Brez vsaj malo psevdofilozofske razlage jih je razumnemu praktično nemogoče razumeti, zatorej prisluhnite:
“Bistvo nakupovalnega decembra so predmeti. In kot uči znanstvena fantastika, predmeti v hiperpotrošništvu izgubijo vrednost. Ko je predmetov preveč, postanejo inflatorni in s tem izgubijo vrednost.”
Od »Reklamokracije« do »Fahrenheita 451« nam literarni preroki rišejo svet, kjer predmeti izgubljajo vrednost ne glede na njihovo resnično ceno. In ko predmeti izgubijo vrednost, potrošništvo izgubi tla pod nogami in nastopi čas resničnih in od človeškega bistva neodtujljivih vrednot, kot so ljubezen, sočutje in lenarjenje.
Bi torej mediji morali decembra nehati objavljati reklame? V idealnem svetu da, vendar bi to pomenilo prej kot v enem mesecu svet brez medijev. Kdo bi nato v svetu brez medijev oznanil Odrešenikovo rojstvo?
Mediji smo, po našem svetem prepričanju, še vedno pomembni, ker poskušamo vsaj koliko toliko držati skupaj vegavo vladavino razuma. Čeprav – če sledimo bizarnostim našega vsakdana, bi tudi razum potreboval dobro reklamo.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov