Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Kot trdijo politiki, neuspešni športniki in pevci z vprašljivim posluhom, smo vsega krivi mediji. Večino dni v letu je ta trditev iskanje grešnega kozla, decembra pa se izkaže za pravilno. December v medijih je resnično težaven. Zakaj in čemu?
Pred dnevi smo doživeli in nekako preživeli črni petek. Črni petek ni le še ena izmed ameriških pogruntavščin, ki jih civilizacija tako uspešno sadi tudi v sveto slovensko zemljo, temveč je poseben fenomen. Črni petek je bil najprej en dan in sicer petek po zahvalnem dnevu. Nato se je črni petek razpotegnil, tako da danes traja od četrtka do ponedeljka. S tem je naziv »najdaljši dan« črni petek odvzel izkrcanju v Normandiji! Kakorkoli; kako daleč zadaj smo v potrošništvu, govori podatek, da je pri nas črni petek še vedno samo v petek. A petek ni dan za metek oziroma začetek predbožične nakupovalne mrzlice. Ta se začne še prej z late night shoppingom in nato ves ta cirkus traja do velikega klimaksa, ki se konča nekaj sekund prej, preden se rodi Božji otrok.
Ampak kaj imamo s to znano in priljubljeno ter tudi od velikih umov analizirano šarado opraviti mediji?
“Ker nas je decembra težko prenašati. Še sami sebe decembra težko prenašamo in če ljudje iz medijev težko prenašajo medije same, je nekaj hudo narobe.”
Podoba je namreč, da mediji nismo več prenašalci, razlagalci, celo oblikovalci informacij, temveč smo samo prenašalci, razlagalci in celo oblikovalci reklam. Oglasov. Ekonomsko propagandnih sporočil. Kakorkoli že hočete. Že čez leto situacija ni rožnata, v božičnem času pa smo nemogoči. In to vsi brez izjeme, da potegnemo z metlo tudi pred svojim pragom. Nacionalni, regionalni, lokalni, komercialni. Elektronski, digitalni, tiskani in avdiovizualni. Vsi se tresemo od reklam in pred njimi. Jasno, da se še vedno ukvarjamo z resnimi vsebinami, novicami, kulturo, športom in takimi rečmi, a vse to se izgubi v zvončkljanju kraguljčkov.
Zakaj in čemu tako? Prva resnica sodobne slovenske medijske krajine je, da mnogo medijev obstaja le kot platforma za reklame. Se pravi, da je odgovor na vprašanje, ali je bila prej reklama ali medij, enostaven. Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij. Se pravi, da je smisel obstoja posameznih medijev zunaj medijev samih.
Takšnih medijev je, recimo prek prsta, več kot polovica. Vsebina in novinarji v tem kontekstu niso bistveni. Kot platforma za oglase pišejo o vsem; predvsem pa o zdravju, telekomunikacijah, avtomobilih, celulitu in orgazmu.
Potem pa je druga, žal vedno manjša skupina medijev, ki se iskreno trudijo z informiranjem javnosti; a tega ne morejo početi, če ne zagrizejo dovolj globoko v oglaševalski kolač. Tam se resni ustvarjalci ukvarjajo z resnimi vsebinami, ob tem pa se na pol zavedajo, da jim je to omogočeno le zaradi reklamiranja telekomunikacij, avtomobilov, zdravja, celulita in orgazma. Ob tem verodostojnost in moralo prepuščamo drugim; mi se raje vrnimo na spolzko področje decembrskih nakupov. Brez vsaj malo psevdofilozofske razlage jih je razumnemu praktično nemogoče razumeti, zatorej prisluhnite:
“Bistvo nakupovalnega decembra so predmeti. In kot uči znanstvena fantastika, predmeti v hiperpotrošništvu izgubijo vrednost. Ko je predmetov preveč, postanejo inflatorni in s tem izgubijo vrednost.”
Od »Reklamokracije« do »Fahrenheita 451« nam literarni preroki rišejo svet, kjer predmeti izgubljajo vrednost ne glede na njihovo resnično ceno. In ko predmeti izgubijo vrednost, potrošništvo izgubi tla pod nogami in nastopi čas resničnih in od človeškega bistva neodtujljivih vrednot, kot so ljubezen, sočutje in lenarjenje.
Bi torej mediji morali decembra nehati objavljati reklame? V idealnem svetu da, vendar bi to pomenilo prej kot v enem mesecu svet brez medijev. Kdo bi nato v svetu brez medijev oznanil Odrešenikovo rojstvo?
Mediji smo, po našem svetem prepričanju, še vedno pomembni, ker poskušamo vsaj koliko toliko držati skupaj vegavo vladavino razuma. Čeprav – če sledimo bizarnostim našega vsakdana, bi tudi razum potreboval dobro reklamo.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Kot trdijo politiki, neuspešni športniki in pevci z vprašljivim posluhom, smo vsega krivi mediji. Večino dni v letu je ta trditev iskanje grešnega kozla, decembra pa se izkaže za pravilno. December v medijih je resnično težaven. Zakaj in čemu?
Pred dnevi smo doživeli in nekako preživeli črni petek. Črni petek ni le še ena izmed ameriških pogruntavščin, ki jih civilizacija tako uspešno sadi tudi v sveto slovensko zemljo, temveč je poseben fenomen. Črni petek je bil najprej en dan in sicer petek po zahvalnem dnevu. Nato se je črni petek razpotegnil, tako da danes traja od četrtka do ponedeljka. S tem je naziv »najdaljši dan« črni petek odvzel izkrcanju v Normandiji! Kakorkoli; kako daleč zadaj smo v potrošništvu, govori podatek, da je pri nas črni petek še vedno samo v petek. A petek ni dan za metek oziroma začetek predbožične nakupovalne mrzlice. Ta se začne še prej z late night shoppingom in nato ves ta cirkus traja do velikega klimaksa, ki se konča nekaj sekund prej, preden se rodi Božji otrok.
Ampak kaj imamo s to znano in priljubljeno ter tudi od velikih umov analizirano šarado opraviti mediji?
“Ker nas je decembra težko prenašati. Še sami sebe decembra težko prenašamo in če ljudje iz medijev težko prenašajo medije same, je nekaj hudo narobe.”
Podoba je namreč, da mediji nismo več prenašalci, razlagalci, celo oblikovalci informacij, temveč smo samo prenašalci, razlagalci in celo oblikovalci reklam. Oglasov. Ekonomsko propagandnih sporočil. Kakorkoli že hočete. Že čez leto situacija ni rožnata, v božičnem času pa smo nemogoči. In to vsi brez izjeme, da potegnemo z metlo tudi pred svojim pragom. Nacionalni, regionalni, lokalni, komercialni. Elektronski, digitalni, tiskani in avdiovizualni. Vsi se tresemo od reklam in pred njimi. Jasno, da se še vedno ukvarjamo z resnimi vsebinami, novicami, kulturo, športom in takimi rečmi, a vse to se izgubi v zvončkljanju kraguljčkov.
Zakaj in čemu tako? Prva resnica sodobne slovenske medijske krajine je, da mnogo medijev obstaja le kot platforma za reklame. Se pravi, da je odgovor na vprašanje, ali je bila prej reklama ali medij, enostaven. Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij. Se pravi, da je smisel obstoja posameznih medijev zunaj medijev samih.
Takšnih medijev je, recimo prek prsta, več kot polovica. Vsebina in novinarji v tem kontekstu niso bistveni. Kot platforma za oglase pišejo o vsem; predvsem pa o zdravju, telekomunikacijah, avtomobilih, celulitu in orgazmu.
Potem pa je druga, žal vedno manjša skupina medijev, ki se iskreno trudijo z informiranjem javnosti; a tega ne morejo početi, če ne zagrizejo dovolj globoko v oglaševalski kolač. Tam se resni ustvarjalci ukvarjajo z resnimi vsebinami, ob tem pa se na pol zavedajo, da jim je to omogočeno le zaradi reklamiranja telekomunikacij, avtomobilov, zdravja, celulita in orgazma. Ob tem verodostojnost in moralo prepuščamo drugim; mi se raje vrnimo na spolzko področje decembrskih nakupov. Brez vsaj malo psevdofilozofske razlage jih je razumnemu praktično nemogoče razumeti, zatorej prisluhnite:
“Bistvo nakupovalnega decembra so predmeti. In kot uči znanstvena fantastika, predmeti v hiperpotrošništvu izgubijo vrednost. Ko je predmetov preveč, postanejo inflatorni in s tem izgubijo vrednost.”
Od »Reklamokracije« do »Fahrenheita 451« nam literarni preroki rišejo svet, kjer predmeti izgubljajo vrednost ne glede na njihovo resnično ceno. In ko predmeti izgubijo vrednost, potrošništvo izgubi tla pod nogami in nastopi čas resničnih in od človeškega bistva neodtujljivih vrednot, kot so ljubezen, sočutje in lenarjenje.
Bi torej mediji morali decembra nehati objavljati reklame? V idealnem svetu da, vendar bi to pomenilo prej kot v enem mesecu svet brez medijev. Kdo bi nato v svetu brez medijev oznanil Odrešenikovo rojstvo?
Mediji smo, po našem svetem prepričanju, še vedno pomembni, ker poskušamo vsaj koliko toliko držati skupaj vegavo vladavino razuma. Čeprav – če sledimo bizarnostim našega vsakdana, bi tudi razum potreboval dobro reklamo.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Neveljaven email naslov