Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
Piše Marko Radmilovič.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo
Nadaljujemo z dobrimi željami za leto 2019. Kot običajno smo tudi letos nostalgično poslušali medijska poročila o slovesu od starega leta. Takšna poročila standardno in po pravilih novinarske stroke vsebujejo novice o tem, koliko najstnikov si je razstrelilo dlan s petardo, koliko živali je pobegnilo, kako je bilo hladno in koliko alkohola smo popili. Standardna je tudi novica o število obiskovalcev ob silvestrovanjih na prostem. In prav ob tem podatku smo letos dobili presežek.
Drobno, skoraj neopaženo poročilo o silvestrovanju v Mariboru je govorilo o tem, kako so organizatorji s pomočjo analize podatkov mobilnih operaterjev na osrednjem mariborskem trgu našteli petnajst tisoč obiskovalcev in še nekaj tisoč po ostalih silvestrskih lokacijah slavnega mesta Maribor. In še tako so bili podjetni, da je predstavnica mestne turistične organizacije ponosno naštela odstotek obiskovalcev iz posameznih držav in Francozi so bili presenetljivo visoko. Na petem mestu.
Tako je čas za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
V starih analognih časih smo šteli udeležence javnih prireditev prek prsta. Sicer obstaja metoda, a organizatorji, policisti, v svinčenih časih celo udbovci, ali pa raznorazni strankarski prvaki so izračunavali udeležbo na javnih prireditvah precej po domače. Zato so se številke med seboj tudi dramatično razlikovale. Prvo poenotenje udeležbe na javnih prireditvah beležimo v času velikih zborovanj ob demokratizaciji Slovenije. V tistih časih se je natančno vedelo, koliko ljudi se lahko natlači na Kongresni trg ali na ploščad pred Maximarketom. Proti tem nenatančnim in bog ve tudi manipulacijam podvrženim metodam se zdi možnost štetja udeležencev javnih prireditev z analizo signala mobilnih telefonov neskončno naprednejša in absolutno bolj zanesljiva. Pač ob predpostavki, da vsak človek v žepu nosi mobilni telefon, kar je najbrž kar blizu resnici. Ampak tukaj se ponovno za trenutek ustavimo in se poklonimo spoštovanemu, pogosto zasmehovanemu, zadnje čase pa ponovno odkritemu cehu piscev znanstvene fantastike.
Sage o utopični, po novoreku distopični družbi, kjer je posameznik načelno svoboden, v resnici pa brezsramno nadzorovan, so že pred desetletji vznemirjale podzemni krog piscev znanstvene fantastike. To kar danes na veliko producirajo ameriški televizijski mogotci ali vse te reference o »velikem bratu«, je bilo natančno analizirano, celo predvideno v mnogih delih komaj znanih avtorjev, ki jih je že v pokojni Jugi z veliko slastjo objavljala specializirana revija za takšno branje, pogrešani in ljubljeni Sirius! Na kratko: ena osrednjih tem zlate dobe znanstvenofantastične kratke zgodbe je družba, kjer popolnoma nadzorovan posameznik služi ali skorumpirani oblasti, ali interesom velikega kapitala, pogosto pa celo še kakšnim bolj čudnim rabotam, kot je recimo gojenje organov za presaditev.
In medtem ko čakamo, kdo in kako nam ugrabi ledvico, nekaj temeljnih vprašanj:
kako se lahko običajna mestna turistična organizacija dokoplje do podatkov mobilnih operaterjev?
Od kod običajni turistični organizaciji orodja in osebje, da podatke mobilnih operaterjev analizira? Kje, če sploh obstaja zakonska podlaga za kaj takšnega?
Najprej se znebimo naivnosti. Sledenje mobilnemu telefonu ni več nekakšen tehnološki presežek – ne navsezadnje imajo te naprave že vgrajeno možnost sledenja, ki pa je namenjena samo lastniku, oziroma jo lahko izklopimo. Poznamo tudi primere, ko policija sledi signalu mobilne naprave, predvsem ko gre za pogrešane osebe, najbrž pa so tako na sledi tudi kriminalcem. A to so izjemni primeri, strogo regulirani tudi v zakonodaji. A že ta možnost, se pravi, da te represivni aparat zasleduje, je dovolj zlovešča; možnost, da ti sledi turistična organizacija, pa je prav groteskna.
Če so znali turistični delavci prešteti vse mobilne telefone na tistem trgu, če so znali določiti njihovo nacionalnost, potem so seveda tudi natančno vedeli, kako se pišete, koliko ste stari in koliko smsov s silvestrsko vsebino ste tisti dan poslali. In komu ste jih poslali.
Na tem mestu stopimo v čudoviti svet znanstvene fantastike, ki bo očitno leta 2019 postala vsakdanjost … Dokler nas preštevajo po javnih prireditvah, nam sledijo v trgovino in nam ciljano pošiljajo reklame za izdelke, nam je to očitno sprejemljivo, čeprav nadležno. A sledenje mobilnim napravam se seveda ne bo, ali pa se že zdaj ne ustavlja pri marketinških aplikacijah. Ljubimci lahko pozabijo na prešuštvo, obrtniki na fuš, vsi skupaj pa lahko pozabimo na demokracijo. Ker če turistična organizacija pridobi podatke o tem, kje ste silvestrovali, lahko tudi vlada pridobi podatke o tem, ali ste bili na zborovanju opozicije.
Povedano drugače: tisti, ki svoje življenje razgaljate po socialnih omrežjih, ste na zlorabo svoje osebne svobode že tako ali tako navajeni oziroma nanjo pri polni zavesti celo pristajate. Vsi tisti pa, ki nosimo mobilni telefon v žepu le zato, da nam ni treba iskati telefonske govorilnice, ob preštevanju udeležencev silvestrovanja na podlagi analize podatkov, dobljenih od mobilnih operaterjev, občutimo slabost v želodcu.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
Piše Marko Radmilovič.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo
Nadaljujemo z dobrimi željami za leto 2019. Kot običajno smo tudi letos nostalgično poslušali medijska poročila o slovesu od starega leta. Takšna poročila standardno in po pravilih novinarske stroke vsebujejo novice o tem, koliko najstnikov si je razstrelilo dlan s petardo, koliko živali je pobegnilo, kako je bilo hladno in koliko alkohola smo popili. Standardna je tudi novica o število obiskovalcev ob silvestrovanjih na prostem. In prav ob tem podatku smo letos dobili presežek.
Drobno, skoraj neopaženo poročilo o silvestrovanju v Mariboru je govorilo o tem, kako so organizatorji s pomočjo analize podatkov mobilnih operaterjev na osrednjem mariborskem trgu našteli petnajst tisoč obiskovalcev in še nekaj tisoč po ostalih silvestrskih lokacijah slavnega mesta Maribor. In še tako so bili podjetni, da je predstavnica mestne turistične organizacije ponosno naštela odstotek obiskovalcev iz posameznih držav in Francozi so bili presenetljivo visoko. Na petem mestu.
Tako je čas za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
V starih analognih časih smo šteli udeležence javnih prireditev prek prsta. Sicer obstaja metoda, a organizatorji, policisti, v svinčenih časih celo udbovci, ali pa raznorazni strankarski prvaki so izračunavali udeležbo na javnih prireditvah precej po domače. Zato so se številke med seboj tudi dramatično razlikovale. Prvo poenotenje udeležbe na javnih prireditvah beležimo v času velikih zborovanj ob demokratizaciji Slovenije. V tistih časih se je natančno vedelo, koliko ljudi se lahko natlači na Kongresni trg ali na ploščad pred Maximarketom. Proti tem nenatančnim in bog ve tudi manipulacijam podvrženim metodam se zdi možnost štetja udeležencev javnih prireditev z analizo signala mobilnih telefonov neskončno naprednejša in absolutno bolj zanesljiva. Pač ob predpostavki, da vsak človek v žepu nosi mobilni telefon, kar je najbrž kar blizu resnici. Ampak tukaj se ponovno za trenutek ustavimo in se poklonimo spoštovanemu, pogosto zasmehovanemu, zadnje čase pa ponovno odkritemu cehu piscev znanstvene fantastike.
Sage o utopični, po novoreku distopični družbi, kjer je posameznik načelno svoboden, v resnici pa brezsramno nadzorovan, so že pred desetletji vznemirjale podzemni krog piscev znanstvene fantastike. To kar danes na veliko producirajo ameriški televizijski mogotci ali vse te reference o »velikem bratu«, je bilo natančno analizirano, celo predvideno v mnogih delih komaj znanih avtorjev, ki jih je že v pokojni Jugi z veliko slastjo objavljala specializirana revija za takšno branje, pogrešani in ljubljeni Sirius! Na kratko: ena osrednjih tem zlate dobe znanstvenofantastične kratke zgodbe je družba, kjer popolnoma nadzorovan posameznik služi ali skorumpirani oblasti, ali interesom velikega kapitala, pogosto pa celo še kakšnim bolj čudnim rabotam, kot je recimo gojenje organov za presaditev.
In medtem ko čakamo, kdo in kako nam ugrabi ledvico, nekaj temeljnih vprašanj:
kako se lahko običajna mestna turistična organizacija dokoplje do podatkov mobilnih operaterjev?
Od kod običajni turistični organizaciji orodja in osebje, da podatke mobilnih operaterjev analizira? Kje, če sploh obstaja zakonska podlaga za kaj takšnega?
Najprej se znebimo naivnosti. Sledenje mobilnemu telefonu ni več nekakšen tehnološki presežek – ne navsezadnje imajo te naprave že vgrajeno možnost sledenja, ki pa je namenjena samo lastniku, oziroma jo lahko izklopimo. Poznamo tudi primere, ko policija sledi signalu mobilne naprave, predvsem ko gre za pogrešane osebe, najbrž pa so tako na sledi tudi kriminalcem. A to so izjemni primeri, strogo regulirani tudi v zakonodaji. A že ta možnost, se pravi, da te represivni aparat zasleduje, je dovolj zlovešča; možnost, da ti sledi turistična organizacija, pa je prav groteskna.
Če so znali turistični delavci prešteti vse mobilne telefone na tistem trgu, če so znali določiti njihovo nacionalnost, potem so seveda tudi natančno vedeli, kako se pišete, koliko ste stari in koliko smsov s silvestrsko vsebino ste tisti dan poslali. In komu ste jih poslali.
Na tem mestu stopimo v čudoviti svet znanstvene fantastike, ki bo očitno leta 2019 postala vsakdanjost … Dokler nas preštevajo po javnih prireditvah, nam sledijo v trgovino in nam ciljano pošiljajo reklame za izdelke, nam je to očitno sprejemljivo, čeprav nadležno. A sledenje mobilnim napravam se seveda ne bo, ali pa se že zdaj ne ustavlja pri marketinških aplikacijah. Ljubimci lahko pozabijo na prešuštvo, obrtniki na fuš, vsi skupaj pa lahko pozabimo na demokracijo. Ker če turistična organizacija pridobi podatke o tem, kje ste silvestrovali, lahko tudi vlada pridobi podatke o tem, ali ste bili na zborovanju opozicije.
Povedano drugače: tisti, ki svoje življenje razgaljate po socialnih omrežjih, ste na zlorabo svoje osebne svobode že tako ali tako navajeni oziroma nanjo pri polni zavesti celo pristajate. Vsi tisti pa, ki nosimo mobilni telefon v žepu le zato, da nam ni treba iskati telefonske govorilnice, ob preštevanju udeležencev silvestrovanja na podlagi analize podatkov, dobljenih od mobilnih operaterjev, občutimo slabost v želodcu.
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Neveljaven email naslov