Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
Piše Marko Radmilovič.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo
Nadaljujemo z dobrimi željami za leto 2019. Kot običajno smo tudi letos nostalgično poslušali medijska poročila o slovesu od starega leta. Takšna poročila standardno in po pravilih novinarske stroke vsebujejo novice o tem, koliko najstnikov si je razstrelilo dlan s petardo, koliko živali je pobegnilo, kako je bilo hladno in koliko alkohola smo popili. Standardna je tudi novica o število obiskovalcev ob silvestrovanjih na prostem. In prav ob tem podatku smo letos dobili presežek.
Drobno, skoraj neopaženo poročilo o silvestrovanju v Mariboru je govorilo o tem, kako so organizatorji s pomočjo analize podatkov mobilnih operaterjev na osrednjem mariborskem trgu našteli petnajst tisoč obiskovalcev in še nekaj tisoč po ostalih silvestrskih lokacijah slavnega mesta Maribor. In še tako so bili podjetni, da je predstavnica mestne turistične organizacije ponosno naštela odstotek obiskovalcev iz posameznih držav in Francozi so bili presenetljivo visoko. Na petem mestu.
Tako je čas za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
V starih analognih časih smo šteli udeležence javnih prireditev prek prsta. Sicer obstaja metoda, a organizatorji, policisti, v svinčenih časih celo udbovci, ali pa raznorazni strankarski prvaki so izračunavali udeležbo na javnih prireditvah precej po domače. Zato so se številke med seboj tudi dramatično razlikovale. Prvo poenotenje udeležbe na javnih prireditvah beležimo v času velikih zborovanj ob demokratizaciji Slovenije. V tistih časih se je natančno vedelo, koliko ljudi se lahko natlači na Kongresni trg ali na ploščad pred Maximarketom. Proti tem nenatančnim in bog ve tudi manipulacijam podvrženim metodam se zdi možnost štetja udeležencev javnih prireditev z analizo signala mobilnih telefonov neskončno naprednejša in absolutno bolj zanesljiva. Pač ob predpostavki, da vsak človek v žepu nosi mobilni telefon, kar je najbrž kar blizu resnici. Ampak tukaj se ponovno za trenutek ustavimo in se poklonimo spoštovanemu, pogosto zasmehovanemu, zadnje čase pa ponovno odkritemu cehu piscev znanstvene fantastike.
Sage o utopični, po novoreku distopični družbi, kjer je posameznik načelno svoboden, v resnici pa brezsramno nadzorovan, so že pred desetletji vznemirjale podzemni krog piscev znanstvene fantastike. To kar danes na veliko producirajo ameriški televizijski mogotci ali vse te reference o »velikem bratu«, je bilo natančno analizirano, celo predvideno v mnogih delih komaj znanih avtorjev, ki jih je že v pokojni Jugi z veliko slastjo objavljala specializirana revija za takšno branje, pogrešani in ljubljeni Sirius! Na kratko: ena osrednjih tem zlate dobe znanstvenofantastične kratke zgodbe je družba, kjer popolnoma nadzorovan posameznik služi ali skorumpirani oblasti, ali interesom velikega kapitala, pogosto pa celo še kakšnim bolj čudnim rabotam, kot je recimo gojenje organov za presaditev.
In medtem ko čakamo, kdo in kako nam ugrabi ledvico, nekaj temeljnih vprašanj:
kako se lahko običajna mestna turistična organizacija dokoplje do podatkov mobilnih operaterjev?
Od kod običajni turistični organizaciji orodja in osebje, da podatke mobilnih operaterjev analizira? Kje, če sploh obstaja zakonska podlaga za kaj takšnega?
Najprej se znebimo naivnosti. Sledenje mobilnemu telefonu ni več nekakšen tehnološki presežek – ne navsezadnje imajo te naprave že vgrajeno možnost sledenja, ki pa je namenjena samo lastniku, oziroma jo lahko izklopimo. Poznamo tudi primere, ko policija sledi signalu mobilne naprave, predvsem ko gre za pogrešane osebe, najbrž pa so tako na sledi tudi kriminalcem. A to so izjemni primeri, strogo regulirani tudi v zakonodaji. A že ta možnost, se pravi, da te represivni aparat zasleduje, je dovolj zlovešča; možnost, da ti sledi turistična organizacija, pa je prav groteskna.
Če so znali turistični delavci prešteti vse mobilne telefone na tistem trgu, če so znali določiti njihovo nacionalnost, potem so seveda tudi natančno vedeli, kako se pišete, koliko ste stari in koliko smsov s silvestrsko vsebino ste tisti dan poslali. In komu ste jih poslali.
Na tem mestu stopimo v čudoviti svet znanstvene fantastike, ki bo očitno leta 2019 postala vsakdanjost … Dokler nas preštevajo po javnih prireditvah, nam sledijo v trgovino in nam ciljano pošiljajo reklame za izdelke, nam je to očitno sprejemljivo, čeprav nadležno. A sledenje mobilnim napravam se seveda ne bo, ali pa se že zdaj ne ustavlja pri marketinških aplikacijah. Ljubimci lahko pozabijo na prešuštvo, obrtniki na fuš, vsi skupaj pa lahko pozabimo na demokracijo. Ker če turistična organizacija pridobi podatke o tem, kje ste silvestrovali, lahko tudi vlada pridobi podatke o tem, ali ste bili na zborovanju opozicije.
Povedano drugače: tisti, ki svoje življenje razgaljate po socialnih omrežjih, ste na zlorabo svoje osebne svobode že tako ali tako navajeni oziroma nanjo pri polni zavesti celo pristajate. Vsi tisti pa, ki nosimo mobilni telefon v žepu le zato, da nam ni treba iskati telefonske govorilnice, ob preštevanju udeležencev silvestrovanja na podlagi analize podatkov, dobljenih od mobilnih operaterjev, občutimo slabost v želodcu.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
Piše Marko Radmilovič.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo
Nadaljujemo z dobrimi željami za leto 2019. Kot običajno smo tudi letos nostalgično poslušali medijska poročila o slovesu od starega leta. Takšna poročila standardno in po pravilih novinarske stroke vsebujejo novice o tem, koliko najstnikov si je razstrelilo dlan s petardo, koliko živali je pobegnilo, kako je bilo hladno in koliko alkohola smo popili. Standardna je tudi novica o število obiskovalcev ob silvestrovanjih na prostem. In prav ob tem podatku smo letos dobili presežek.
Drobno, skoraj neopaženo poročilo o silvestrovanju v Mariboru je govorilo o tem, kako so organizatorji s pomočjo analize podatkov mobilnih operaterjev na osrednjem mariborskem trgu našteli petnajst tisoč obiskovalcev in še nekaj tisoč po ostalih silvestrskih lokacijah slavnega mesta Maribor. In še tako so bili podjetni, da je predstavnica mestne turistične organizacije ponosno naštela odstotek obiskovalcev iz posameznih držav in Francozi so bili presenetljivo visoko. Na petem mestu.
Tako je čas za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
V starih analognih časih smo šteli udeležence javnih prireditev prek prsta. Sicer obstaja metoda, a organizatorji, policisti, v svinčenih časih celo udbovci, ali pa raznorazni strankarski prvaki so izračunavali udeležbo na javnih prireditvah precej po domače. Zato so se številke med seboj tudi dramatično razlikovale. Prvo poenotenje udeležbe na javnih prireditvah beležimo v času velikih zborovanj ob demokratizaciji Slovenije. V tistih časih se je natančno vedelo, koliko ljudi se lahko natlači na Kongresni trg ali na ploščad pred Maximarketom. Proti tem nenatančnim in bog ve tudi manipulacijam podvrženim metodam se zdi možnost štetja udeležencev javnih prireditev z analizo signala mobilnih telefonov neskončno naprednejša in absolutno bolj zanesljiva. Pač ob predpostavki, da vsak človek v žepu nosi mobilni telefon, kar je najbrž kar blizu resnici. Ampak tukaj se ponovno za trenutek ustavimo in se poklonimo spoštovanemu, pogosto zasmehovanemu, zadnje čase pa ponovno odkritemu cehu piscev znanstvene fantastike.
Sage o utopični, po novoreku distopični družbi, kjer je posameznik načelno svoboden, v resnici pa brezsramno nadzorovan, so že pred desetletji vznemirjale podzemni krog piscev znanstvene fantastike. To kar danes na veliko producirajo ameriški televizijski mogotci ali vse te reference o »velikem bratu«, je bilo natančno analizirano, celo predvideno v mnogih delih komaj znanih avtorjev, ki jih je že v pokojni Jugi z veliko slastjo objavljala specializirana revija za takšno branje, pogrešani in ljubljeni Sirius! Na kratko: ena osrednjih tem zlate dobe znanstvenofantastične kratke zgodbe je družba, kjer popolnoma nadzorovan posameznik služi ali skorumpirani oblasti, ali interesom velikega kapitala, pogosto pa celo še kakšnim bolj čudnim rabotam, kot je recimo gojenje organov za presaditev.
In medtem ko čakamo, kdo in kako nam ugrabi ledvico, nekaj temeljnih vprašanj:
kako se lahko običajna mestna turistična organizacija dokoplje do podatkov mobilnih operaterjev?
Od kod običajni turistični organizaciji orodja in osebje, da podatke mobilnih operaterjev analizira? Kje, če sploh obstaja zakonska podlaga za kaj takšnega?
Najprej se znebimo naivnosti. Sledenje mobilnemu telefonu ni več nekakšen tehnološki presežek – ne navsezadnje imajo te naprave že vgrajeno možnost sledenja, ki pa je namenjena samo lastniku, oziroma jo lahko izklopimo. Poznamo tudi primere, ko policija sledi signalu mobilne naprave, predvsem ko gre za pogrešane osebe, najbrž pa so tako na sledi tudi kriminalcem. A to so izjemni primeri, strogo regulirani tudi v zakonodaji. A že ta možnost, se pravi, da te represivni aparat zasleduje, je dovolj zlovešča; možnost, da ti sledi turistična organizacija, pa je prav groteskna.
Če so znali turistični delavci prešteti vse mobilne telefone na tistem trgu, če so znali določiti njihovo nacionalnost, potem so seveda tudi natančno vedeli, kako se pišete, koliko ste stari in koliko smsov s silvestrsko vsebino ste tisti dan poslali. In komu ste jih poslali.
Na tem mestu stopimo v čudoviti svet znanstvene fantastike, ki bo očitno leta 2019 postala vsakdanjost … Dokler nas preštevajo po javnih prireditvah, nam sledijo v trgovino in nam ciljano pošiljajo reklame za izdelke, nam je to očitno sprejemljivo, čeprav nadležno. A sledenje mobilnim napravam se seveda ne bo, ali pa se že zdaj ne ustavlja pri marketinških aplikacijah. Ljubimci lahko pozabijo na prešuštvo, obrtniki na fuš, vsi skupaj pa lahko pozabimo na demokracijo. Ker če turistična organizacija pridobi podatke o tem, kje ste silvestrovali, lahko tudi vlada pridobi podatke o tem, ali ste bili na zborovanju opozicije.
Povedano drugače: tisti, ki svoje življenje razgaljate po socialnih omrežjih, ste na zlorabo svoje osebne svobode že tako ali tako navajeni oziroma nanjo pri polni zavesti celo pristajate. Vsi tisti pa, ki nosimo mobilni telefon v žepu le zato, da nam ni treba iskati telefonske govorilnice, ob preštevanju udeležencev silvestrovanja na podlagi analize podatkov, dobljenih od mobilnih operaterjev, občutimo slabost v želodcu.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov