Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
Piše Marko Radmilovič.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo
Nadaljujemo z dobrimi željami za leto 2019. Kot običajno smo tudi letos nostalgično poslušali medijska poročila o slovesu od starega leta. Takšna poročila standardno in po pravilih novinarske stroke vsebujejo novice o tem, koliko najstnikov si je razstrelilo dlan s petardo, koliko živali je pobegnilo, kako je bilo hladno in koliko alkohola smo popili. Standardna je tudi novica o število obiskovalcev ob silvestrovanjih na prostem. In prav ob tem podatku smo letos dobili presežek.
Drobno, skoraj neopaženo poročilo o silvestrovanju v Mariboru je govorilo o tem, kako so organizatorji s pomočjo analize podatkov mobilnih operaterjev na osrednjem mariborskem trgu našteli petnajst tisoč obiskovalcev in še nekaj tisoč po ostalih silvestrskih lokacijah slavnega mesta Maribor. In še tako so bili podjetni, da je predstavnica mestne turistične organizacije ponosno naštela odstotek obiskovalcev iz posameznih držav in Francozi so bili presenetljivo visoko. Na petem mestu.
Tako je čas za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
V starih analognih časih smo šteli udeležence javnih prireditev prek prsta. Sicer obstaja metoda, a organizatorji, policisti, v svinčenih časih celo udbovci, ali pa raznorazni strankarski prvaki so izračunavali udeležbo na javnih prireditvah precej po domače. Zato so se številke med seboj tudi dramatično razlikovale. Prvo poenotenje udeležbe na javnih prireditvah beležimo v času velikih zborovanj ob demokratizaciji Slovenije. V tistih časih se je natančno vedelo, koliko ljudi se lahko natlači na Kongresni trg ali na ploščad pred Maximarketom. Proti tem nenatančnim in bog ve tudi manipulacijam podvrženim metodam se zdi možnost štetja udeležencev javnih prireditev z analizo signala mobilnih telefonov neskončno naprednejša in absolutno bolj zanesljiva. Pač ob predpostavki, da vsak človek v žepu nosi mobilni telefon, kar je najbrž kar blizu resnici. Ampak tukaj se ponovno za trenutek ustavimo in se poklonimo spoštovanemu, pogosto zasmehovanemu, zadnje čase pa ponovno odkritemu cehu piscev znanstvene fantastike.
Sage o utopični, po novoreku distopični družbi, kjer je posameznik načelno svoboden, v resnici pa brezsramno nadzorovan, so že pred desetletji vznemirjale podzemni krog piscev znanstvene fantastike. To kar danes na veliko producirajo ameriški televizijski mogotci ali vse te reference o »velikem bratu«, je bilo natančno analizirano, celo predvideno v mnogih delih komaj znanih avtorjev, ki jih je že v pokojni Jugi z veliko slastjo objavljala specializirana revija za takšno branje, pogrešani in ljubljeni Sirius! Na kratko: ena osrednjih tem zlate dobe znanstvenofantastične kratke zgodbe je družba, kjer popolnoma nadzorovan posameznik služi ali skorumpirani oblasti, ali interesom velikega kapitala, pogosto pa celo še kakšnim bolj čudnim rabotam, kot je recimo gojenje organov za presaditev.
In medtem ko čakamo, kdo in kako nam ugrabi ledvico, nekaj temeljnih vprašanj:
kako se lahko običajna mestna turistična organizacija dokoplje do podatkov mobilnih operaterjev?
Od kod običajni turistični organizaciji orodja in osebje, da podatke mobilnih operaterjev analizira? Kje, če sploh obstaja zakonska podlaga za kaj takšnega?
Najprej se znebimo naivnosti. Sledenje mobilnemu telefonu ni več nekakšen tehnološki presežek – ne navsezadnje imajo te naprave že vgrajeno možnost sledenja, ki pa je namenjena samo lastniku, oziroma jo lahko izklopimo. Poznamo tudi primere, ko policija sledi signalu mobilne naprave, predvsem ko gre za pogrešane osebe, najbrž pa so tako na sledi tudi kriminalcem. A to so izjemni primeri, strogo regulirani tudi v zakonodaji. A že ta možnost, se pravi, da te represivni aparat zasleduje, je dovolj zlovešča; možnost, da ti sledi turistična organizacija, pa je prav groteskna.
Če so znali turistični delavci prešteti vse mobilne telefone na tistem trgu, če so znali določiti njihovo nacionalnost, potem so seveda tudi natančno vedeli, kako se pišete, koliko ste stari in koliko smsov s silvestrsko vsebino ste tisti dan poslali. In komu ste jih poslali.
Na tem mestu stopimo v čudoviti svet znanstvene fantastike, ki bo očitno leta 2019 postala vsakdanjost … Dokler nas preštevajo po javnih prireditvah, nam sledijo v trgovino in nam ciljano pošiljajo reklame za izdelke, nam je to očitno sprejemljivo, čeprav nadležno. A sledenje mobilnim napravam se seveda ne bo, ali pa se že zdaj ne ustavlja pri marketinških aplikacijah. Ljubimci lahko pozabijo na prešuštvo, obrtniki na fuš, vsi skupaj pa lahko pozabimo na demokracijo. Ker če turistična organizacija pridobi podatke o tem, kje ste silvestrovali, lahko tudi vlada pridobi podatke o tem, ali ste bili na zborovanju opozicije.
Povedano drugače: tisti, ki svoje življenje razgaljate po socialnih omrežjih, ste na zlorabo svoje osebne svobode že tako ali tako navajeni oziroma nanjo pri polni zavesti celo pristajate. Vsi tisti pa, ki nosimo mobilni telefon v žepu le zato, da nam ni treba iskati telefonske govorilnice, ob preštevanju udeležencev silvestrovanja na podlagi analize podatkov, dobljenih od mobilnih operaterjev, občutimo slabost v želodcu.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
Piše Marko Radmilovič.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo
Nadaljujemo z dobrimi željami za leto 2019. Kot običajno smo tudi letos nostalgično poslušali medijska poročila o slovesu od starega leta. Takšna poročila standardno in po pravilih novinarske stroke vsebujejo novice o tem, koliko najstnikov si je razstrelilo dlan s petardo, koliko živali je pobegnilo, kako je bilo hladno in koliko alkohola smo popili. Standardna je tudi novica o število obiskovalcev ob silvestrovanjih na prostem. In prav ob tem podatku smo letos dobili presežek.
Drobno, skoraj neopaženo poročilo o silvestrovanju v Mariboru je govorilo o tem, kako so organizatorji s pomočjo analize podatkov mobilnih operaterjev na osrednjem mariborskem trgu našteli petnajst tisoč obiskovalcev in še nekaj tisoč po ostalih silvestrskih lokacijah slavnega mesta Maribor. In še tako so bili podjetni, da je predstavnica mestne turistične organizacije ponosno naštela odstotek obiskovalcev iz posameznih držav in Francozi so bili presenetljivo visoko. Na petem mestu.
Tako je čas za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo.
V starih analognih časih smo šteli udeležence javnih prireditev prek prsta. Sicer obstaja metoda, a organizatorji, policisti, v svinčenih časih celo udbovci, ali pa raznorazni strankarski prvaki so izračunavali udeležbo na javnih prireditvah precej po domače. Zato so se številke med seboj tudi dramatično razlikovale. Prvo poenotenje udeležbe na javnih prireditvah beležimo v času velikih zborovanj ob demokratizaciji Slovenije. V tistih časih se je natančno vedelo, koliko ljudi se lahko natlači na Kongresni trg ali na ploščad pred Maximarketom. Proti tem nenatančnim in bog ve tudi manipulacijam podvrženim metodam se zdi možnost štetja udeležencev javnih prireditev z analizo signala mobilnih telefonov neskončno naprednejša in absolutno bolj zanesljiva. Pač ob predpostavki, da vsak človek v žepu nosi mobilni telefon, kar je najbrž kar blizu resnici. Ampak tukaj se ponovno za trenutek ustavimo in se poklonimo spoštovanemu, pogosto zasmehovanemu, zadnje čase pa ponovno odkritemu cehu piscev znanstvene fantastike.
Sage o utopični, po novoreku distopični družbi, kjer je posameznik načelno svoboden, v resnici pa brezsramno nadzorovan, so že pred desetletji vznemirjale podzemni krog piscev znanstvene fantastike. To kar danes na veliko producirajo ameriški televizijski mogotci ali vse te reference o »velikem bratu«, je bilo natančno analizirano, celo predvideno v mnogih delih komaj znanih avtorjev, ki jih je že v pokojni Jugi z veliko slastjo objavljala specializirana revija za takšno branje, pogrešani in ljubljeni Sirius! Na kratko: ena osrednjih tem zlate dobe znanstvenofantastične kratke zgodbe je družba, kjer popolnoma nadzorovan posameznik služi ali skorumpirani oblasti, ali interesom velikega kapitala, pogosto pa celo še kakšnim bolj čudnim rabotam, kot je recimo gojenje organov za presaditev.
In medtem ko čakamo, kdo in kako nam ugrabi ledvico, nekaj temeljnih vprašanj:
kako se lahko običajna mestna turistična organizacija dokoplje do podatkov mobilnih operaterjev?
Od kod običajni turistični organizaciji orodja in osebje, da podatke mobilnih operaterjev analizira? Kje, če sploh obstaja zakonska podlaga za kaj takšnega?
Najprej se znebimo naivnosti. Sledenje mobilnemu telefonu ni več nekakšen tehnološki presežek – ne navsezadnje imajo te naprave že vgrajeno možnost sledenja, ki pa je namenjena samo lastniku, oziroma jo lahko izklopimo. Poznamo tudi primere, ko policija sledi signalu mobilne naprave, predvsem ko gre za pogrešane osebe, najbrž pa so tako na sledi tudi kriminalcem. A to so izjemni primeri, strogo regulirani tudi v zakonodaji. A že ta možnost, se pravi, da te represivni aparat zasleduje, je dovolj zlovešča; možnost, da ti sledi turistična organizacija, pa je prav groteskna.
Če so znali turistični delavci prešteti vse mobilne telefone na tistem trgu, če so znali določiti njihovo nacionalnost, potem so seveda tudi natančno vedeli, kako se pišete, koliko ste stari in koliko smsov s silvestrsko vsebino ste tisti dan poslali. In komu ste jih poslali.
Na tem mestu stopimo v čudoviti svet znanstvene fantastike, ki bo očitno leta 2019 postala vsakdanjost … Dokler nas preštevajo po javnih prireditvah, nam sledijo v trgovino in nam ciljano pošiljajo reklame za izdelke, nam je to očitno sprejemljivo, čeprav nadležno. A sledenje mobilnim napravam se seveda ne bo, ali pa se že zdaj ne ustavlja pri marketinških aplikacijah. Ljubimci lahko pozabijo na prešuštvo, obrtniki na fuš, vsi skupaj pa lahko pozabimo na demokracijo. Ker če turistična organizacija pridobi podatke o tem, kje ste silvestrovali, lahko tudi vlada pridobi podatke o tem, ali ste bili na zborovanju opozicije.
Povedano drugače: tisti, ki svoje življenje razgaljate po socialnih omrežjih, ste na zlorabo svoje osebne svobode že tako ali tako navajeni oziroma nanjo pri polni zavesti celo pristajate. Vsi tisti pa, ki nosimo mobilni telefon v žepu le zato, da nam ni treba iskati telefonske govorilnice, ob preštevanju udeležencev silvestrovanja na podlagi analize podatkov, dobljenih od mobilnih operaterjev, občutimo slabost v želodcu.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Neveljaven email naslov