Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Najbrž pa je - tudi zaradi globalnega segrevanja - letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Ne da bi se razumni kaj posebej ukvarjal s poplesavanjem dijaštva, je javnost hočeš ali nočeš vsako pomlad seznanjena z najnovejšim škandalom na maturantski paradi. Ali predsednik spodbujanje dvigne na novo raven, ali spodleti poskus rekordne udeležbe, ali je udeležbo treba plačati, ali si skočijo v lasje brhki plesalci … Vedno je nekaj! Tako smo se vsa ta leta naučili, da je eno ‘parada’, ki ima domicil v Ljubljani, drugo pa je ‘četvorka’, ki je doma v Mariboru. In naučili smo se, katera plesna šola je skregana z drugo plesno šolo in kateri plesni učitelji ne morejo videti drugih plesnih učiteljev. In da skoraj nihče ne mara Plesne zveze Slovenije … Naučili smo se tudi, da se iz dogodka ne gre šaliti, ker četvorko poskakujejo dijaki po vsej Evropi; in to v en glas in en korak tako sinhrono, da celo severnokorejski mojstri na stadionu v Pjongjangu za trenutek odložijo table, ko se v Evropi zavrtijo maturantje …
In ker se je letos začelo zgodaj, smo se s parado maturantskega ponosa poigrali tudi v naši skromni redakciji.
Najprej in na začetku; ‘maturantska parada’ je zaščitena blagovna znamka. Zaščitena pri Uradu za intelektualno lastnino. Tam, kjer so zaščitene, sklepamo, najbolj briljantne zamisli slovenskega genija. Torej nekoč, nekje je nek ljubljanski plesalec, ko je lahkotno drsel po plesnem podiju Urške, ki je zdaj Urška-pro, med obratom pri paso doblu, ko plesalci doživijo nirvano, dobil genialno idejo; pokazal se mu je bog z ozkimi boki nad plesnimi oblaki in mu rekel: “Imenuje naj se maturantska parada!” Končal je trening in kar tako, brez tuširanja in z zgornjimi štirimi odpetimi gumbi, še vedno z naoljenimi lasmi, stekel na urad za intelektualno lastnino in izjavil: ‘Eureka!’ In jo je zaščitil. Takoj zatem je odšel na banko in odprl bančni račun.
Kajti vse, kar nosi pridevnik ‘maturantski’, je vredno suhega zlata. Maturantski izlet preživlja stotnijo turističnih agencij. Naš podmladek sicer kot zrele hruške cepa z balkonov sredozemskih hotelov, trajekti po sezoni maturantskih izletov potrebujejo temeljito prenovo, starši pa na roditeljskih sestankih odkimavajo z glavo: “To ni bil naš!” Kajti učiteljstvo zaradi varstva osebnih podatkov ne sme barantati z imeni.
Druga perverzija so maturantski plesi. Naši viri poročajo o recimo 3500 udeležencih zaključnega plesa srednje šole, ki premore kakšnih 300 maturantov. Vabi se vse bližje in daljno sorodstvo, tako da so ti plesi postali ekvivalent birmam, obhajilom in podobnim svetim družinskim tradicijam. Nihče se sicer ne vpraša, kaj ima žena mrzlega bratranca opraviti s šolanjem določenega maturanta, a zamera znotraj žlahte je potencialno največje prekletstvo slovenskega srednješolskega sistema. Drugo največje prekletstvo je vrsta pred ruskim bifejem …
Potem so tu maturantske obleke, maturantske pričeske, žal tudi inštrukcije za maturo in seveda: maturantska parada.
Pustimo ob strani Urško-pro, ostanimo pa za nekaj trenutkov pri intelektualni lastnini. Kajti matura pomeni prav to. Intelektualno lastnino namreč. Zrelostni izpit pomeni znati sam premisliti ali nadgraditi, celo vnovčiti, če hočete, skozi štiri leta pridobljeno znanje, ki pa je tako ali drugače intelektualna lastnina vsakega posameznika. Žal smo, ali bolje rečeno so maturantje na to skromno resnico nekako pozabili. Bolj jim je zanimivo do bebavosti mučiti srednjeveško obredje, kot pa se ob koncu srednje šole vprašati: “Kdo sem, kaj znam in kam grem?”
Osebno intelektualno lastnino pa najbolje zaščitiš, da se ne udeležuješ antiintelektualnih, čeprav intelektualno zaščitenih množičnih histerij …
Če bi se katerikoli od maturantov vprašal teh nekaj osnovnih bivanjskih vprašanj, ga na poskakovanje po Slovenski ulici ne bi bilo. Pa prihajajo. In to množično. Ter za vse skupaj celo plačujejo Urški-pro. Ki ima s parado stroške … A medtem ko na tisoče najstniških parov izvaja chasse in plie, se kritično vprašajmo: “Kaj se je zgodilo z intelektualno ostrino dijaštva? Kaj z uporništvom?” Ne nazadnje, kaj se je zgodilo z rokenrolom? Kakšen butast običaj je postavljanje rekordov v plesni udeležbi na glavni ulici glavnega mesta? Ali poskus simultanega srednjeveškega poskakovanja po vsej Sloveniji? Po vsej Evropi?
Mogoče se v redakciji te oddaje motimo, a zdi se, da bi predinternetne generacije idejo o skupinskem poplesavanju na javni ulici sredi belega dne z gnusom odbile … Sicer pa … edina parada, ki smo jo v zgodnjih osemdesetih priznavali, je prišla izpod peresa Marka Breclja in bog ve, če jo je intelektualno zaščitil. Je pa res, da je v njej preroško napovedal svet, ki ga danes živimo.
“Gre parada v nepovzetje,
tukaj pa ostaja smetje.”
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Najbrž pa je - tudi zaradi globalnega segrevanja - letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Ne da bi se razumni kaj posebej ukvarjal s poplesavanjem dijaštva, je javnost hočeš ali nočeš vsako pomlad seznanjena z najnovejšim škandalom na maturantski paradi. Ali predsednik spodbujanje dvigne na novo raven, ali spodleti poskus rekordne udeležbe, ali je udeležbo treba plačati, ali si skočijo v lasje brhki plesalci … Vedno je nekaj! Tako smo se vsa ta leta naučili, da je eno ‘parada’, ki ima domicil v Ljubljani, drugo pa je ‘četvorka’, ki je doma v Mariboru. In naučili smo se, katera plesna šola je skregana z drugo plesno šolo in kateri plesni učitelji ne morejo videti drugih plesnih učiteljev. In da skoraj nihče ne mara Plesne zveze Slovenije … Naučili smo se tudi, da se iz dogodka ne gre šaliti, ker četvorko poskakujejo dijaki po vsej Evropi; in to v en glas in en korak tako sinhrono, da celo severnokorejski mojstri na stadionu v Pjongjangu za trenutek odložijo table, ko se v Evropi zavrtijo maturantje …
In ker se je letos začelo zgodaj, smo se s parado maturantskega ponosa poigrali tudi v naši skromni redakciji.
Najprej in na začetku; ‘maturantska parada’ je zaščitena blagovna znamka. Zaščitena pri Uradu za intelektualno lastnino. Tam, kjer so zaščitene, sklepamo, najbolj briljantne zamisli slovenskega genija. Torej nekoč, nekje je nek ljubljanski plesalec, ko je lahkotno drsel po plesnem podiju Urške, ki je zdaj Urška-pro, med obratom pri paso doblu, ko plesalci doživijo nirvano, dobil genialno idejo; pokazal se mu je bog z ozkimi boki nad plesnimi oblaki in mu rekel: “Imenuje naj se maturantska parada!” Končal je trening in kar tako, brez tuširanja in z zgornjimi štirimi odpetimi gumbi, še vedno z naoljenimi lasmi, stekel na urad za intelektualno lastnino in izjavil: ‘Eureka!’ In jo je zaščitil. Takoj zatem je odšel na banko in odprl bančni račun.
Kajti vse, kar nosi pridevnik ‘maturantski’, je vredno suhega zlata. Maturantski izlet preživlja stotnijo turističnih agencij. Naš podmladek sicer kot zrele hruške cepa z balkonov sredozemskih hotelov, trajekti po sezoni maturantskih izletov potrebujejo temeljito prenovo, starši pa na roditeljskih sestankih odkimavajo z glavo: “To ni bil naš!” Kajti učiteljstvo zaradi varstva osebnih podatkov ne sme barantati z imeni.
Druga perverzija so maturantski plesi. Naši viri poročajo o recimo 3500 udeležencih zaključnega plesa srednje šole, ki premore kakšnih 300 maturantov. Vabi se vse bližje in daljno sorodstvo, tako da so ti plesi postali ekvivalent birmam, obhajilom in podobnim svetim družinskim tradicijam. Nihče se sicer ne vpraša, kaj ima žena mrzlega bratranca opraviti s šolanjem določenega maturanta, a zamera znotraj žlahte je potencialno največje prekletstvo slovenskega srednješolskega sistema. Drugo največje prekletstvo je vrsta pred ruskim bifejem …
Potem so tu maturantske obleke, maturantske pričeske, žal tudi inštrukcije za maturo in seveda: maturantska parada.
Pustimo ob strani Urško-pro, ostanimo pa za nekaj trenutkov pri intelektualni lastnini. Kajti matura pomeni prav to. Intelektualno lastnino namreč. Zrelostni izpit pomeni znati sam premisliti ali nadgraditi, celo vnovčiti, če hočete, skozi štiri leta pridobljeno znanje, ki pa je tako ali drugače intelektualna lastnina vsakega posameznika. Žal smo, ali bolje rečeno so maturantje na to skromno resnico nekako pozabili. Bolj jim je zanimivo do bebavosti mučiti srednjeveško obredje, kot pa se ob koncu srednje šole vprašati: “Kdo sem, kaj znam in kam grem?”
Osebno intelektualno lastnino pa najbolje zaščitiš, da se ne udeležuješ antiintelektualnih, čeprav intelektualno zaščitenih množičnih histerij …
Če bi se katerikoli od maturantov vprašal teh nekaj osnovnih bivanjskih vprašanj, ga na poskakovanje po Slovenski ulici ne bi bilo. Pa prihajajo. In to množično. Ter za vse skupaj celo plačujejo Urški-pro. Ki ima s parado stroške … A medtem ko na tisoče najstniških parov izvaja chasse in plie, se kritično vprašajmo: “Kaj se je zgodilo z intelektualno ostrino dijaštva? Kaj z uporništvom?” Ne nazadnje, kaj se je zgodilo z rokenrolom? Kakšen butast običaj je postavljanje rekordov v plesni udeležbi na glavni ulici glavnega mesta? Ali poskus simultanega srednjeveškega poskakovanja po vsej Sloveniji? Po vsej Evropi?
Mogoče se v redakciji te oddaje motimo, a zdi se, da bi predinternetne generacije idejo o skupinskem poplesavanju na javni ulici sredi belega dne z gnusom odbile … Sicer pa … edina parada, ki smo jo v zgodnjih osemdesetih priznavali, je prišla izpod peresa Marka Breclja in bog ve, če jo je intelektualno zaščitil. Je pa res, da je v njej preroško napovedal svet, ki ga danes živimo.
“Gre parada v nepovzetje,
tukaj pa ostaja smetje.”
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov