Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Najbrž pa je - tudi zaradi globalnega segrevanja - letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Ne da bi se razumni kaj posebej ukvarjal s poplesavanjem dijaštva, je javnost hočeš ali nočeš vsako pomlad seznanjena z najnovejšim škandalom na maturantski paradi. Ali predsednik spodbujanje dvigne na novo raven, ali spodleti poskus rekordne udeležbe, ali je udeležbo treba plačati, ali si skočijo v lasje brhki plesalci … Vedno je nekaj! Tako smo se vsa ta leta naučili, da je eno ‘parada’, ki ima domicil v Ljubljani, drugo pa je ‘četvorka’, ki je doma v Mariboru. In naučili smo se, katera plesna šola je skregana z drugo plesno šolo in kateri plesni učitelji ne morejo videti drugih plesnih učiteljev. In da skoraj nihče ne mara Plesne zveze Slovenije … Naučili smo se tudi, da se iz dogodka ne gre šaliti, ker četvorko poskakujejo dijaki po vsej Evropi; in to v en glas in en korak tako sinhrono, da celo severnokorejski mojstri na stadionu v Pjongjangu za trenutek odložijo table, ko se v Evropi zavrtijo maturantje …
In ker se je letos začelo zgodaj, smo se s parado maturantskega ponosa poigrali tudi v naši skromni redakciji.
Najprej in na začetku; ‘maturantska parada’ je zaščitena blagovna znamka. Zaščitena pri Uradu za intelektualno lastnino. Tam, kjer so zaščitene, sklepamo, najbolj briljantne zamisli slovenskega genija. Torej nekoč, nekje je nek ljubljanski plesalec, ko je lahkotno drsel po plesnem podiju Urške, ki je zdaj Urška-pro, med obratom pri paso doblu, ko plesalci doživijo nirvano, dobil genialno idejo; pokazal se mu je bog z ozkimi boki nad plesnimi oblaki in mu rekel: “Imenuje naj se maturantska parada!” Končal je trening in kar tako, brez tuširanja in z zgornjimi štirimi odpetimi gumbi, še vedno z naoljenimi lasmi, stekel na urad za intelektualno lastnino in izjavil: ‘Eureka!’ In jo je zaščitil. Takoj zatem je odšel na banko in odprl bančni račun.
Kajti vse, kar nosi pridevnik ‘maturantski’, je vredno suhega zlata. Maturantski izlet preživlja stotnijo turističnih agencij. Naš podmladek sicer kot zrele hruške cepa z balkonov sredozemskih hotelov, trajekti po sezoni maturantskih izletov potrebujejo temeljito prenovo, starši pa na roditeljskih sestankih odkimavajo z glavo: “To ni bil naš!” Kajti učiteljstvo zaradi varstva osebnih podatkov ne sme barantati z imeni.
Druga perverzija so maturantski plesi. Naši viri poročajo o recimo 3500 udeležencih zaključnega plesa srednje šole, ki premore kakšnih 300 maturantov. Vabi se vse bližje in daljno sorodstvo, tako da so ti plesi postali ekvivalent birmam, obhajilom in podobnim svetim družinskim tradicijam. Nihče se sicer ne vpraša, kaj ima žena mrzlega bratranca opraviti s šolanjem določenega maturanta, a zamera znotraj žlahte je potencialno največje prekletstvo slovenskega srednješolskega sistema. Drugo največje prekletstvo je vrsta pred ruskim bifejem …
Potem so tu maturantske obleke, maturantske pričeske, žal tudi inštrukcije za maturo in seveda: maturantska parada.
Pustimo ob strani Urško-pro, ostanimo pa za nekaj trenutkov pri intelektualni lastnini. Kajti matura pomeni prav to. Intelektualno lastnino namreč. Zrelostni izpit pomeni znati sam premisliti ali nadgraditi, celo vnovčiti, če hočete, skozi štiri leta pridobljeno znanje, ki pa je tako ali drugače intelektualna lastnina vsakega posameznika. Žal smo, ali bolje rečeno so maturantje na to skromno resnico nekako pozabili. Bolj jim je zanimivo do bebavosti mučiti srednjeveško obredje, kot pa se ob koncu srednje šole vprašati: “Kdo sem, kaj znam in kam grem?”
Osebno intelektualno lastnino pa najbolje zaščitiš, da se ne udeležuješ antiintelektualnih, čeprav intelektualno zaščitenih množičnih histerij …
Če bi se katerikoli od maturantov vprašal teh nekaj osnovnih bivanjskih vprašanj, ga na poskakovanje po Slovenski ulici ne bi bilo. Pa prihajajo. In to množično. Ter za vse skupaj celo plačujejo Urški-pro. Ki ima s parado stroške … A medtem ko na tisoče najstniških parov izvaja chasse in plie, se kritično vprašajmo: “Kaj se je zgodilo z intelektualno ostrino dijaštva? Kaj z uporništvom?” Ne nazadnje, kaj se je zgodilo z rokenrolom? Kakšen butast običaj je postavljanje rekordov v plesni udeležbi na glavni ulici glavnega mesta? Ali poskus simultanega srednjeveškega poskakovanja po vsej Sloveniji? Po vsej Evropi?
Mogoče se v redakciji te oddaje motimo, a zdi se, da bi predinternetne generacije idejo o skupinskem poplesavanju na javni ulici sredi belega dne z gnusom odbile … Sicer pa … edina parada, ki smo jo v zgodnjih osemdesetih priznavali, je prišla izpod peresa Marka Breclja in bog ve, če jo je intelektualno zaščitil. Je pa res, da je v njej preroško napovedal svet, ki ga danes živimo.
“Gre parada v nepovzetje,
tukaj pa ostaja smetje.”
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Najbrž pa je - tudi zaradi globalnega segrevanja - letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
Ne da bi se razumni kaj posebej ukvarjal s poplesavanjem dijaštva, je javnost hočeš ali nočeš vsako pomlad seznanjena z najnovejšim škandalom na maturantski paradi. Ali predsednik spodbujanje dvigne na novo raven, ali spodleti poskus rekordne udeležbe, ali je udeležbo treba plačati, ali si skočijo v lasje brhki plesalci … Vedno je nekaj! Tako smo se vsa ta leta naučili, da je eno ‘parada’, ki ima domicil v Ljubljani, drugo pa je ‘četvorka’, ki je doma v Mariboru. In naučili smo se, katera plesna šola je skregana z drugo plesno šolo in kateri plesni učitelji ne morejo videti drugih plesnih učiteljev. In da skoraj nihče ne mara Plesne zveze Slovenije … Naučili smo se tudi, da se iz dogodka ne gre šaliti, ker četvorko poskakujejo dijaki po vsej Evropi; in to v en glas in en korak tako sinhrono, da celo severnokorejski mojstri na stadionu v Pjongjangu za trenutek odložijo table, ko se v Evropi zavrtijo maturantje …
In ker se je letos začelo zgodaj, smo se s parado maturantskega ponosa poigrali tudi v naši skromni redakciji.
Najprej in na začetku; ‘maturantska parada’ je zaščitena blagovna znamka. Zaščitena pri Uradu za intelektualno lastnino. Tam, kjer so zaščitene, sklepamo, najbolj briljantne zamisli slovenskega genija. Torej nekoč, nekje je nek ljubljanski plesalec, ko je lahkotno drsel po plesnem podiju Urške, ki je zdaj Urška-pro, med obratom pri paso doblu, ko plesalci doživijo nirvano, dobil genialno idejo; pokazal se mu je bog z ozkimi boki nad plesnimi oblaki in mu rekel: “Imenuje naj se maturantska parada!” Končal je trening in kar tako, brez tuširanja in z zgornjimi štirimi odpetimi gumbi, še vedno z naoljenimi lasmi, stekel na urad za intelektualno lastnino in izjavil: ‘Eureka!’ In jo je zaščitil. Takoj zatem je odšel na banko in odprl bančni račun.
Kajti vse, kar nosi pridevnik ‘maturantski’, je vredno suhega zlata. Maturantski izlet preživlja stotnijo turističnih agencij. Naš podmladek sicer kot zrele hruške cepa z balkonov sredozemskih hotelov, trajekti po sezoni maturantskih izletov potrebujejo temeljito prenovo, starši pa na roditeljskih sestankih odkimavajo z glavo: “To ni bil naš!” Kajti učiteljstvo zaradi varstva osebnih podatkov ne sme barantati z imeni.
Druga perverzija so maturantski plesi. Naši viri poročajo o recimo 3500 udeležencih zaključnega plesa srednje šole, ki premore kakšnih 300 maturantov. Vabi se vse bližje in daljno sorodstvo, tako da so ti plesi postali ekvivalent birmam, obhajilom in podobnim svetim družinskim tradicijam. Nihče se sicer ne vpraša, kaj ima žena mrzlega bratranca opraviti s šolanjem določenega maturanta, a zamera znotraj žlahte je potencialno največje prekletstvo slovenskega srednješolskega sistema. Drugo največje prekletstvo je vrsta pred ruskim bifejem …
Potem so tu maturantske obleke, maturantske pričeske, žal tudi inštrukcije za maturo in seveda: maturantska parada.
Pustimo ob strani Urško-pro, ostanimo pa za nekaj trenutkov pri intelektualni lastnini. Kajti matura pomeni prav to. Intelektualno lastnino namreč. Zrelostni izpit pomeni znati sam premisliti ali nadgraditi, celo vnovčiti, če hočete, skozi štiri leta pridobljeno znanje, ki pa je tako ali drugače intelektualna lastnina vsakega posameznika. Žal smo, ali bolje rečeno so maturantje na to skromno resnico nekako pozabili. Bolj jim je zanimivo do bebavosti mučiti srednjeveško obredje, kot pa se ob koncu srednje šole vprašati: “Kdo sem, kaj znam in kam grem?”
Osebno intelektualno lastnino pa najbolje zaščitiš, da se ne udeležuješ antiintelektualnih, čeprav intelektualno zaščitenih množičnih histerij …
Če bi se katerikoli od maturantov vprašal teh nekaj osnovnih bivanjskih vprašanj, ga na poskakovanje po Slovenski ulici ne bi bilo. Pa prihajajo. In to množično. Ter za vse skupaj celo plačujejo Urški-pro. Ki ima s parado stroške … A medtem ko na tisoče najstniških parov izvaja chasse in plie, se kritično vprašajmo: “Kaj se je zgodilo z intelektualno ostrino dijaštva? Kaj z uporništvom?” Ne nazadnje, kaj se je zgodilo z rokenrolom? Kakšen butast običaj je postavljanje rekordov v plesni udeležbi na glavni ulici glavnega mesta? Ali poskus simultanega srednjeveškega poskakovanja po vsej Sloveniji? Po vsej Evropi?
Mogoče se v redakciji te oddaje motimo, a zdi se, da bi predinternetne generacije idejo o skupinskem poplesavanju na javni ulici sredi belega dne z gnusom odbile … Sicer pa … edina parada, ki smo jo v zgodnjih osemdesetih priznavali, je prišla izpod peresa Marka Breclja in bog ve, če jo je intelektualno zaščitil. Je pa res, da je v njej preroško napovedal svet, ki ga danes živimo.
“Gre parada v nepovzetje,
tukaj pa ostaja smetje.”
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Neveljaven email naslov