Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Vélika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog breksita
Današnji ljubiteljski zunanjepolitični pregled začenjamo v Bruslju. Od tam je namreč na obisk v slovensko izpostavo evropskega parlamenta prišel cenjeni nemški poročevalec Peter Mueller, ki piše za Der Spiegel. Prišel je, da bi pomagal osvetliti predvolilno vzdušje v popku Evrope. Ob poglobljenih analizah je moral odgovoriti tudi na vprašanje, kako se s stališča neodvisnega poročevalca v Bruslju profilira Slovenija. Na veliko začudenje tistih, ki so ga poslušali, in na še večje začudenje tistih, ki so ga slišali, je povedal, da je Slovenija v Bruslju slabo zastopana. Da celo kot poznavalec ne pozna vseh naših stališč.
Ko to izjavi eden najbolje obveščenih poročevalcev bruseljskega novinarskega korpusa, je čas, da doma dvignemo obrv. “Kako hudiča …? Mar se naši poslanci ne oglašajo ves čas?” Največkrat sicer tožarijo domače strankarske nasprotnike ali pa se pridušajo čez Hrvaško – pa vendar? “Ali ni naša sekretarka v Bruseljski vladi uspešna do te mere, da je doma redno na vrhu lestvic priljubljenosti?” Ali niso naši poslanci v epicentru bruseljskega dogajanja? Verjeli smo, da so, pa očitno niso. Kot kaže imajo samo zelo dobro službo …
In smo ponovno padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot prvi v naši oddaji odkrivamo priložnost, kako lahko Slovenija postane globalno prepoznavna in mednarodno pomembna; v zameno ne zahtevamo nič takega. Le da se honorar za to oddajo zamenja s povprečno slovensko sejnino.
Gre pa tako … Seveda smo vsi napeti okoli breksita. A vendar tudi tisti, ki nam je zunanja politika popoldanski hobi, celo tisti, ki nas je šolski sistem izmojstril v angleščini, in celo tisti, ki spremljamo otoške medije, ne razumemo natančno, za kaj pri vsej tej godlji gre. Podučenemu s slavno britansko zgodovino ni jasno, kako so lahko Britanci ob takšnem cincanju kadarkoli upravljali s planetom. Nekoliko cinično sklepamo, da so imeli puške, ko so nasprotniki imeli kopja, in da so imeli kralje in kraljice, ko so nasprotniki imeli plemenske poglavarje. Kakorkoli; britanska politika, če ne bi bilo slovenske, bi zagotovo dobila nagrado za najbolj samoomejevalno politiko na planetu, kajti uradna zgodovina breksita se bere z enako strastjo, kot se bere telefonski imenik.
Na srečo obstaja breksit za telebane v podobi odličnega filma z Benedictom Cumberbatchom, kjer tudi nam, političnim analfabetom pojasnijo, kako so britanski izhod fabricirali največji prijatelji vseh svetovnih špicljev – neponovljivi Mark Zuckerberg in ostala socialnomrežna tovarišija!
Britanci so ta trenutek ujeti v Evropi, v zgodovini in v arhaični politični tradiciji; kot se zdi z našega nepristranskega stojišča, bi jih lahko rešilo le začasno suspendiranje Magne carte Libertatum, kar bi omogočilo, da Elizabeta II. v dveh urah razreši vso to kolobocijo. Ker se to ne bo zgodilo, mora, vsaj po našem skromnem mnenju, svojo vlogo v zgodovini odigrati Marjan Šarec. Ker je igralec, z zgodovino ne bo imel pretiranih težav.
Postavimo sceno.
Politični vsakdanjik pelje proti odložitvi breksita. Devetindvajseti marec je nekaj ur stran in otoška politika vztraja, da se vse spremeni na način, da vse ostane isto! Tako se začasen odlog izstopa zdi v času nastajanja te oddaje najbolj verjetna možnost. Na nesrečo Britancev pa bi morale takšen odlog članice Unije soglasno potrditi. To pomeni, da če kateri izmed evropskih voditeljev ne dvigne roke, gremo v kaotični 29. marec in v odhod Britancev iz EU brez dogovora.
Vemo, kako gre politična realnost; velika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog.
Takrat nastopi trenutek, ko Slovenija pripleše na zmenek z zgodovino. Marjan naj ne dvigne roke! Pa naj potem Spieglov novinar izjavi, da ne ve, kdo je Slovenija in da ne pozna naših stališč … Ves svet bi nas spoznal v delčku sekunde!
Marjanova roka naj ostane v žepu brez slabe vesti … Zakaj in čemu bi pravzaprav morali ustreči Britancem? Hočejo nam razstreliti pol prekmurskega podzemlja, njihov zunanji minister meni, da smo bili sovjetski vazali, njihov najboljši slalomist pa je še vedno boljši od našega najboljšega. Možnost, da smo Slovenci enkrat odločilen jeziček na tehtnici, je preveč vabljiva, da bi jo zavrgli. Tudi v primeru britanskega maščevanja … Kaj nam pa morejo? Borut bo redkeje pil čaj s kraljico, če pa izženejo Braneta Kastelica, bo njegov prihod domov le dobro del slovenskemu opotekajočemu se libidu.
Obstaja pa še en, najverjetneje naiven pomislek. Kdorkoli bo že v slovenskem imenu v petek dvignil ali spustil roko, se mora zavedati, da bo posegel v na referendumu jasno izraženo demokratično voljo Britancev. Edino demokratično bi bilo, da se o upoštevanju ali neupoštevanju te demokratične volje v Sloveniji odločimo prav tako na referendumu … ne pa da si odločitev – kot običajno – uzurpira politična elita …
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Vélika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog breksita
Današnji ljubiteljski zunanjepolitični pregled začenjamo v Bruslju. Od tam je namreč na obisk v slovensko izpostavo evropskega parlamenta prišel cenjeni nemški poročevalec Peter Mueller, ki piše za Der Spiegel. Prišel je, da bi pomagal osvetliti predvolilno vzdušje v popku Evrope. Ob poglobljenih analizah je moral odgovoriti tudi na vprašanje, kako se s stališča neodvisnega poročevalca v Bruslju profilira Slovenija. Na veliko začudenje tistih, ki so ga poslušali, in na še večje začudenje tistih, ki so ga slišali, je povedal, da je Slovenija v Bruslju slabo zastopana. Da celo kot poznavalec ne pozna vseh naših stališč.
Ko to izjavi eden najbolje obveščenih poročevalcev bruseljskega novinarskega korpusa, je čas, da doma dvignemo obrv. “Kako hudiča …? Mar se naši poslanci ne oglašajo ves čas?” Največkrat sicer tožarijo domače strankarske nasprotnike ali pa se pridušajo čez Hrvaško – pa vendar? “Ali ni naša sekretarka v Bruseljski vladi uspešna do te mere, da je doma redno na vrhu lestvic priljubljenosti?” Ali niso naši poslanci v epicentru bruseljskega dogajanja? Verjeli smo, da so, pa očitno niso. Kot kaže imajo samo zelo dobro službo …
In smo ponovno padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot prvi v naši oddaji odkrivamo priložnost, kako lahko Slovenija postane globalno prepoznavna in mednarodno pomembna; v zameno ne zahtevamo nič takega. Le da se honorar za to oddajo zamenja s povprečno slovensko sejnino.
Gre pa tako … Seveda smo vsi napeti okoli breksita. A vendar tudi tisti, ki nam je zunanja politika popoldanski hobi, celo tisti, ki nas je šolski sistem izmojstril v angleščini, in celo tisti, ki spremljamo otoške medije, ne razumemo natančno, za kaj pri vsej tej godlji gre. Podučenemu s slavno britansko zgodovino ni jasno, kako so lahko Britanci ob takšnem cincanju kadarkoli upravljali s planetom. Nekoliko cinično sklepamo, da so imeli puške, ko so nasprotniki imeli kopja, in da so imeli kralje in kraljice, ko so nasprotniki imeli plemenske poglavarje. Kakorkoli; britanska politika, če ne bi bilo slovenske, bi zagotovo dobila nagrado za najbolj samoomejevalno politiko na planetu, kajti uradna zgodovina breksita se bere z enako strastjo, kot se bere telefonski imenik.
Na srečo obstaja breksit za telebane v podobi odličnega filma z Benedictom Cumberbatchom, kjer tudi nam, političnim analfabetom pojasnijo, kako so britanski izhod fabricirali največji prijatelji vseh svetovnih špicljev – neponovljivi Mark Zuckerberg in ostala socialnomrežna tovarišija!
Britanci so ta trenutek ujeti v Evropi, v zgodovini in v arhaični politični tradiciji; kot se zdi z našega nepristranskega stojišča, bi jih lahko rešilo le začasno suspendiranje Magne carte Libertatum, kar bi omogočilo, da Elizabeta II. v dveh urah razreši vso to kolobocijo. Ker se to ne bo zgodilo, mora, vsaj po našem skromnem mnenju, svojo vlogo v zgodovini odigrati Marjan Šarec. Ker je igralec, z zgodovino ne bo imel pretiranih težav.
Postavimo sceno.
Politični vsakdanjik pelje proti odložitvi breksita. Devetindvajseti marec je nekaj ur stran in otoška politika vztraja, da se vse spremeni na način, da vse ostane isto! Tako se začasen odlog izstopa zdi v času nastajanja te oddaje najbolj verjetna možnost. Na nesrečo Britancev pa bi morale takšen odlog članice Unije soglasno potrditi. To pomeni, da če kateri izmed evropskih voditeljev ne dvigne roke, gremo v kaotični 29. marec in v odhod Britancev iz EU brez dogovora.
Vemo, kako gre politična realnost; velika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog.
Takrat nastopi trenutek, ko Slovenija pripleše na zmenek z zgodovino. Marjan naj ne dvigne roke! Pa naj potem Spieglov novinar izjavi, da ne ve, kdo je Slovenija in da ne pozna naših stališč … Ves svet bi nas spoznal v delčku sekunde!
Marjanova roka naj ostane v žepu brez slabe vesti … Zakaj in čemu bi pravzaprav morali ustreči Britancem? Hočejo nam razstreliti pol prekmurskega podzemlja, njihov zunanji minister meni, da smo bili sovjetski vazali, njihov najboljši slalomist pa je še vedno boljši od našega najboljšega. Možnost, da smo Slovenci enkrat odločilen jeziček na tehtnici, je preveč vabljiva, da bi jo zavrgli. Tudi v primeru britanskega maščevanja … Kaj nam pa morejo? Borut bo redkeje pil čaj s kraljico, če pa izženejo Braneta Kastelica, bo njegov prihod domov le dobro del slovenskemu opotekajočemu se libidu.
Obstaja pa še en, najverjetneje naiven pomislek. Kdorkoli bo že v slovenskem imenu v petek dvignil ali spustil roko, se mora zavedati, da bo posegel v na referendumu jasno izraženo demokratično voljo Britancev. Edino demokratično bi bilo, da se o upoštevanju ali neupoštevanju te demokratične volje v Sloveniji odločimo prav tako na referendumu … ne pa da si odločitev – kot običajno – uzurpira politična elita …
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov