Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Vélika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog breksita
Današnji ljubiteljski zunanjepolitični pregled začenjamo v Bruslju. Od tam je namreč na obisk v slovensko izpostavo evropskega parlamenta prišel cenjeni nemški poročevalec Peter Mueller, ki piše za Der Spiegel. Prišel je, da bi pomagal osvetliti predvolilno vzdušje v popku Evrope. Ob poglobljenih analizah je moral odgovoriti tudi na vprašanje, kako se s stališča neodvisnega poročevalca v Bruslju profilira Slovenija. Na veliko začudenje tistih, ki so ga poslušali, in na še večje začudenje tistih, ki so ga slišali, je povedal, da je Slovenija v Bruslju slabo zastopana. Da celo kot poznavalec ne pozna vseh naših stališč.
Ko to izjavi eden najbolje obveščenih poročevalcev bruseljskega novinarskega korpusa, je čas, da doma dvignemo obrv. “Kako hudiča …? Mar se naši poslanci ne oglašajo ves čas?” Največkrat sicer tožarijo domače strankarske nasprotnike ali pa se pridušajo čez Hrvaško – pa vendar? “Ali ni naša sekretarka v Bruseljski vladi uspešna do te mere, da je doma redno na vrhu lestvic priljubljenosti?” Ali niso naši poslanci v epicentru bruseljskega dogajanja? Verjeli smo, da so, pa očitno niso. Kot kaže imajo samo zelo dobro službo …
In smo ponovno padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot prvi v naši oddaji odkrivamo priložnost, kako lahko Slovenija postane globalno prepoznavna in mednarodno pomembna; v zameno ne zahtevamo nič takega. Le da se honorar za to oddajo zamenja s povprečno slovensko sejnino.
Gre pa tako … Seveda smo vsi napeti okoli breksita. A vendar tudi tisti, ki nam je zunanja politika popoldanski hobi, celo tisti, ki nas je šolski sistem izmojstril v angleščini, in celo tisti, ki spremljamo otoške medije, ne razumemo natančno, za kaj pri vsej tej godlji gre. Podučenemu s slavno britansko zgodovino ni jasno, kako so lahko Britanci ob takšnem cincanju kadarkoli upravljali s planetom. Nekoliko cinično sklepamo, da so imeli puške, ko so nasprotniki imeli kopja, in da so imeli kralje in kraljice, ko so nasprotniki imeli plemenske poglavarje. Kakorkoli; britanska politika, če ne bi bilo slovenske, bi zagotovo dobila nagrado za najbolj samoomejevalno politiko na planetu, kajti uradna zgodovina breksita se bere z enako strastjo, kot se bere telefonski imenik.
Na srečo obstaja breksit za telebane v podobi odličnega filma z Benedictom Cumberbatchom, kjer tudi nam, političnim analfabetom pojasnijo, kako so britanski izhod fabricirali največji prijatelji vseh svetovnih špicljev – neponovljivi Mark Zuckerberg in ostala socialnomrežna tovarišija!
Britanci so ta trenutek ujeti v Evropi, v zgodovini in v arhaični politični tradiciji; kot se zdi z našega nepristranskega stojišča, bi jih lahko rešilo le začasno suspendiranje Magne carte Libertatum, kar bi omogočilo, da Elizabeta II. v dveh urah razreši vso to kolobocijo. Ker se to ne bo zgodilo, mora, vsaj po našem skromnem mnenju, svojo vlogo v zgodovini odigrati Marjan Šarec. Ker je igralec, z zgodovino ne bo imel pretiranih težav.
Postavimo sceno.
Politični vsakdanjik pelje proti odložitvi breksita. Devetindvajseti marec je nekaj ur stran in otoška politika vztraja, da se vse spremeni na način, da vse ostane isto! Tako se začasen odlog izstopa zdi v času nastajanja te oddaje najbolj verjetna možnost. Na nesrečo Britancev pa bi morale takšen odlog članice Unije soglasno potrditi. To pomeni, da če kateri izmed evropskih voditeljev ne dvigne roke, gremo v kaotični 29. marec in v odhod Britancev iz EU brez dogovora.
Vemo, kako gre politična realnost; velika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog.
Takrat nastopi trenutek, ko Slovenija pripleše na zmenek z zgodovino. Marjan naj ne dvigne roke! Pa naj potem Spieglov novinar izjavi, da ne ve, kdo je Slovenija in da ne pozna naših stališč … Ves svet bi nas spoznal v delčku sekunde!
Marjanova roka naj ostane v žepu brez slabe vesti … Zakaj in čemu bi pravzaprav morali ustreči Britancem? Hočejo nam razstreliti pol prekmurskega podzemlja, njihov zunanji minister meni, da smo bili sovjetski vazali, njihov najboljši slalomist pa je še vedno boljši od našega najboljšega. Možnost, da smo Slovenci enkrat odločilen jeziček na tehtnici, je preveč vabljiva, da bi jo zavrgli. Tudi v primeru britanskega maščevanja … Kaj nam pa morejo? Borut bo redkeje pil čaj s kraljico, če pa izženejo Braneta Kastelica, bo njegov prihod domov le dobro del slovenskemu opotekajočemu se libidu.
Obstaja pa še en, najverjetneje naiven pomislek. Kdorkoli bo že v slovenskem imenu v petek dvignil ali spustil roko, se mora zavedati, da bo posegel v na referendumu jasno izraženo demokratično voljo Britancev. Edino demokratično bi bilo, da se o upoštevanju ali neupoštevanju te demokratične volje v Sloveniji odločimo prav tako na referendumu … ne pa da si odločitev – kot običajno – uzurpira politična elita …
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Vélika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog breksita
Današnji ljubiteljski zunanjepolitični pregled začenjamo v Bruslju. Od tam je namreč na obisk v slovensko izpostavo evropskega parlamenta prišel cenjeni nemški poročevalec Peter Mueller, ki piše za Der Spiegel. Prišel je, da bi pomagal osvetliti predvolilno vzdušje v popku Evrope. Ob poglobljenih analizah je moral odgovoriti tudi na vprašanje, kako se s stališča neodvisnega poročevalca v Bruslju profilira Slovenija. Na veliko začudenje tistih, ki so ga poslušali, in na še večje začudenje tistih, ki so ga slišali, je povedal, da je Slovenija v Bruslju slabo zastopana. Da celo kot poznavalec ne pozna vseh naših stališč.
Ko to izjavi eden najbolje obveščenih poročevalcev bruseljskega novinarskega korpusa, je čas, da doma dvignemo obrv. “Kako hudiča …? Mar se naši poslanci ne oglašajo ves čas?” Največkrat sicer tožarijo domače strankarske nasprotnike ali pa se pridušajo čez Hrvaško – pa vendar? “Ali ni naša sekretarka v Bruseljski vladi uspešna do te mere, da je doma redno na vrhu lestvic priljubljenosti?” Ali niso naši poslanci v epicentru bruseljskega dogajanja? Verjeli smo, da so, pa očitno niso. Kot kaže imajo samo zelo dobro službo …
In smo ponovno padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot prvi v naši oddaji odkrivamo priložnost, kako lahko Slovenija postane globalno prepoznavna in mednarodno pomembna; v zameno ne zahtevamo nič takega. Le da se honorar za to oddajo zamenja s povprečno slovensko sejnino.
Gre pa tako … Seveda smo vsi napeti okoli breksita. A vendar tudi tisti, ki nam je zunanja politika popoldanski hobi, celo tisti, ki nas je šolski sistem izmojstril v angleščini, in celo tisti, ki spremljamo otoške medije, ne razumemo natančno, za kaj pri vsej tej godlji gre. Podučenemu s slavno britansko zgodovino ni jasno, kako so lahko Britanci ob takšnem cincanju kadarkoli upravljali s planetom. Nekoliko cinično sklepamo, da so imeli puške, ko so nasprotniki imeli kopja, in da so imeli kralje in kraljice, ko so nasprotniki imeli plemenske poglavarje. Kakorkoli; britanska politika, če ne bi bilo slovenske, bi zagotovo dobila nagrado za najbolj samoomejevalno politiko na planetu, kajti uradna zgodovina breksita se bere z enako strastjo, kot se bere telefonski imenik.
Na srečo obstaja breksit za telebane v podobi odličnega filma z Benedictom Cumberbatchom, kjer tudi nam, političnim analfabetom pojasnijo, kako so britanski izhod fabricirali največji prijatelji vseh svetovnih špicljev – neponovljivi Mark Zuckerberg in ostala socialnomrežna tovarišija!
Britanci so ta trenutek ujeti v Evropi, v zgodovini in v arhaični politični tradiciji; kot se zdi z našega nepristranskega stojišča, bi jih lahko rešilo le začasno suspendiranje Magne carte Libertatum, kar bi omogočilo, da Elizabeta II. v dveh urah razreši vso to kolobocijo. Ker se to ne bo zgodilo, mora, vsaj po našem skromnem mnenju, svojo vlogo v zgodovini odigrati Marjan Šarec. Ker je igralec, z zgodovino ne bo imel pretiranih težav.
Postavimo sceno.
Politični vsakdanjik pelje proti odložitvi breksita. Devetindvajseti marec je nekaj ur stran in otoška politika vztraja, da se vse spremeni na način, da vse ostane isto! Tako se začasen odlog izstopa zdi v času nastajanja te oddaje najbolj verjetna možnost. Na nesrečo Britancev pa bi morale takšen odlog članice Unije soglasno potrditi. To pomeni, da če kateri izmed evropskih voditeljev ne dvigne roke, gremo v kaotični 29. marec in v odhod Britancev iz EU brez dogovora.
Vemo, kako gre politična realnost; velika bosta po diplomatskih kanalih v satelitske prestolnice sporočila, kako in kaj, v petek na srečanju voditeljev pa naj bi Evropa kot en mož glasovala za odlog.
Takrat nastopi trenutek, ko Slovenija pripleše na zmenek z zgodovino. Marjan naj ne dvigne roke! Pa naj potem Spieglov novinar izjavi, da ne ve, kdo je Slovenija in da ne pozna naših stališč … Ves svet bi nas spoznal v delčku sekunde!
Marjanova roka naj ostane v žepu brez slabe vesti … Zakaj in čemu bi pravzaprav morali ustreči Britancem? Hočejo nam razstreliti pol prekmurskega podzemlja, njihov zunanji minister meni, da smo bili sovjetski vazali, njihov najboljši slalomist pa je še vedno boljši od našega najboljšega. Možnost, da smo Slovenci enkrat odločilen jeziček na tehtnici, je preveč vabljiva, da bi jo zavrgli. Tudi v primeru britanskega maščevanja … Kaj nam pa morejo? Borut bo redkeje pil čaj s kraljico, če pa izženejo Braneta Kastelica, bo njegov prihod domov le dobro del slovenskemu opotekajočemu se libidu.
Obstaja pa še en, najverjetneje naiven pomislek. Kdorkoli bo že v slovenskem imenu v petek dvignil ali spustil roko, se mora zavedati, da bo posegel v na referendumu jasno izraženo demokratično voljo Britancev. Edino demokratično bi bilo, da se o upoštevanju ali neupoštevanju te demokratične volje v Sloveniji odločimo prav tako na referendumu … ne pa da si odločitev – kot običajno – uzurpira politična elita …
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Neveljaven email naslov