Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov