Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Neveljaven email naslov