Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Neveljaven email naslov