Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu ...
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Resničnost je bila tako običajna, predvidljiva in naivna, da smo vse, kar je štrlelo iz teh predpostavk, prepoznali kot prvoaprilsko potegavščino. Uredništva so prvemu aprilu za vsako izmed osnovnih novinarskih področij žrtvovala nekaj novičk, in to je bilo to.
Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno. Tako se zdi najti vse prvoaprilske potegavščine v določenem mediju misija nemogoče. Da so se v Lipici stepli konji, se zdi prvoaprilska šala, ampak so se res.
Zgodba gre tako. Eden bivših zaposlenih, v konjeniških krogih menda znan konjar, je na družbenem omrežju objavil fotografijo močno pogrizenega in na sploh ranjenega konja. V Lipici naj bi se v zadnjih dneh marca in prvih dneh aprila dogajal nekakšen konjski pogrom in konješčitniško ozaveščeni možak je v svojem zapisu posredno okrivil tudi Boruta Pahorja, Marjana Šarca in Zdravka Počivalška kot odgovorne predstavnike države, ki v Lipici dopuščajo takšno stanje in takšno ravnanje. Vse dogajanje bomo poskusili na kratko in povsem nestrokovno povzeti.
V kobilarni so med oblikovanjem nove črede med samice na skupno pašo spustili tudi nekaj pred kratkim kastriranih žrebcev – ki to žal več niso. Te konje so kobile napadle in jih po trditvah in ob fotografijah prej omenjenega občana tudi močno poškodovale …
Napaka strokovnih služb v kobilarni naj bi bila, da so kastrate spustili v čredo prehitro, ko je bila raven testosterona v njihovih telesih še previsoka; v čredi se nato te živali niso vedle kot kastrati, temveč kot žrebci. V kobilarni navedbe zanikajo in dokazujejo, da so ravnali v skladu s pravili in dolgoletno prakso; poškodb ne zanikajo, jih pa pripisujejo običajnemu vzpostavljanju hierarhije znotraj črede. Na vrhu hierarhije v čredi so seveda kobile. Kar nam veliko pove o žrebcih in patriarhatu … Drugače pa v kobilarni odločno zanikajo nestrokovno ali nemarno delo s čredo.
Ta gromozansko dolg uvod je potreben za lažje in popolno razumevanje tematike. Kot vedo vsi, med njimi tudi avtor, ki so kdaj posedovali konja – kopitljavi so samosvoje beštije. A najprej se ustavimo pri predsedniku vlade, predsedniku države in gospodarskem ministru, ki jih je zaradi ranjenih kastratov pisec objave na družbenem omrežju posredno pozval k odgovornosti. Naše mnenje je naslednje: ko vrhunske politike povezuješ s konji, je vedno treba biti previden. Še bolj pa je treba biti previden, ko vrhunske politike povezuješ s kastrati. Se pravi s praviloma moškimi osebki določene vrste, ki nimajo mod. Mimogrede je lahko kateri vrhunskih politikov užaljen, kar pa bi bilo kontraproduktivno – kajti vsem nam gre v prvi vrsti za dobrobit lipicancev.
Naslednje veliko presenečenje pa je dejstvo, da so se lipicanci tako grdo sprli med seboj … Kajti preden so se stepli, so se morali najprej spreti!
Do zdaj je veljalo, da se zaradi lipicancev prepiramo ljudje, da pa se prepirajo tudi lipicanci med seboj, je bilo javnosti bolj kot ne neznano. Torej ni čudno, da imamo ljudje težave z lipicanci, ko pa imajo težave z lipicanci tudi lipicanci sami!
Ravs med lipicanci pa je lahko na simbolni ravni uporabljen tudi kot prekrasna parabola človeške družbe in usode samcev znotraj nje. Nekaj kratkih let smo žrebci, nato nas kastrirajo, počakajo, da nam pade raven testosterona in nas spustijo nazaj med samice. Te nas za vsak primer pogrizejo in zbrcajo, nato pa vzpostavijo v čredi hierarhijo. Nam pa je usojeno, da nas do petinšestdesetega oziroma sedeminšestdesetega leta starosti jaha vsak, ki si vzame nekaj uric časa …
Je pa še ena možnost … Mogoče pa se lipicanci pretepajo iz gole frustracije, ker jih svet ne prepozna kot slovensko narodno blago. Še več; krog pretendentov na njihovo ime in slavo se neprenehoma širi. Hrvati in Avstrijci tako ali tako …; še korak dlje pa so storili sicer obče nevedni Američani. V podmorniški uspešnici Škrlatna plima se sicer na oko kultivirana in izobražena igralca, kot sta Gene Hackman in Denzel Washington, dajeta okoli izvora lipicanca. Medtem ko Gene kot kapitan podmornice ognjevito in nekoliko rasistično trdi, da so s Portugalske, da so beli in da so najbolje trenirani konji na svetu, mu Denzel zabrusi, da se rodijo črni in da so iz Španije. Če bi oba hollywoodska zvezdnika vedela, da se lipicanci med seboj radi grizejo in zbrcajo do krvi, bi v filmu lahko pravilno navedla, da so iz Slovenije …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Neveljaven email naslov