Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora
Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.
In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.
Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.
In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.
Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.
In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.
Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.
Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.
Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.
Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora
Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.
In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.
Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.
In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.
Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.
In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.
Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.
Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.
Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.
Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov