Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora
Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.
In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.
Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.
In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.
Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.
In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.
Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.
Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.
Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.
Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora
Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.
In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.
Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.
In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.
Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.
In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.
Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.
Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.
Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.
Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov