Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč.
Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Začnimo na začetku. V času dopustov poleti torej, se po slovenskih krajih dogaja več kot med letom. Neprimerno več. Pravijo, da gobe rastejo kot festivali po dežju in vsaka vas, vsak trg, vsako mestece, sploh pa prestolnica se dušijo v festivalih. Festivalomanija je čuden proces, ki nas prepričuje, da ga ni večjega užitka, večje zabave in večje osebnostne rasti, kot poleti obiskovati festivale. Festivalska teorija pa v sebi nosi kleč. Festival namreč na dopust deluje dvojno. Vsi nastopajoči na festivalih so v službi in vsa publika na festivalih ni na dopustu. Čeprav nas hočejo prepričati, da festivali počitnice bogatijo, jih v bistvu uničujejo.
Druga velika počitniška sprememba sodobnosti pa je aktivno preživljanje počitnic, v katero smo vpregli otroke in mladostnike. Čim se konča šola iz vseh možnih kotičkov prilezejo mentorji. Le ti so prepričani, da sta dva meseca, v katerih se otroci ne bodo ničesar naučili, pogubna za kasnejši razvoj in položaj v družbi. Starši, ki ne marajo da se otroci nenadzorovano potikajo okoli, se s tem seveda navdušeno strinjajo.
Tako otroci, pogojno srečni preživijo nekaj tednov s strokovnim nadzorom, ko se učijo izdelati ali lok, ali ladjico iz časopisnega papirja. Predvsem pa ne smejo buliti v ekran, ali gledati televizije. Razen mogoče zvečer, ko so starši na festivalu.
Tretja velika dopustniška paradigma sodobnosti pa je odhod na morsko obalo samo. Kot na veliko razglašajo teoretiki turizma, sodobnemu počitnikovalcu zgolj morje in sonce nista več dovolj. Turist išče tudi med dopustom tisto nekaj več; avanturo, neponovljivo izkušnjo, nepozabno zabavo, enkratne kulinarične in ostale užitke. Več je užitkov, boljši je dopust.
Tako smo na kratko preigrali sodobno dopustovanje oziroma počitnikovanje; od festivalov, preko otroških delavnic do aktivnega oddiha.
In seveda so vse te počitniške dejavnosti strahoten napredek od analognih dopustov naše mladosti. Namesto festivalov smo po vogalih in parkih igrali kitare, namesto kreativnih delavnic smo se prevažali s kolesi in igrali košarko ali nogomet, na morju smo ležali na plaži, čofotali po vodi in strmeli v zrak.
Še sreča, da je takšen obupno zastarel in turista nedostojen koncept končno premagan…
Ampak zgolj v teoretične namene se vprašajmo, kaj je tej banalni neaktivnosti, oziroma intenzivnemu lenarjenju, oziroma pasivnemu počitku manjkalo? Če človek dela, se spočije zgolj tako, da ne dela. Če se šolar uči, se spočije tako, da se ne uči…Kolikor razumemo razvoj sodobnega proletariata, ali koncept dela na sploh, je nedelo, ali počitek primarna pravica delavstva, za katero se je še kako borilo. Letni dopust je bil med teoretiki in sindikalisti namenjen torej bazičnemu počitku. Post moderno razumevanje dela, je s takšnimi arhaičnimi modeli na srečo opravilo. Počitek mora biti aktiven, ker le aktivnost osrečuje človeka in duhovna hrana, na prijazen način pridobljena nova znanja in vsrkavanje vedno novih okolij in kultur, človeka bogatita in ga delata srečnejšega ter posledično tudi uspešnejšega v službi. Nekaj nas preostalih čudakov, ki se še držimo načela o štirinajst dnevni hibernaciji, s čim manj premikanja in omejitvijo vhodnih signalov na minimum, smo seveda izjeme, ki potrjujemo turistično industrijo.
Ampak obstaja zanimiv fenomen. Vse te silne aktivnosti med dopustom se nekje poznajo. Kot namreč poročajo, je vedno več ljudi na delovnem mestu izgorelih. In preutrujenih. Razen tega bodo žrtve mobinga vsak trenutek dobile svoj spomenik na trgu republike…. Včasih tega ni bilo niti v sledeh in morebiti bi lahko našli povezavo med izginotjem starinskega dopusta in izgorelostjo na delavnem mestu.
Poglejmo primer sanjskega dopusta. Par gre recimo na Tajvan, kjer jaha slone, se pusti požreti od komarjev na rajski plaži, uživa v sončnem zahodu med katerim zmanjka kreditna kartica, romantično preživi obvezno drisko in v Frankfurtu po letališču lovi prtljago. Babica, ki je čuvala otroke je na koncu z živci in hrustancem, mentorica, ki naj bi vodila kreativne delavnice je s fantom pobegnila v Grčijo. V soseski so vlomili in dvajset odstotkov čokoladne barve je zbledelo še pred prvim druženjem na festivalskem večeru.
Štirinajst dni se izteče kot bi mignil; sicer je prvi teden v službi še zanimiv kajti telefoni s počitniškimi fotografijami krožijo kot je njega dni krožila smotka, potem pa je naenkrat september z začetkom šolskega leta…Šele ko se zavoha jesen človek ugotovi kako strašno je utrujen. In izgori, pregori ter se pusti mobingirati.
Zadeva je namreč ta, da je možgane z vso to dopustniško bleščavo lahko prevarati, celice pač ne. Telo zahteva praznino in nič, telo potrebuje neaktivnost. Nobena evolucija nas ni pripravila na perpetuum mobile, ki se ga gremo v sodobni družbi.
V zadnjem prispevku do poznega septembra tako slavimo veliki dopustniški nič.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč.
Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Začnimo na začetku. V času dopustov poleti torej, se po slovenskih krajih dogaja več kot med letom. Neprimerno več. Pravijo, da gobe rastejo kot festivali po dežju in vsaka vas, vsak trg, vsako mestece, sploh pa prestolnica se dušijo v festivalih. Festivalomanija je čuden proces, ki nas prepričuje, da ga ni večjega užitka, večje zabave in večje osebnostne rasti, kot poleti obiskovati festivale. Festivalska teorija pa v sebi nosi kleč. Festival namreč na dopust deluje dvojno. Vsi nastopajoči na festivalih so v službi in vsa publika na festivalih ni na dopustu. Čeprav nas hočejo prepričati, da festivali počitnice bogatijo, jih v bistvu uničujejo.
Druga velika počitniška sprememba sodobnosti pa je aktivno preživljanje počitnic, v katero smo vpregli otroke in mladostnike. Čim se konča šola iz vseh možnih kotičkov prilezejo mentorji. Le ti so prepričani, da sta dva meseca, v katerih se otroci ne bodo ničesar naučili, pogubna za kasnejši razvoj in položaj v družbi. Starši, ki ne marajo da se otroci nenadzorovano potikajo okoli, se s tem seveda navdušeno strinjajo.
Tako otroci, pogojno srečni preživijo nekaj tednov s strokovnim nadzorom, ko se učijo izdelati ali lok, ali ladjico iz časopisnega papirja. Predvsem pa ne smejo buliti v ekran, ali gledati televizije. Razen mogoče zvečer, ko so starši na festivalu.
Tretja velika dopustniška paradigma sodobnosti pa je odhod na morsko obalo samo. Kot na veliko razglašajo teoretiki turizma, sodobnemu počitnikovalcu zgolj morje in sonce nista več dovolj. Turist išče tudi med dopustom tisto nekaj več; avanturo, neponovljivo izkušnjo, nepozabno zabavo, enkratne kulinarične in ostale užitke. Več je užitkov, boljši je dopust.
Tako smo na kratko preigrali sodobno dopustovanje oziroma počitnikovanje; od festivalov, preko otroških delavnic do aktivnega oddiha.
In seveda so vse te počitniške dejavnosti strahoten napredek od analognih dopustov naše mladosti. Namesto festivalov smo po vogalih in parkih igrali kitare, namesto kreativnih delavnic smo se prevažali s kolesi in igrali košarko ali nogomet, na morju smo ležali na plaži, čofotali po vodi in strmeli v zrak.
Še sreča, da je takšen obupno zastarel in turista nedostojen koncept končno premagan…
Ampak zgolj v teoretične namene se vprašajmo, kaj je tej banalni neaktivnosti, oziroma intenzivnemu lenarjenju, oziroma pasivnemu počitku manjkalo? Če človek dela, se spočije zgolj tako, da ne dela. Če se šolar uči, se spočije tako, da se ne uči…Kolikor razumemo razvoj sodobnega proletariata, ali koncept dela na sploh, je nedelo, ali počitek primarna pravica delavstva, za katero se je še kako borilo. Letni dopust je bil med teoretiki in sindikalisti namenjen torej bazičnemu počitku. Post moderno razumevanje dela, je s takšnimi arhaičnimi modeli na srečo opravilo. Počitek mora biti aktiven, ker le aktivnost osrečuje človeka in duhovna hrana, na prijazen način pridobljena nova znanja in vsrkavanje vedno novih okolij in kultur, človeka bogatita in ga delata srečnejšega ter posledično tudi uspešnejšega v službi. Nekaj nas preostalih čudakov, ki se še držimo načela o štirinajst dnevni hibernaciji, s čim manj premikanja in omejitvijo vhodnih signalov na minimum, smo seveda izjeme, ki potrjujemo turistično industrijo.
Ampak obstaja zanimiv fenomen. Vse te silne aktivnosti med dopustom se nekje poznajo. Kot namreč poročajo, je vedno več ljudi na delovnem mestu izgorelih. In preutrujenih. Razen tega bodo žrtve mobinga vsak trenutek dobile svoj spomenik na trgu republike…. Včasih tega ni bilo niti v sledeh in morebiti bi lahko našli povezavo med izginotjem starinskega dopusta in izgorelostjo na delavnem mestu.
Poglejmo primer sanjskega dopusta. Par gre recimo na Tajvan, kjer jaha slone, se pusti požreti od komarjev na rajski plaži, uživa v sončnem zahodu med katerim zmanjka kreditna kartica, romantično preživi obvezno drisko in v Frankfurtu po letališču lovi prtljago. Babica, ki je čuvala otroke je na koncu z živci in hrustancem, mentorica, ki naj bi vodila kreativne delavnice je s fantom pobegnila v Grčijo. V soseski so vlomili in dvajset odstotkov čokoladne barve je zbledelo še pred prvim druženjem na festivalskem večeru.
Štirinajst dni se izteče kot bi mignil; sicer je prvi teden v službi še zanimiv kajti telefoni s počitniškimi fotografijami krožijo kot je njega dni krožila smotka, potem pa je naenkrat september z začetkom šolskega leta…Šele ko se zavoha jesen človek ugotovi kako strašno je utrujen. In izgori, pregori ter se pusti mobingirati.
Zadeva je namreč ta, da je možgane z vso to dopustniško bleščavo lahko prevarati, celice pač ne. Telo zahteva praznino in nič, telo potrebuje neaktivnost. Nobena evolucija nas ni pripravila na perpetuum mobile, ki se ga gremo v sodobni družbi.
V zadnjem prispevku do poznega septembra tako slavimo veliki dopustniški nič.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Neveljaven email naslov