Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč.
Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Začnimo na začetku. V času dopustov poleti torej, se po slovenskih krajih dogaja več kot med letom. Neprimerno več. Pravijo, da gobe rastejo kot festivali po dežju in vsaka vas, vsak trg, vsako mestece, sploh pa prestolnica se dušijo v festivalih. Festivalomanija je čuden proces, ki nas prepričuje, da ga ni večjega užitka, večje zabave in večje osebnostne rasti, kot poleti obiskovati festivale. Festivalska teorija pa v sebi nosi kleč. Festival namreč na dopust deluje dvojno. Vsi nastopajoči na festivalih so v službi in vsa publika na festivalih ni na dopustu. Čeprav nas hočejo prepričati, da festivali počitnice bogatijo, jih v bistvu uničujejo.
Druga velika počitniška sprememba sodobnosti pa je aktivno preživljanje počitnic, v katero smo vpregli otroke in mladostnike. Čim se konča šola iz vseh možnih kotičkov prilezejo mentorji. Le ti so prepričani, da sta dva meseca, v katerih se otroci ne bodo ničesar naučili, pogubna za kasnejši razvoj in položaj v družbi. Starši, ki ne marajo da se otroci nenadzorovano potikajo okoli, se s tem seveda navdušeno strinjajo.
Tako otroci, pogojno srečni preživijo nekaj tednov s strokovnim nadzorom, ko se učijo izdelati ali lok, ali ladjico iz časopisnega papirja. Predvsem pa ne smejo buliti v ekran, ali gledati televizije. Razen mogoče zvečer, ko so starši na festivalu.
Tretja velika dopustniška paradigma sodobnosti pa je odhod na morsko obalo samo. Kot na veliko razglašajo teoretiki turizma, sodobnemu počitnikovalcu zgolj morje in sonce nista več dovolj. Turist išče tudi med dopustom tisto nekaj več; avanturo, neponovljivo izkušnjo, nepozabno zabavo, enkratne kulinarične in ostale užitke. Več je užitkov, boljši je dopust.
Tako smo na kratko preigrali sodobno dopustovanje oziroma počitnikovanje; od festivalov, preko otroških delavnic do aktivnega oddiha.
In seveda so vse te počitniške dejavnosti strahoten napredek od analognih dopustov naše mladosti. Namesto festivalov smo po vogalih in parkih igrali kitare, namesto kreativnih delavnic smo se prevažali s kolesi in igrali košarko ali nogomet, na morju smo ležali na plaži, čofotali po vodi in strmeli v zrak.
Še sreča, da je takšen obupno zastarel in turista nedostojen koncept končno premagan…
Ampak zgolj v teoretične namene se vprašajmo, kaj je tej banalni neaktivnosti, oziroma intenzivnemu lenarjenju, oziroma pasivnemu počitku manjkalo? Če človek dela, se spočije zgolj tako, da ne dela. Če se šolar uči, se spočije tako, da se ne uči…Kolikor razumemo razvoj sodobnega proletariata, ali koncept dela na sploh, je nedelo, ali počitek primarna pravica delavstva, za katero se je še kako borilo. Letni dopust je bil med teoretiki in sindikalisti namenjen torej bazičnemu počitku. Post moderno razumevanje dela, je s takšnimi arhaičnimi modeli na srečo opravilo. Počitek mora biti aktiven, ker le aktivnost osrečuje človeka in duhovna hrana, na prijazen način pridobljena nova znanja in vsrkavanje vedno novih okolij in kultur, človeka bogatita in ga delata srečnejšega ter posledično tudi uspešnejšega v službi. Nekaj nas preostalih čudakov, ki se še držimo načela o štirinajst dnevni hibernaciji, s čim manj premikanja in omejitvijo vhodnih signalov na minimum, smo seveda izjeme, ki potrjujemo turistično industrijo.
Ampak obstaja zanimiv fenomen. Vse te silne aktivnosti med dopustom se nekje poznajo. Kot namreč poročajo, je vedno več ljudi na delovnem mestu izgorelih. In preutrujenih. Razen tega bodo žrtve mobinga vsak trenutek dobile svoj spomenik na trgu republike…. Včasih tega ni bilo niti v sledeh in morebiti bi lahko našli povezavo med izginotjem starinskega dopusta in izgorelostjo na delavnem mestu.
Poglejmo primer sanjskega dopusta. Par gre recimo na Tajvan, kjer jaha slone, se pusti požreti od komarjev na rajski plaži, uživa v sončnem zahodu med katerim zmanjka kreditna kartica, romantično preživi obvezno drisko in v Frankfurtu po letališču lovi prtljago. Babica, ki je čuvala otroke je na koncu z živci in hrustancem, mentorica, ki naj bi vodila kreativne delavnice je s fantom pobegnila v Grčijo. V soseski so vlomili in dvajset odstotkov čokoladne barve je zbledelo še pred prvim druženjem na festivalskem večeru.
Štirinajst dni se izteče kot bi mignil; sicer je prvi teden v službi še zanimiv kajti telefoni s počitniškimi fotografijami krožijo kot je njega dni krožila smotka, potem pa je naenkrat september z začetkom šolskega leta…Šele ko se zavoha jesen človek ugotovi kako strašno je utrujen. In izgori, pregori ter se pusti mobingirati.
Zadeva je namreč ta, da je možgane z vso to dopustniško bleščavo lahko prevarati, celice pač ne. Telo zahteva praznino in nič, telo potrebuje neaktivnost. Nobena evolucija nas ni pripravila na perpetuum mobile, ki se ga gremo v sodobni družbi.
V zadnjem prispevku do poznega septembra tako slavimo veliki dopustniški nič.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč.
Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Začnimo na začetku. V času dopustov poleti torej, se po slovenskih krajih dogaja več kot med letom. Neprimerno več. Pravijo, da gobe rastejo kot festivali po dežju in vsaka vas, vsak trg, vsako mestece, sploh pa prestolnica se dušijo v festivalih. Festivalomanija je čuden proces, ki nas prepričuje, da ga ni večjega užitka, večje zabave in večje osebnostne rasti, kot poleti obiskovati festivale. Festivalska teorija pa v sebi nosi kleč. Festival namreč na dopust deluje dvojno. Vsi nastopajoči na festivalih so v službi in vsa publika na festivalih ni na dopustu. Čeprav nas hočejo prepričati, da festivali počitnice bogatijo, jih v bistvu uničujejo.
Druga velika počitniška sprememba sodobnosti pa je aktivno preživljanje počitnic, v katero smo vpregli otroke in mladostnike. Čim se konča šola iz vseh možnih kotičkov prilezejo mentorji. Le ti so prepričani, da sta dva meseca, v katerih se otroci ne bodo ničesar naučili, pogubna za kasnejši razvoj in položaj v družbi. Starši, ki ne marajo da se otroci nenadzorovano potikajo okoli, se s tem seveda navdušeno strinjajo.
Tako otroci, pogojno srečni preživijo nekaj tednov s strokovnim nadzorom, ko se učijo izdelati ali lok, ali ladjico iz časopisnega papirja. Predvsem pa ne smejo buliti v ekran, ali gledati televizije. Razen mogoče zvečer, ko so starši na festivalu.
Tretja velika dopustniška paradigma sodobnosti pa je odhod na morsko obalo samo. Kot na veliko razglašajo teoretiki turizma, sodobnemu počitnikovalcu zgolj morje in sonce nista več dovolj. Turist išče tudi med dopustom tisto nekaj več; avanturo, neponovljivo izkušnjo, nepozabno zabavo, enkratne kulinarične in ostale užitke. Več je užitkov, boljši je dopust.
Tako smo na kratko preigrali sodobno dopustovanje oziroma počitnikovanje; od festivalov, preko otroških delavnic do aktivnega oddiha.
In seveda so vse te počitniške dejavnosti strahoten napredek od analognih dopustov naše mladosti. Namesto festivalov smo po vogalih in parkih igrali kitare, namesto kreativnih delavnic smo se prevažali s kolesi in igrali košarko ali nogomet, na morju smo ležali na plaži, čofotali po vodi in strmeli v zrak.
Še sreča, da je takšen obupno zastarel in turista nedostojen koncept končno premagan…
Ampak zgolj v teoretične namene se vprašajmo, kaj je tej banalni neaktivnosti, oziroma intenzivnemu lenarjenju, oziroma pasivnemu počitku manjkalo? Če človek dela, se spočije zgolj tako, da ne dela. Če se šolar uči, se spočije tako, da se ne uči…Kolikor razumemo razvoj sodobnega proletariata, ali koncept dela na sploh, je nedelo, ali počitek primarna pravica delavstva, za katero se je še kako borilo. Letni dopust je bil med teoretiki in sindikalisti namenjen torej bazičnemu počitku. Post moderno razumevanje dela, je s takšnimi arhaičnimi modeli na srečo opravilo. Počitek mora biti aktiven, ker le aktivnost osrečuje človeka in duhovna hrana, na prijazen način pridobljena nova znanja in vsrkavanje vedno novih okolij in kultur, človeka bogatita in ga delata srečnejšega ter posledično tudi uspešnejšega v službi. Nekaj nas preostalih čudakov, ki se še držimo načela o štirinajst dnevni hibernaciji, s čim manj premikanja in omejitvijo vhodnih signalov na minimum, smo seveda izjeme, ki potrjujemo turistično industrijo.
Ampak obstaja zanimiv fenomen. Vse te silne aktivnosti med dopustom se nekje poznajo. Kot namreč poročajo, je vedno več ljudi na delovnem mestu izgorelih. In preutrujenih. Razen tega bodo žrtve mobinga vsak trenutek dobile svoj spomenik na trgu republike…. Včasih tega ni bilo niti v sledeh in morebiti bi lahko našli povezavo med izginotjem starinskega dopusta in izgorelostjo na delavnem mestu.
Poglejmo primer sanjskega dopusta. Par gre recimo na Tajvan, kjer jaha slone, se pusti požreti od komarjev na rajski plaži, uživa v sončnem zahodu med katerim zmanjka kreditna kartica, romantično preživi obvezno drisko in v Frankfurtu po letališču lovi prtljago. Babica, ki je čuvala otroke je na koncu z živci in hrustancem, mentorica, ki naj bi vodila kreativne delavnice je s fantom pobegnila v Grčijo. V soseski so vlomili in dvajset odstotkov čokoladne barve je zbledelo še pred prvim druženjem na festivalskem večeru.
Štirinajst dni se izteče kot bi mignil; sicer je prvi teden v službi še zanimiv kajti telefoni s počitniškimi fotografijami krožijo kot je njega dni krožila smotka, potem pa je naenkrat september z začetkom šolskega leta…Šele ko se zavoha jesen človek ugotovi kako strašno je utrujen. In izgori, pregori ter se pusti mobingirati.
Zadeva je namreč ta, da je možgane z vso to dopustniško bleščavo lahko prevarati, celice pač ne. Telo zahteva praznino in nič, telo potrebuje neaktivnost. Nobena evolucija nas ni pripravila na perpetuum mobile, ki se ga gremo v sodobni družbi.
V zadnjem prispevku do poznega septembra tako slavimo veliki dopustniški nič.
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Neveljaven email naslov