Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Te dni tako spremljamo debato o pokrajinah, ki se pojavi v letih, ko ni gob; ali pa pobuda za zastonjski mestni promet, ki je na sporedu vsako prestopno leto, in podobno. Skratka teme, ki so podobno nerealne, kot da bi se na veliko pogovarjali o državnem protokolu v primeru pristanka Marsovcev.
A ker je pobuda o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka prišla od člana legitimne politične stranke in je naslovljena na legitimen državni organ, kot je vlada, smo jo kot legitimen medij primorani komentirati. Poslanec Jani Ivanuša se je v pojasnilu pobude večkrat ponosno skliceval na svoje ormoško poreklo ter kako razumejo in vidijo in urejajo stvari v Ormožu. Zato, da bomo vedeli, katera izmed obveznoslužnih pobud je Janijeva, jo imenujmo “šiponova pobuda”!
V obrambo poslancu; od zadnje pobude za ponovno vpeljavo obveznega služenja vojaškega roka se je toliko spremenilo, da je pobudo v ormoškem kontekstu mogoče vsaj razumeti, če je že ni mogoče razložiti.
Logika, da če vojakov primanjkuje, pač uzakoniš vpoklic, je železna in ima svojo zgodovinsko brado. Države segajo po njej že vso zgodovino, z izjemo veselih desetletij 16. in 17. stoletja, ko se je dalo vojake za zmerno ceno najeti.
Pobuda je strukturirana na več ravneh in govori o težavah z moštvom v slovenski vojski, o težavah z begunci na naših mejah in o težavah s pomehkuženostjo današnjih generacij. Ob tem pa predlaga, da bi bilo enoletno služenje obvezno za oba spola.
Torej lepo po vrsti, kot so vojaki v Trsti.
Logika, da če vojakov primanjkuje, pač uzakoniš vpoklic, je železna in ima svojo zgodovinsko brado. Države segajo po njej že vso zgodovino, z izjemo veselih desetletij 16. in 17. stoletja, ko se je dalo vojake za zmerno ceno najeti.
A elite so kmalu ugotovile, da je ceneje, če državljanstvo predvideva tudi zastonjsko službovanje v vojski. Ko je nato partner obveznega služenja postalo domoljubje, so države vzpostavile izjemno gladko delujočo navezo, ki je vsaj v dvajsetem stoletju učinkovito masakrirala – še najraje populacijo v Evropi.
Kakšna kolosalna neumnost je logika, po kateri uzakoniš obvezno služenje, če ti primanjkuje vojakov, pokaže analogija; naj uvedemo suženjstvo, ker nam v nekaterih panogah zmanjkuje delavcev? Recimo da ob nočeh po madžarskem podeželju lovimo ljudi, nato pa jih prisilimo, da zastonj delajo kot kuharji in natakarji. Treba je preveriti, če so v Ormožu že tako daleč.
Naslednji del pobude, naj močne nacionalne vojske na kakršenkoli način razrešujejo ali begunsko krizo ali zaostrene varnostne razmere v Evropi, najodločneje zavračamo in je ni spodobno niti komentirati.
Tretja alineja pobude poslanca Janija Ivanuše pa je novost in zato se ji še posebej posvetimo. Kot pravi, “so ženske vedno bolj zgrožene nad dejstvom, da so moški vedno bolj mehkužni, neiznajdljivi, občutljivi in niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta”.
Obvezni vojaški rok bi vse to popravil v enem letu.
Torej se za kratek čas z livad spodnjega Podravja, kjer moški še vedno skačejo z dreves na spodaj pasočo se divjad, preselimo v pomehkuženost urbane Slovenije.
Kar je hotel poslanec povedati, je sicer razumljivo; da pa izvemo, kaj je resnično rekel, je treba spremeniti spol …
Torej: “Medtem ko so ženske zgrožene, so moški vedno bolj navdušeni, da so drugi moški vedno bolj mehkužni, neiznajdljivi, občutljivi in niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta.”
Hočemo povedati, da slabo prikrita homofobija v tej pobudi temelji na urbani legendi o iztekanju testosterona iz bog ve katere luknje na moškem telesu … Ob tem pa govori tudi o tem, da ženske ljubijo rahlo smrdeča, odločna, dlakava bitja, ki delajo čudeže z žago in kladivom, ob tem pa niti ne pisnejo, če stopijo na žebelj.
Kakšna kolosalna neumnost je logika, po kateri uzakoniš obvezno služenje, če ti primanjkuje vojakov, pokaže analogija; naj uvedemo suženjstvo, ker nam v nekaterih panogah zmanjkuje delavcev? Recimo da ob nočeh po madžarskem podeželju lovimo ljudi, nato pa jih prisilimo, da zastonj delajo kot kuharji in natakarji.
A ta košara svete preproščine nosi tudi kal logične zablode. Namreč: poslanec predlaga obvezno služenje za oba spola. Se pravi, da bodo ženske na služenju vojaškega roka dobile isto porcijo nemehkužnosti, neobčutljivosti in iznajdljivosti kot moški. Kar pomeni, da bodo iste ženske, ki se jim moška pomehkuženost gabi že zdaj, po spremembi v superwoman, spet korak pred moško pomehkuženostjo. Ta bo sicer manjša, kot bi bila brez služenja, a še vedno dovolj velika, da bo šla ženskam na jetra. Hočemo povedati, da se Predinova Lidija danes nad odprtim paketom v Kikindi krohota.
Najbolj naivna pa je poslančeva predpostavka, da je vojaški rok dober za discipliniranje, razmehkuženost, organiziranost in podobne rokodelske veščine. Se pravi, da bi jo morali predpisati mladim generacijam kot “šolo za življenje”! Poslanec dobesedno omenja boljšo pripravljenost na zahtevne razmere na trgu dela, ki si jo bo soldat pridobil s čiščenjem puške in plazenjem po zemlji. Za te stvari so taborniki, če že koga veseli naslavljanje z murenčki in medvedki. Končni cilj vojske pa je, da mladega človeka izuri v najrazličnejših načinih, kako ubiti drugega človeka in ga posledično prepriča, da je častno, če bo sam ubit. Najverjetneje resnično nisi več mehkužec, če pobiješ goro namišljenih sovražnikov. Sploh pa nisi mehkužec, če te prinesejo domov na ščitu. Kako pa so ženske posledično s tem bolj zadovoljne, pa za vse nas, razen za Janija iz Ormoža, ostaja uganka.
P. S.
Poslanec Jani Ivanuša ima noro srečo, da njegova ime in priimek z nekaj domišljije dajeta zanimiv anagram.
Najbolj naivna pa je poslančeva predpostavka, da je vojaški rok dober za discipliniranje, razmehkuženost, organiziranost in podobne rokodelske veščine. Se pravi, da bi jo morali predpisati mladim generacijam kot “šolo za življenje”! Poslanec dobesedno omenja boljšo pripravljenost na zahtevne razmere na trgu dela, ki si jo bo soldat pridobil s čiščenjem puške in plazenjem po zemlji.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Te dni tako spremljamo debato o pokrajinah, ki se pojavi v letih, ko ni gob; ali pa pobuda za zastonjski mestni promet, ki je na sporedu vsako prestopno leto, in podobno. Skratka teme, ki so podobno nerealne, kot da bi se na veliko pogovarjali o državnem protokolu v primeru pristanka Marsovcev.
A ker je pobuda o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka prišla od člana legitimne politične stranke in je naslovljena na legitimen državni organ, kot je vlada, smo jo kot legitimen medij primorani komentirati. Poslanec Jani Ivanuša se je v pojasnilu pobude večkrat ponosno skliceval na svoje ormoško poreklo ter kako razumejo in vidijo in urejajo stvari v Ormožu. Zato, da bomo vedeli, katera izmed obveznoslužnih pobud je Janijeva, jo imenujmo “šiponova pobuda”!
V obrambo poslancu; od zadnje pobude za ponovno vpeljavo obveznega služenja vojaškega roka se je toliko spremenilo, da je pobudo v ormoškem kontekstu mogoče vsaj razumeti, če je že ni mogoče razložiti.
Logika, da če vojakov primanjkuje, pač uzakoniš vpoklic, je železna in ima svojo zgodovinsko brado. Države segajo po njej že vso zgodovino, z izjemo veselih desetletij 16. in 17. stoletja, ko se je dalo vojake za zmerno ceno najeti.
Pobuda je strukturirana na več ravneh in govori o težavah z moštvom v slovenski vojski, o težavah z begunci na naših mejah in o težavah s pomehkuženostjo današnjih generacij. Ob tem pa predlaga, da bi bilo enoletno služenje obvezno za oba spola.
Torej lepo po vrsti, kot so vojaki v Trsti.
Logika, da če vojakov primanjkuje, pač uzakoniš vpoklic, je železna in ima svojo zgodovinsko brado. Države segajo po njej že vso zgodovino, z izjemo veselih desetletij 16. in 17. stoletja, ko se je dalo vojake za zmerno ceno najeti.
A elite so kmalu ugotovile, da je ceneje, če državljanstvo predvideva tudi zastonjsko službovanje v vojski. Ko je nato partner obveznega služenja postalo domoljubje, so države vzpostavile izjemno gladko delujočo navezo, ki je vsaj v dvajsetem stoletju učinkovito masakrirala – še najraje populacijo v Evropi.
Kakšna kolosalna neumnost je logika, po kateri uzakoniš obvezno služenje, če ti primanjkuje vojakov, pokaže analogija; naj uvedemo suženjstvo, ker nam v nekaterih panogah zmanjkuje delavcev? Recimo da ob nočeh po madžarskem podeželju lovimo ljudi, nato pa jih prisilimo, da zastonj delajo kot kuharji in natakarji. Treba je preveriti, če so v Ormožu že tako daleč.
Naslednji del pobude, naj močne nacionalne vojske na kakršenkoli način razrešujejo ali begunsko krizo ali zaostrene varnostne razmere v Evropi, najodločneje zavračamo in je ni spodobno niti komentirati.
Tretja alineja pobude poslanca Janija Ivanuše pa je novost in zato se ji še posebej posvetimo. Kot pravi, “so ženske vedno bolj zgrožene nad dejstvom, da so moški vedno bolj mehkužni, neiznajdljivi, občutljivi in niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta”.
Obvezni vojaški rok bi vse to popravil v enem letu.
Torej se za kratek čas z livad spodnjega Podravja, kjer moški še vedno skačejo z dreves na spodaj pasočo se divjad, preselimo v pomehkuženost urbane Slovenije.
Kar je hotel poslanec povedati, je sicer razumljivo; da pa izvemo, kaj je resnično rekel, je treba spremeniti spol …
Torej: “Medtem ko so ženske zgrožene, so moški vedno bolj navdušeni, da so drugi moški vedno bolj mehkužni, neiznajdljivi, občutljivi in niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta.”
Hočemo povedati, da slabo prikrita homofobija v tej pobudi temelji na urbani legendi o iztekanju testosterona iz bog ve katere luknje na moškem telesu … Ob tem pa govori tudi o tem, da ženske ljubijo rahlo smrdeča, odločna, dlakava bitja, ki delajo čudeže z žago in kladivom, ob tem pa niti ne pisnejo, če stopijo na žebelj.
Kakšna kolosalna neumnost je logika, po kateri uzakoniš obvezno služenje, če ti primanjkuje vojakov, pokaže analogija; naj uvedemo suženjstvo, ker nam v nekaterih panogah zmanjkuje delavcev? Recimo da ob nočeh po madžarskem podeželju lovimo ljudi, nato pa jih prisilimo, da zastonj delajo kot kuharji in natakarji.
A ta košara svete preproščine nosi tudi kal logične zablode. Namreč: poslanec predlaga obvezno služenje za oba spola. Se pravi, da bodo ženske na služenju vojaškega roka dobile isto porcijo nemehkužnosti, neobčutljivosti in iznajdljivosti kot moški. Kar pomeni, da bodo iste ženske, ki se jim moška pomehkuženost gabi že zdaj, po spremembi v superwoman, spet korak pred moško pomehkuženostjo. Ta bo sicer manjša, kot bi bila brez služenja, a še vedno dovolj velika, da bo šla ženskam na jetra. Hočemo povedati, da se Predinova Lidija danes nad odprtim paketom v Kikindi krohota.
Najbolj naivna pa je poslančeva predpostavka, da je vojaški rok dober za discipliniranje, razmehkuženost, organiziranost in podobne rokodelske veščine. Se pravi, da bi jo morali predpisati mladim generacijam kot “šolo za življenje”! Poslanec dobesedno omenja boljšo pripravljenost na zahtevne razmere na trgu dela, ki si jo bo soldat pridobil s čiščenjem puške in plazenjem po zemlji. Za te stvari so taborniki, če že koga veseli naslavljanje z murenčki in medvedki. Končni cilj vojske pa je, da mladega človeka izuri v najrazličnejših načinih, kako ubiti drugega človeka in ga posledično prepriča, da je častno, če bo sam ubit. Najverjetneje resnično nisi več mehkužec, če pobiješ goro namišljenih sovražnikov. Sploh pa nisi mehkužec, če te prinesejo domov na ščitu. Kako pa so ženske posledično s tem bolj zadovoljne, pa za vse nas, razen za Janija iz Ormoža, ostaja uganka.
P. S.
Poslanec Jani Ivanuša ima noro srečo, da njegova ime in priimek z nekaj domišljije dajeta zanimiv anagram.
Najbolj naivna pa je poslančeva predpostavka, da je vojaški rok dober za discipliniranje, razmehkuženost, organiziranost in podobne rokodelske veščine. Se pravi, da bi jo morali predpisati mladim generacijam kot “šolo za življenje”! Poslanec dobesedno omenja boljšo pripravljenost na zahtevne razmere na trgu dela, ki si jo bo soldat pridobil s čiščenjem puške in plazenjem po zemlji.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Neveljaven email naslov