Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini
Kot je znano, je kanalizacijsko omrežje skupaj z greznicami in čistilnimi napravami podvrženo odkritemu preziru in šikaniranju javnosti. Kako si drugače razložiti dejstvo, da dobijo ostali infrastrukturni projekti v infrastrukturno lačni državi vedno imena in nazive. Ceste so “štajerke” in “dolenjke”, letališča imajo imena po osamosvojiteljih, pristanišče vsaj po lokaciji, le kanalizacije so brezimne. Tako se opravičujemo, da je današnji gost v naši skromni oddaji kanalizacijski kanal, ki nosi ime “C0”! Čeprav gre za mater ali vsaj očeta slovenskih kanalizacij, so mu na mestni občini Ljubljana namenili to skrajno neinventivno ime.
Ker bo priključil Vodice in Medvode na ljubljansko čistilno napravo, bi se lahko imenoval ali “Vodičar”, ali pa še bolj imenitno: “Aljažev kanal” – glede na dejstvo, da se je slavni sin planin rodil ob trasi kanala. Tako bi imel Jakob Aljaž ob stolpu, ki časti duha slovenstva, še kanal, ki časti narodovo prebavo.
Kanal, kakorkoli ga že imenujemo, jo useka točno čez polja in loge po bližnjici do tja, kjer se v civilizirani Evropi predelujejo odpadne vode in se ob njihovi predelavi pridelujejo tudi milijoni kohezijskih evrov. Problem je le to, da se pod površjem teh logov in polj skriva večina zalog pitne vode za prestolnico dežele Kranjske. Kar pa je nerodno, kajti po logiki stvari ni dobro, če se odpadne vode vozijo med onimi čistimi.
Vzemimo analogijo s človeškim telesom; tudi pri nas, da ne rečemo v nas, se odpadne vode in ostale kanalščine pretakajo v neposredni bližini čistih tekočin, pa prav lepo živimo. Z eno samo razliko … naše telo je bilo zgrajeno s pomočjo evolucije, kanal “C0” pa bo zgrajen z javnim naročanjem.
Povedano drugače: bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini.
Zdaj pa k najbolj zanimivi plati vse zgodbe. Najprej je treba povedati, da je projekt vreden na desetine milijonov evrov. Tam okoli 110 milijonov, kar je nekje v območju vrtanja druge cevi karavanškega predora. Le da je luknja skozi Karavanke na tapeti vsak dan, ker se bodo po njej prevažali avtomobili na dopust, po “C0” pa se bodo prevažali odpadki v lepše čase. Kar nikogar ne zanima … Ko gradbeniški lobi dobi projekt, ki velja ogromno denarja in ki nikogar zares ne zanima, je za gradbeni lobi državni praznik. Rovokopači ploskajo z žlicami, bagri spuščajo olje in podizvajalci kupujejo nove kamione; v okoliških gostilnah se mastijo nad podpisanimi pogodbami, davčne oaze pa na palme nabijajo nove poštne nabiralnike.
In v tem prešernem vzdušju je od nekod zatavala zainteresirana javnost, ki je opozorila nad očitnim bogokletjem: “Odpadne vode tečejo čez ali skozi pitno vodo!”
Pitna vodo in pravico do nje smo gromoglasno zapisali v ustavo; čeprav bi morali – resnici na ljubo – vsaj v preambuli omeniti tudi odpadno vodo. Kajti vsaka odpadna voda je bila najprej pitna voda ali drugače: odpadna voda ni kriva, da je umazana in je zaradi nekaj več bakterij ni etično obravnavati kot vodo drugega razreda. A pitna voda je le pitna voda in kot taka ljubljenka občinstva, tako se postavimo nad traso kanala “C0” in glasno vzkliknimo: “Obtožujem!”
Zadeva je namreč ta, da za graditev kanala investitorju ni bilo treba pridobiti presoje vplivov na okolje. Za del trase presoja ni bila potrebna zaradi nekakšnih miškulanc z mestnimi prostorskimi načrti, za del trase pa presoja enostavno ni bila predvidena.
To pomeni, da so stroji prišli na traso sredi veselih časov permanentnega lovopusta.
Že nekaj minut niti ne posebno poglobljenega študija zakonodaje in prakse na področju presoje vplivov na okolje pokaže, da je v naši državi treba takšno presojo imeti vedno, ko zasadimo rovačo v tla. Še več! Le korak smo oddaljeni od tega, da bo treba imeti presojo o vplivih na okolje pri presajanju lončnic …
Treba jo je recimo imeti – in je bila tudi v res izdelana in okoljevarstveno soglasje izdano – za rastlinjak za gojenje paradižnika, za farmo nesnic oziroma za povečanje te farme za trideset tisoč nesnic, za postavitev hlevov za purane in seveda za vse adaptacije, novogradnje, daljnovode, prizidke in tako naprej in tako nazaj.
Najbrž je edini objekt, za katerega takšna presoja ni bila potrebna, cev, po kateri bo potekala greznična avtocesta, varno obdana z bistro vodo, ki s svojo pregovorno pitnostjo navdušuje meščane in tisoče obiskovalcev prestolnice.
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: “Zagotovo ne bo puščal!”
“I, kaj pa če bo?”
V tem primeru bodo na tromostovju namesto zmaja stali trije palčki in vreščeče ponavljali: “Smrdi, smrdi, kako smrdi!”
P.S.:
Ima pa kanal “C0” ob odvajanju tudi pomembno simbolno vlogo. Bog ve, če se jim v Vodicah in Medvodah kaj kolca po časih, ko so pripadali veliki ljubljanski družini. Ker imajo zdaj že nekaj desetletij samostojni občini, se bodo pod varno okrilje občine Ljubljana nostalgično vrnili vsaj njihovi izločki.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini
Kot je znano, je kanalizacijsko omrežje skupaj z greznicami in čistilnimi napravami podvrženo odkritemu preziru in šikaniranju javnosti. Kako si drugače razložiti dejstvo, da dobijo ostali infrastrukturni projekti v infrastrukturno lačni državi vedno imena in nazive. Ceste so “štajerke” in “dolenjke”, letališča imajo imena po osamosvojiteljih, pristanišče vsaj po lokaciji, le kanalizacije so brezimne. Tako se opravičujemo, da je današnji gost v naši skromni oddaji kanalizacijski kanal, ki nosi ime “C0”! Čeprav gre za mater ali vsaj očeta slovenskih kanalizacij, so mu na mestni občini Ljubljana namenili to skrajno neinventivno ime.
Ker bo priključil Vodice in Medvode na ljubljansko čistilno napravo, bi se lahko imenoval ali “Vodičar”, ali pa še bolj imenitno: “Aljažev kanal” – glede na dejstvo, da se je slavni sin planin rodil ob trasi kanala. Tako bi imel Jakob Aljaž ob stolpu, ki časti duha slovenstva, še kanal, ki časti narodovo prebavo.
Kanal, kakorkoli ga že imenujemo, jo useka točno čez polja in loge po bližnjici do tja, kjer se v civilizirani Evropi predelujejo odpadne vode in se ob njihovi predelavi pridelujejo tudi milijoni kohezijskih evrov. Problem je le to, da se pod površjem teh logov in polj skriva večina zalog pitne vode za prestolnico dežele Kranjske. Kar pa je nerodno, kajti po logiki stvari ni dobro, če se odpadne vode vozijo med onimi čistimi.
Vzemimo analogijo s človeškim telesom; tudi pri nas, da ne rečemo v nas, se odpadne vode in ostale kanalščine pretakajo v neposredni bližini čistih tekočin, pa prav lepo živimo. Z eno samo razliko … naše telo je bilo zgrajeno s pomočjo evolucije, kanal “C0” pa bo zgrajen z javnim naročanjem.
Povedano drugače: bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini.
Zdaj pa k najbolj zanimivi plati vse zgodbe. Najprej je treba povedati, da je projekt vreden na desetine milijonov evrov. Tam okoli 110 milijonov, kar je nekje v območju vrtanja druge cevi karavanškega predora. Le da je luknja skozi Karavanke na tapeti vsak dan, ker se bodo po njej prevažali avtomobili na dopust, po “C0” pa se bodo prevažali odpadki v lepše čase. Kar nikogar ne zanima … Ko gradbeniški lobi dobi projekt, ki velja ogromno denarja in ki nikogar zares ne zanima, je za gradbeni lobi državni praznik. Rovokopači ploskajo z žlicami, bagri spuščajo olje in podizvajalci kupujejo nove kamione; v okoliških gostilnah se mastijo nad podpisanimi pogodbami, davčne oaze pa na palme nabijajo nove poštne nabiralnike.
In v tem prešernem vzdušju je od nekod zatavala zainteresirana javnost, ki je opozorila nad očitnim bogokletjem: “Odpadne vode tečejo čez ali skozi pitno vodo!”
Pitna vodo in pravico do nje smo gromoglasno zapisali v ustavo; čeprav bi morali – resnici na ljubo – vsaj v preambuli omeniti tudi odpadno vodo. Kajti vsaka odpadna voda je bila najprej pitna voda ali drugače: odpadna voda ni kriva, da je umazana in je zaradi nekaj več bakterij ni etično obravnavati kot vodo drugega razreda. A pitna voda je le pitna voda in kot taka ljubljenka občinstva, tako se postavimo nad traso kanala “C0” in glasno vzkliknimo: “Obtožujem!”
Zadeva je namreč ta, da za graditev kanala investitorju ni bilo treba pridobiti presoje vplivov na okolje. Za del trase presoja ni bila potrebna zaradi nekakšnih miškulanc z mestnimi prostorskimi načrti, za del trase pa presoja enostavno ni bila predvidena.
To pomeni, da so stroji prišli na traso sredi veselih časov permanentnega lovopusta.
Že nekaj minut niti ne posebno poglobljenega študija zakonodaje in prakse na področju presoje vplivov na okolje pokaže, da je v naši državi treba takšno presojo imeti vedno, ko zasadimo rovačo v tla. Še več! Le korak smo oddaljeni od tega, da bo treba imeti presojo o vplivih na okolje pri presajanju lončnic …
Treba jo je recimo imeti – in je bila tudi v res izdelana in okoljevarstveno soglasje izdano – za rastlinjak za gojenje paradižnika, za farmo nesnic oziroma za povečanje te farme za trideset tisoč nesnic, za postavitev hlevov za purane in seveda za vse adaptacije, novogradnje, daljnovode, prizidke in tako naprej in tako nazaj.
Najbrž je edini objekt, za katerega takšna presoja ni bila potrebna, cev, po kateri bo potekala greznična avtocesta, varno obdana z bistro vodo, ki s svojo pregovorno pitnostjo navdušuje meščane in tisoče obiskovalcev prestolnice.
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: “Zagotovo ne bo puščal!”
“I, kaj pa če bo?”
V tem primeru bodo na tromostovju namesto zmaja stali trije palčki in vreščeče ponavljali: “Smrdi, smrdi, kako smrdi!”
P.S.:
Ima pa kanal “C0” ob odvajanju tudi pomembno simbolno vlogo. Bog ve, če se jim v Vodicah in Medvodah kaj kolca po časih, ko so pripadali veliki ljubljanski družini. Ker imajo zdaj že nekaj desetletij samostojni občini, se bodo pod varno okrilje občine Ljubljana nostalgično vrnili vsaj njihovi izločki.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Neveljaven email naslov