Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini
Kot je znano, je kanalizacijsko omrežje skupaj z greznicami in čistilnimi napravami podvrženo odkritemu preziru in šikaniranju javnosti. Kako si drugače razložiti dejstvo, da dobijo ostali infrastrukturni projekti v infrastrukturno lačni državi vedno imena in nazive. Ceste so “štajerke” in “dolenjke”, letališča imajo imena po osamosvojiteljih, pristanišče vsaj po lokaciji, le kanalizacije so brezimne. Tako se opravičujemo, da je današnji gost v naši skromni oddaji kanalizacijski kanal, ki nosi ime “C0”! Čeprav gre za mater ali vsaj očeta slovenskih kanalizacij, so mu na mestni občini Ljubljana namenili to skrajno neinventivno ime.
Ker bo priključil Vodice in Medvode na ljubljansko čistilno napravo, bi se lahko imenoval ali “Vodičar”, ali pa še bolj imenitno: “Aljažev kanal” – glede na dejstvo, da se je slavni sin planin rodil ob trasi kanala. Tako bi imel Jakob Aljaž ob stolpu, ki časti duha slovenstva, še kanal, ki časti narodovo prebavo.
Kanal, kakorkoli ga že imenujemo, jo useka točno čez polja in loge po bližnjici do tja, kjer se v civilizirani Evropi predelujejo odpadne vode in se ob njihovi predelavi pridelujejo tudi milijoni kohezijskih evrov. Problem je le to, da se pod površjem teh logov in polj skriva večina zalog pitne vode za prestolnico dežele Kranjske. Kar pa je nerodno, kajti po logiki stvari ni dobro, če se odpadne vode vozijo med onimi čistimi.
Vzemimo analogijo s človeškim telesom; tudi pri nas, da ne rečemo v nas, se odpadne vode in ostale kanalščine pretakajo v neposredni bližini čistih tekočin, pa prav lepo živimo. Z eno samo razliko … naše telo je bilo zgrajeno s pomočjo evolucije, kanal “C0” pa bo zgrajen z javnim naročanjem.
Povedano drugače: bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini.
Zdaj pa k najbolj zanimivi plati vse zgodbe. Najprej je treba povedati, da je projekt vreden na desetine milijonov evrov. Tam okoli 110 milijonov, kar je nekje v območju vrtanja druge cevi karavanškega predora. Le da je luknja skozi Karavanke na tapeti vsak dan, ker se bodo po njej prevažali avtomobili na dopust, po “C0” pa se bodo prevažali odpadki v lepše čase. Kar nikogar ne zanima … Ko gradbeniški lobi dobi projekt, ki velja ogromno denarja in ki nikogar zares ne zanima, je za gradbeni lobi državni praznik. Rovokopači ploskajo z žlicami, bagri spuščajo olje in podizvajalci kupujejo nove kamione; v okoliških gostilnah se mastijo nad podpisanimi pogodbami, davčne oaze pa na palme nabijajo nove poštne nabiralnike.
In v tem prešernem vzdušju je od nekod zatavala zainteresirana javnost, ki je opozorila nad očitnim bogokletjem: “Odpadne vode tečejo čez ali skozi pitno vodo!”
Pitna vodo in pravico do nje smo gromoglasno zapisali v ustavo; čeprav bi morali – resnici na ljubo – vsaj v preambuli omeniti tudi odpadno vodo. Kajti vsaka odpadna voda je bila najprej pitna voda ali drugače: odpadna voda ni kriva, da je umazana in je zaradi nekaj več bakterij ni etično obravnavati kot vodo drugega razreda. A pitna voda je le pitna voda in kot taka ljubljenka občinstva, tako se postavimo nad traso kanala “C0” in glasno vzkliknimo: “Obtožujem!”
Zadeva je namreč ta, da za graditev kanala investitorju ni bilo treba pridobiti presoje vplivov na okolje. Za del trase presoja ni bila potrebna zaradi nekakšnih miškulanc z mestnimi prostorskimi načrti, za del trase pa presoja enostavno ni bila predvidena.
To pomeni, da so stroji prišli na traso sredi veselih časov permanentnega lovopusta.
Že nekaj minut niti ne posebno poglobljenega študija zakonodaje in prakse na področju presoje vplivov na okolje pokaže, da je v naši državi treba takšno presojo imeti vedno, ko zasadimo rovačo v tla. Še več! Le korak smo oddaljeni od tega, da bo treba imeti presojo o vplivih na okolje pri presajanju lončnic …
Treba jo je recimo imeti – in je bila tudi v res izdelana in okoljevarstveno soglasje izdano – za rastlinjak za gojenje paradižnika, za farmo nesnic oziroma za povečanje te farme za trideset tisoč nesnic, za postavitev hlevov za purane in seveda za vse adaptacije, novogradnje, daljnovode, prizidke in tako naprej in tako nazaj.
Najbrž je edini objekt, za katerega takšna presoja ni bila potrebna, cev, po kateri bo potekala greznična avtocesta, varno obdana z bistro vodo, ki s svojo pregovorno pitnostjo navdušuje meščane in tisoče obiskovalcev prestolnice.
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: “Zagotovo ne bo puščal!”
“I, kaj pa če bo?”
V tem primeru bodo na tromostovju namesto zmaja stali trije palčki in vreščeče ponavljali: “Smrdi, smrdi, kako smrdi!”
P.S.:
Ima pa kanal “C0” ob odvajanju tudi pomembno simbolno vlogo. Bog ve, če se jim v Vodicah in Medvodah kaj kolca po časih, ko so pripadali veliki ljubljanski družini. Ker imajo zdaj že nekaj desetletij samostojni občini, se bodo pod varno okrilje občine Ljubljana nostalgično vrnili vsaj njihovi izločki.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini
Kot je znano, je kanalizacijsko omrežje skupaj z greznicami in čistilnimi napravami podvrženo odkritemu preziru in šikaniranju javnosti. Kako si drugače razložiti dejstvo, da dobijo ostali infrastrukturni projekti v infrastrukturno lačni državi vedno imena in nazive. Ceste so “štajerke” in “dolenjke”, letališča imajo imena po osamosvojiteljih, pristanišče vsaj po lokaciji, le kanalizacije so brezimne. Tako se opravičujemo, da je današnji gost v naši skromni oddaji kanalizacijski kanal, ki nosi ime “C0”! Čeprav gre za mater ali vsaj očeta slovenskih kanalizacij, so mu na mestni občini Ljubljana namenili to skrajno neinventivno ime.
Ker bo priključil Vodice in Medvode na ljubljansko čistilno napravo, bi se lahko imenoval ali “Vodičar”, ali pa še bolj imenitno: “Aljažev kanal” – glede na dejstvo, da se je slavni sin planin rodil ob trasi kanala. Tako bi imel Jakob Aljaž ob stolpu, ki časti duha slovenstva, še kanal, ki časti narodovo prebavo.
Kanal, kakorkoli ga že imenujemo, jo useka točno čez polja in loge po bližnjici do tja, kjer se v civilizirani Evropi predelujejo odpadne vode in se ob njihovi predelavi pridelujejo tudi milijoni kohezijskih evrov. Problem je le to, da se pod površjem teh logov in polj skriva večina zalog pitne vode za prestolnico dežele Kranjske. Kar pa je nerodno, kajti po logiki stvari ni dobro, če se odpadne vode vozijo med onimi čistimi.
Vzemimo analogijo s človeškim telesom; tudi pri nas, da ne rečemo v nas, se odpadne vode in ostale kanalščine pretakajo v neposredni bližini čistih tekočin, pa prav lepo živimo. Z eno samo razliko … naše telo je bilo zgrajeno s pomočjo evolucije, kanal “C0” pa bo zgrajen z javnim naročanjem.
Povedano drugače: bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini.
Zdaj pa k najbolj zanimivi plati vse zgodbe. Najprej je treba povedati, da je projekt vreden na desetine milijonov evrov. Tam okoli 110 milijonov, kar je nekje v območju vrtanja druge cevi karavanškega predora. Le da je luknja skozi Karavanke na tapeti vsak dan, ker se bodo po njej prevažali avtomobili na dopust, po “C0” pa se bodo prevažali odpadki v lepše čase. Kar nikogar ne zanima … Ko gradbeniški lobi dobi projekt, ki velja ogromno denarja in ki nikogar zares ne zanima, je za gradbeni lobi državni praznik. Rovokopači ploskajo z žlicami, bagri spuščajo olje in podizvajalci kupujejo nove kamione; v okoliških gostilnah se mastijo nad podpisanimi pogodbami, davčne oaze pa na palme nabijajo nove poštne nabiralnike.
In v tem prešernem vzdušju je od nekod zatavala zainteresirana javnost, ki je opozorila nad očitnim bogokletjem: “Odpadne vode tečejo čez ali skozi pitno vodo!”
Pitna vodo in pravico do nje smo gromoglasno zapisali v ustavo; čeprav bi morali – resnici na ljubo – vsaj v preambuli omeniti tudi odpadno vodo. Kajti vsaka odpadna voda je bila najprej pitna voda ali drugače: odpadna voda ni kriva, da je umazana in je zaradi nekaj več bakterij ni etično obravnavati kot vodo drugega razreda. A pitna voda je le pitna voda in kot taka ljubljenka občinstva, tako se postavimo nad traso kanala “C0” in glasno vzkliknimo: “Obtožujem!”
Zadeva je namreč ta, da za graditev kanala investitorju ni bilo treba pridobiti presoje vplivov na okolje. Za del trase presoja ni bila potrebna zaradi nekakšnih miškulanc z mestnimi prostorskimi načrti, za del trase pa presoja enostavno ni bila predvidena.
To pomeni, da so stroji prišli na traso sredi veselih časov permanentnega lovopusta.
Že nekaj minut niti ne posebno poglobljenega študija zakonodaje in prakse na področju presoje vplivov na okolje pokaže, da je v naši državi treba takšno presojo imeti vedno, ko zasadimo rovačo v tla. Še več! Le korak smo oddaljeni od tega, da bo treba imeti presojo o vplivih na okolje pri presajanju lončnic …
Treba jo je recimo imeti – in je bila tudi v res izdelana in okoljevarstveno soglasje izdano – za rastlinjak za gojenje paradižnika, za farmo nesnic oziroma za povečanje te farme za trideset tisoč nesnic, za postavitev hlevov za purane in seveda za vse adaptacije, novogradnje, daljnovode, prizidke in tako naprej in tako nazaj.
Najbrž je edini objekt, za katerega takšna presoja ni bila potrebna, cev, po kateri bo potekala greznična avtocesta, varno obdana z bistro vodo, ki s svojo pregovorno pitnostjo navdušuje meščane in tisoče obiskovalcev prestolnice.
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: “Zagotovo ne bo puščal!”
“I, kaj pa če bo?”
V tem primeru bodo na tromostovju namesto zmaja stali trije palčki in vreščeče ponavljali: “Smrdi, smrdi, kako smrdi!”
P.S.:
Ima pa kanal “C0” ob odvajanju tudi pomembno simbolno vlogo. Bog ve, če se jim v Vodicah in Medvodah kaj kolca po časih, ko so pripadali veliki ljubljanski družini. Ker imajo zdaj že nekaj desetletij samostojni občini, se bodo pod varno okrilje občine Ljubljana nostalgično vrnili vsaj njihovi izločki.
Čemu današnji politiki komunicirajo z nami znotraj 280-znakovnega univerzuma?
Mnogo poslušalcev, pa tudi državljanov na sploh se čudi, nekateri se celo razburjajo nad valom zamenjav, ki je zalil našo družbeno stvarnost. Zamenjave so ob koronavirusu druga najbolj popularna tema trenutka, po našem svetem prepričanju pa bi mu morale v medijskih objavah stati ob boku. Piše: Marko Radmilovič
Če danes laž poskušaš prodati kot resnico, kako naj vemo, da jutrišnja resnica ne bo laž?
Danes pripravljamo odgovor za vse tiste, ki se sprašujete, kam je vrag odnesel šalo. Po temeljiti analizi opozoril stroke na eni strani in na drugi strani po analizi ravnanja javnosti, sploh pa po reakcijah vladajočih, smo se prvi prikopali do odgovora na usodno vprašanje "kam je vrag odnesel šalo".
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Neveljaven email naslov