Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. “Ne štima” jim terminologija, kot se reče.
Slovenska vlada namreč ni padla. Vlada pade, ker zgubi večino v parlamentu, ker dobi nezaupnico, ker pride do državnega udara oboroženih sil. Take stvari. Tokrat pa je le – ali pa ponovno – odstopil premier. Razpustitev vlade je torej posledica. Se pravi, da vlada ni padla, ampak se je najprej spotaknila, potem pa sesedla.
Tisti, ki vidijo v vsem tem zaroto, bi znali celo reči, da je vlada skočila. Na glavo v prazen bazen. Vsekakor pa ne gre za padec, ki je vedno nekaj nepričakovanega, temveč za nerodnost, ki pa je vedno nekaj pričakovanega. Vsi smo vedeli, da bo vlada slej kot prej sama sebi stopila na vezalko in se zložila po tleh, kolikor je dolga in široka.
Vlada, realno pogledano, ni imela druge izbire. V slovensko politiko se že zadnje desetletje zgrinjajo same mediokritete in povsem logično je, da zahtevna naloga upravljanja države v nekem trenutku postane prezahtevna. Ko trdimo, da se v slovensko politiko kadrujejo povprečneži, ne mislimo žaliti strokovne integritete politikov, ministrov, predsednikov in državnih sekretarjev. Upravičeno pa jih razumemo kot moralne povprečneže. Kot povprečne v duhu, kar pomeni posledično tudi povprečne v dejanjih. Vodilne analize odstopa premiera ne razumejo, še manj problematizirajo kot dejanje, ki v prvi vrsti ni častno. Tako zelo smo zastrupljeni s politično aritmetiko, da javnost brez spraševanja o osnovnih etičnih načelih mirno sprejme pojasnilo, “da se pač ne da več”.
“Če ni za bit, je za it,” je osnovni izrek slovenskega ločenstva, ki je domovinsko pravico po novem dobil tudi v politični izreki. Pa ni čisto tako. Če moralen, pokončen človek sprejme odgovornost, tudi ultimativno odgovornost, kot je v primeru premiera, odgovornost za druge, je naloga pokončnega, moralnega človeka, da jo pripelje do konca zaupanega mu mandata. Ne glede na napore, žrtve, ovire in podtikanja. Če je ne pripelje, je ne le de facto nesposoben, ampak je tudi moralno vprašljiv.
In kar je najbolj zabavno: ko tak voditelj, v našem primeru Marjan Šarec, odstopi, ne odstopi s sklonjeno glavo in gorčino v srcu med izpraševanjem lastnega človeškega in političnega jaza, temveč odstopi z načrtom za drugo rundo. In množica navdušeno vzklika: “Dajte mu še eno priložnost!”
S tem je slovenska politika postala podobna veslanju, ki kot eden redkih športov pozna repasaž.
Drugo polje, na katerem so se pasle včerajšnje politične analize, pa so predčasne volitve. Te so razumljene in komentirane kot naraven politični proces, kot nekaj, kar nas bo zaposlovalo pet mesecev, med katerimi se bodo v hvaležnih medijih ponovno lomili ključni trenutki v zgodovini tega jamrajočega naroda. In tako naprej in tako nazaj.
Pa vendar bi morali nove predčasne volitve oziroma njihove obete razumeti kot nacionalno tragedijo. Gre za kolektivni neuspeh, ki po vseh parametrih presega uspeh visoke gospodarske rasti recimo. Oziroma ker bo visoka gospodarska rast ostajala nedotaknjena tudi v mesecih februar, marec in april, se bomo le še enkrat več vprašali, čemu in ali sploh potrebujemo vlado.
Predčasne volitve so bela zastava na okopih slovenskega parlamentarizma. So priznanje nesposobnosti najti najmanjši skupni imenovalec, ki nas opredeljuje kot narod. “Drekec pekec” pa jezik in kultura in navade, če pa se ne strinjamo o bistvenih projektih, ki bi nas lahko zaposlovali za štiri leta. Hočemo poudariti, da se od totalitarne države vsiljena petletka v tem trenutku niti ne zdi tako slaba ideja.
Do predčasnih volitev se politične elite obnašajo kot do gotovega dejstva. V politični aritmetiki dneva potem so predčasne volitve število “pi”! 3,14 je vedno tu, pripravljen, da vrže svoj listek v skrinjico in da požene v zrak teh nekaj milijonov, kolikor nas davkoplačevalce vsa preklemanska šarada tudi stane. Žal je urejeno tako, da imajo politične elite prav. Ne glede na udeležbo bodo predčasne volitve legitimne in veljavne. Sicer so v svoji vnemi politiki spet pozabili na šolski koledar, saj se bodo v času njihovega praznovanja začele majske počitnice, ko se Slovenija tradicionalno prvič v sezoni preseli na jadransko obalo.
Slovenski volivec bo tako konec aprila stal pred strašno dilemo: “Ali čiščenje počitniške prikolice in napenjanje baldahina, ali osnovna demokratična dolžnost in pravica!” V redakciji se nam sicer zdi, kaj bomo večinsko izbrali, ampak o tem kdaj drugič.
Če nočemo postati leseni kmetje na šahovnici političnih manipulatorjev, imamo na voljo samo popolno blokado predčasnih volitev. Šele če se konec aprila nihče ne bi pojavil na volišču, bi lahko spreobrnili ta nevaren trend, v katerem predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. “Ne štima” jim terminologija, kot se reče.
Slovenska vlada namreč ni padla. Vlada pade, ker zgubi večino v parlamentu, ker dobi nezaupnico, ker pride do državnega udara oboroženih sil. Take stvari. Tokrat pa je le – ali pa ponovno – odstopil premier. Razpustitev vlade je torej posledica. Se pravi, da vlada ni padla, ampak se je najprej spotaknila, potem pa sesedla.
Tisti, ki vidijo v vsem tem zaroto, bi znali celo reči, da je vlada skočila. Na glavo v prazen bazen. Vsekakor pa ne gre za padec, ki je vedno nekaj nepričakovanega, temveč za nerodnost, ki pa je vedno nekaj pričakovanega. Vsi smo vedeli, da bo vlada slej kot prej sama sebi stopila na vezalko in se zložila po tleh, kolikor je dolga in široka.
Vlada, realno pogledano, ni imela druge izbire. V slovensko politiko se že zadnje desetletje zgrinjajo same mediokritete in povsem logično je, da zahtevna naloga upravljanja države v nekem trenutku postane prezahtevna. Ko trdimo, da se v slovensko politiko kadrujejo povprečneži, ne mislimo žaliti strokovne integritete politikov, ministrov, predsednikov in državnih sekretarjev. Upravičeno pa jih razumemo kot moralne povprečneže. Kot povprečne v duhu, kar pomeni posledično tudi povprečne v dejanjih. Vodilne analize odstopa premiera ne razumejo, še manj problematizirajo kot dejanje, ki v prvi vrsti ni častno. Tako zelo smo zastrupljeni s politično aritmetiko, da javnost brez spraševanja o osnovnih etičnih načelih mirno sprejme pojasnilo, “da se pač ne da več”.
“Če ni za bit, je za it,” je osnovni izrek slovenskega ločenstva, ki je domovinsko pravico po novem dobil tudi v politični izreki. Pa ni čisto tako. Če moralen, pokončen človek sprejme odgovornost, tudi ultimativno odgovornost, kot je v primeru premiera, odgovornost za druge, je naloga pokončnega, moralnega človeka, da jo pripelje do konca zaupanega mu mandata. Ne glede na napore, žrtve, ovire in podtikanja. Če je ne pripelje, je ne le de facto nesposoben, ampak je tudi moralno vprašljiv.
In kar je najbolj zabavno: ko tak voditelj, v našem primeru Marjan Šarec, odstopi, ne odstopi s sklonjeno glavo in gorčino v srcu med izpraševanjem lastnega človeškega in političnega jaza, temveč odstopi z načrtom za drugo rundo. In množica navdušeno vzklika: “Dajte mu še eno priložnost!”
S tem je slovenska politika postala podobna veslanju, ki kot eden redkih športov pozna repasaž.
Drugo polje, na katerem so se pasle včerajšnje politične analize, pa so predčasne volitve. Te so razumljene in komentirane kot naraven politični proces, kot nekaj, kar nas bo zaposlovalo pet mesecev, med katerimi se bodo v hvaležnih medijih ponovno lomili ključni trenutki v zgodovini tega jamrajočega naroda. In tako naprej in tako nazaj.
Pa vendar bi morali nove predčasne volitve oziroma njihove obete razumeti kot nacionalno tragedijo. Gre za kolektivni neuspeh, ki po vseh parametrih presega uspeh visoke gospodarske rasti recimo. Oziroma ker bo visoka gospodarska rast ostajala nedotaknjena tudi v mesecih februar, marec in april, se bomo le še enkrat več vprašali, čemu in ali sploh potrebujemo vlado.
Predčasne volitve so bela zastava na okopih slovenskega parlamentarizma. So priznanje nesposobnosti najti najmanjši skupni imenovalec, ki nas opredeljuje kot narod. “Drekec pekec” pa jezik in kultura in navade, če pa se ne strinjamo o bistvenih projektih, ki bi nas lahko zaposlovali za štiri leta. Hočemo poudariti, da se od totalitarne države vsiljena petletka v tem trenutku niti ne zdi tako slaba ideja.
Do predčasnih volitev se politične elite obnašajo kot do gotovega dejstva. V politični aritmetiki dneva potem so predčasne volitve število “pi”! 3,14 je vedno tu, pripravljen, da vrže svoj listek v skrinjico in da požene v zrak teh nekaj milijonov, kolikor nas davkoplačevalce vsa preklemanska šarada tudi stane. Žal je urejeno tako, da imajo politične elite prav. Ne glede na udeležbo bodo predčasne volitve legitimne in veljavne. Sicer so v svoji vnemi politiki spet pozabili na šolski koledar, saj se bodo v času njihovega praznovanja začele majske počitnice, ko se Slovenija tradicionalno prvič v sezoni preseli na jadransko obalo.
Slovenski volivec bo tako konec aprila stal pred strašno dilemo: “Ali čiščenje počitniške prikolice in napenjanje baldahina, ali osnovna demokratična dolžnost in pravica!” V redakciji se nam sicer zdi, kaj bomo večinsko izbrali, ampak o tem kdaj drugič.
Če nočemo postati leseni kmetje na šahovnici političnih manipulatorjev, imamo na voljo samo popolno blokado predčasnih volitev. Šele če se konec aprila nihče ne bi pojavil na volišču, bi lahko spreobrnili ta nevaren trend, v katerem predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov