Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Če ni za bit, je za it!

28.01.2020

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.

Predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. “Ne štima” jim terminologija, kot se reče.

Slovenska vlada namreč ni padla. Vlada pade, ker zgubi večino v parlamentu, ker dobi nezaupnico, ker pride do državnega udara oboroženih sil. Take stvari. Tokrat pa je le – ali pa ponovno – odstopil premier. Razpustitev vlade je torej posledica. Se pravi, da vlada ni padla, ampak se je najprej spotaknila, potem pa sesedla.

Tisti, ki vidijo v vsem tem zaroto, bi znali celo reči, da je vlada skočila. Na glavo v prazen bazen. Vsekakor pa ne gre za padec, ki je vedno nekaj nepričakovanega, temveč za nerodnost, ki pa je vedno nekaj pričakovanega. Vsi smo vedeli, da bo vlada slej kot prej sama sebi stopila na vezalko in se zložila po tleh, kolikor je dolga in široka.

Vlada, realno pogledano, ni imela druge izbire. V slovensko politiko se že zadnje desetletje zgrinjajo same mediokritete in povsem logično je, da zahtevna naloga upravljanja države v nekem trenutku postane prezahtevna. Ko trdimo, da se v slovensko politiko kadrujejo povprečneži, ne mislimo žaliti strokovne integritete politikov, ministrov, predsednikov in državnih sekretarjev. Upravičeno pa jih razumemo kot moralne povprečneže. Kot povprečne v duhu, kar pomeni posledično tudi povprečne v dejanjih. Vodilne analize odstopa premiera ne razumejo, še manj problematizirajo kot dejanje, ki v prvi vrsti ni častno. Tako zelo smo zastrupljeni s politično aritmetiko, da javnost brez spraševanja o osnovnih etičnih načelih mirno sprejme pojasnilo, “da se pač ne da več”.

“Če ni za bit, je za it,” je osnovni izrek slovenskega ločenstva, ki je domovinsko pravico po novem dobil tudi v politični izreki.  Pa ni čisto tako. Če moralen, pokončen človek sprejme odgovornost, tudi ultimativno odgovornost, kot je v primeru premiera, odgovornost za druge, je naloga pokončnega, moralnega človeka, da jo pripelje do konca zaupanega mu mandata. Ne glede na napore, žrtve, ovire in podtikanja. Če je ne pripelje, je ne le de facto nesposoben, ampak je tudi moralno vprašljiv.

In kar je najbolj zabavno: ko tak voditelj, v našem primeru Marjan Šarec, odstopi, ne odstopi s sklonjeno glavo in gorčino v srcu med izpraševanjem lastnega človeškega in političnega jaza, temveč odstopi z načrtom za drugo rundo. In množica navdušeno vzklika: “Dajte mu še eno priložnost!”
S tem je slovenska politika postala podobna veslanju, ki kot eden redkih športov pozna repasaž.

Drugo polje, na katerem so se pasle včerajšnje politične analize, pa so predčasne volitve. Te so razumljene in komentirane kot naraven politični proces, kot nekaj, kar nas bo zaposlovalo pet mesecev, med katerimi se bodo v hvaležnih medijih ponovno lomili ključni trenutki v zgodovini tega jamrajočega naroda. In tako naprej in tako nazaj.

Pa vendar bi morali nove predčasne volitve oziroma njihove obete razumeti kot nacionalno tragedijo. Gre za kolektivni neuspeh, ki po vseh parametrih presega uspeh visoke gospodarske rasti recimo. Oziroma ker bo visoka gospodarska rast ostajala nedotaknjena tudi v mesecih februar, marec in april, se bomo le še enkrat več vprašali, čemu in ali sploh potrebujemo vlado.

Predčasne volitve so bela zastava na okopih slovenskega parlamentarizma. So priznanje nesposobnosti najti najmanjši skupni imenovalec, ki nas opredeljuje kot narod. “Drekec pekec” pa jezik in kultura in navade, če pa se ne strinjamo o bistvenih projektih, ki bi nas lahko zaposlovali za štiri leta. Hočemo poudariti, da se od totalitarne države vsiljena petletka v tem trenutku niti ne zdi tako slaba ideja.

Do predčasnih volitev se politične elite obnašajo kot do gotovega dejstva. V politični aritmetiki dneva potem so predčasne volitve število “pi”! 3,14 je vedno tu, pripravljen, da vrže svoj listek v skrinjico in da požene v zrak teh nekaj milijonov, kolikor nas davkoplačevalce vsa preklemanska šarada tudi stane.  Žal je urejeno tako, da imajo politične elite prav. Ne glede na udeležbo bodo predčasne volitve legitimne in veljavne. Sicer so v svoji vnemi politiki spet pozabili na šolski koledar, saj se bodo v času njihovega praznovanja začele majske počitnice, ko se Slovenija tradicionalno prvič v sezoni preseli na jadransko obalo.

Slovenski volivec bo tako konec aprila stal pred strašno dilemo: “Ali čiščenje počitniške prikolice in napenjanje baldahina, ali osnovna demokratična dolžnost in pravica!” V redakciji se nam sicer zdi, kaj bomo večinsko izbrali, ampak o tem kdaj drugič.

Če nočemo postati leseni kmetje na šahovnici političnih manipulatorjev, imamo na voljo samo popolno blokado predčasnih volitev. Šele če se konec aprila nihče ne bi pojavil na volišču, bi lahko spreobrnili ta nevaren trend, v katerem predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Če ni za bit, je za it!

28.01.2020

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.

Predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro

Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. “Ne štima” jim terminologija, kot se reče.

Slovenska vlada namreč ni padla. Vlada pade, ker zgubi večino v parlamentu, ker dobi nezaupnico, ker pride do državnega udara oboroženih sil. Take stvari. Tokrat pa je le – ali pa ponovno – odstopil premier. Razpustitev vlade je torej posledica. Se pravi, da vlada ni padla, ampak se je najprej spotaknila, potem pa sesedla.

Tisti, ki vidijo v vsem tem zaroto, bi znali celo reči, da je vlada skočila. Na glavo v prazen bazen. Vsekakor pa ne gre za padec, ki je vedno nekaj nepričakovanega, temveč za nerodnost, ki pa je vedno nekaj pričakovanega. Vsi smo vedeli, da bo vlada slej kot prej sama sebi stopila na vezalko in se zložila po tleh, kolikor je dolga in široka.

Vlada, realno pogledano, ni imela druge izbire. V slovensko politiko se že zadnje desetletje zgrinjajo same mediokritete in povsem logično je, da zahtevna naloga upravljanja države v nekem trenutku postane prezahtevna. Ko trdimo, da se v slovensko politiko kadrujejo povprečneži, ne mislimo žaliti strokovne integritete politikov, ministrov, predsednikov in državnih sekretarjev. Upravičeno pa jih razumemo kot moralne povprečneže. Kot povprečne v duhu, kar pomeni posledično tudi povprečne v dejanjih. Vodilne analize odstopa premiera ne razumejo, še manj problematizirajo kot dejanje, ki v prvi vrsti ni častno. Tako zelo smo zastrupljeni s politično aritmetiko, da javnost brez spraševanja o osnovnih etičnih načelih mirno sprejme pojasnilo, “da se pač ne da več”.

“Če ni za bit, je za it,” je osnovni izrek slovenskega ločenstva, ki je domovinsko pravico po novem dobil tudi v politični izreki.  Pa ni čisto tako. Če moralen, pokončen človek sprejme odgovornost, tudi ultimativno odgovornost, kot je v primeru premiera, odgovornost za druge, je naloga pokončnega, moralnega človeka, da jo pripelje do konca zaupanega mu mandata. Ne glede na napore, žrtve, ovire in podtikanja. Če je ne pripelje, je ne le de facto nesposoben, ampak je tudi moralno vprašljiv.

In kar je najbolj zabavno: ko tak voditelj, v našem primeru Marjan Šarec, odstopi, ne odstopi s sklonjeno glavo in gorčino v srcu med izpraševanjem lastnega človeškega in političnega jaza, temveč odstopi z načrtom za drugo rundo. In množica navdušeno vzklika: “Dajte mu še eno priložnost!”
S tem je slovenska politika postala podobna veslanju, ki kot eden redkih športov pozna repasaž.

Drugo polje, na katerem so se pasle včerajšnje politične analize, pa so predčasne volitve. Te so razumljene in komentirane kot naraven politični proces, kot nekaj, kar nas bo zaposlovalo pet mesecev, med katerimi se bodo v hvaležnih medijih ponovno lomili ključni trenutki v zgodovini tega jamrajočega naroda. In tako naprej in tako nazaj.

Pa vendar bi morali nove predčasne volitve oziroma njihove obete razumeti kot nacionalno tragedijo. Gre za kolektivni neuspeh, ki po vseh parametrih presega uspeh visoke gospodarske rasti recimo. Oziroma ker bo visoka gospodarska rast ostajala nedotaknjena tudi v mesecih februar, marec in april, se bomo le še enkrat več vprašali, čemu in ali sploh potrebujemo vlado.

Predčasne volitve so bela zastava na okopih slovenskega parlamentarizma. So priznanje nesposobnosti najti najmanjši skupni imenovalec, ki nas opredeljuje kot narod. “Drekec pekec” pa jezik in kultura in navade, če pa se ne strinjamo o bistvenih projektih, ki bi nas lahko zaposlovali za štiri leta. Hočemo poudariti, da se od totalitarne države vsiljena petletka v tem trenutku niti ne zdi tako slaba ideja.

Do predčasnih volitev se politične elite obnašajo kot do gotovega dejstva. V politični aritmetiki dneva potem so predčasne volitve število “pi”! 3,14 je vedno tu, pripravljen, da vrže svoj listek v skrinjico in da požene v zrak teh nekaj milijonov, kolikor nas davkoplačevalce vsa preklemanska šarada tudi stane.  Žal je urejeno tako, da imajo politične elite prav. Ne glede na udeležbo bodo predčasne volitve legitimne in veljavne. Sicer so v svoji vnemi politiki spet pozabili na šolski koledar, saj se bodo v času njihovega praznovanja začele majske počitnice, ko se Slovenija tradicionalno prvič v sezoni preseli na jadransko obalo.

Slovenski volivec bo tako konec aprila stal pred strašno dilemo: “Ali čiščenje počitniške prikolice in napenjanje baldahina, ali osnovna demokratična dolžnost in pravica!” V redakciji se nam sicer zdi, kaj bomo večinsko izbrali, ampak o tem kdaj drugič.

Če nočemo postati leseni kmetje na šahovnici političnih manipulatorjev, imamo na voljo samo popolno blokado predčasnih volitev. Šele če se konec aprila nihče ne bi pojavil na volišču, bi lahko spreobrnili ta nevaren trend, v katerem predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov