Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Po migrantih izpred nekaj let imamo na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani favni vidijo samo zalogo proteinov.
Po migrantih izpred nekaj let imamo tako na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij. Državo poskušamo neprodušno zapreti … Z eno samo veliko razliko. Med migrantsko krizo smo pri vstopu v državo preverjali tujce, če imajo dokumente, zdaj pa pri vstopu preverjamo Slovence, če imajo vročino.
Kakorkoli; kakor ravnati ob prihodu virusa, je ob napotkih ustreznih organov mogoče najti tudi v literaturi; in to ne samo v medicinski literaturi. Ker so naše oblasti že večkrat dokazale, da jim ni mar do črpanja iz domače ali pa celo svetovne literarne zapuščine, moramo na tem mestu vskočiti mediji. Prve napotke za ravnanje ob pojavu epidemije nam je dal že nesmrtni Oton Župančič. Žal ga na Kitajskem niso dovolj prevajali, zato pa na njegove epidemiološke napotke spomnimo slovensko javnost, ki je ne vedoč protivirusno terapijo pila z materinim mlekom.
Začne se seveda s
“Ciciban teče v zeleni dan.”
Nato imamo epidemiološko komponento s
“Seveda. Danes se nisem umil še …”
In končno še samozaščitno delovanje
“Bister potoček se vije čez plan
Preko kremenov se lije:
Ciciban v njem se umije.”
To je za otroke, odrasli pa bi morebiti med 14-dnevno karanteno lahko vzeli v roke Alberta Camusa. Ta v Kugi do milimetra natančno popiše vsa psihična stanja, ki jih človeška družba začne ustvarjati ob izbruhu nalezljive bolezni. Če sledimo romanu in napovedim svetovne zdravstvene organizacije, smo trenutno šele pri prvi mrtvi podgani na pragu dr. Rieuxa. V naslednjih dneh in tednih nas čaka ne le prevrednotenje človeških prioritet, temveč tudi – če sledimo literarnoteoretskim razlagam romana – vpogled v absurdnosti človeškega bivanja.
Če se zdi, da koronavirus nima kaj dosti skupnega s kugo in sodobna civilizacija ne veliko skupnega z alžirskim mestom iz sredine dvajsetega stoletja, pa nas Camus v segmentu romana opozarja tudi na problem urbanih konglomeratov, ki so v svoji nadutosti izgubili stik z naravo. V tej tezi je Camus sodoben in celo preroški.
Glede absurda, ki preveva delo slavnega nobelovca …
… pa Slovenci enega bolj pomembnih trenutkov za narod pričakujemo brez vlade. Ker smo brez vlade dovolj pogosto, smo se v takih interegnumih večkrat spraševali, kaj vse spada pod pristojnost vlad, ki opravljajo samo “tekoče posle”. Naše javno zdravstvo je torej odvisno od interpretacije pravnih služb, ali je visoko nalezljiva in potencialno nevarna bolezen “tekoči posel” ali ne.
Povedano drugače: tradicionalno slovenske vlade takrat, ko bi morale biti odločne, cincajo. Tudi če se delajo, da so odločne, je iz njihovih dejanj razbrati samo odločno cincanje. Tako lahko ob morebitnem izbruhu virusa pri nas samo upamo na najboljše, saj nimamo nikogar, ki bi lahko cincal s polnimi pooblastili.
Med pomirjujočimi puhlicami zadnjih dni je najpogosteje zaslediti, da lahko zaupamo pristojnim službam in ustanovam – kako pa politika skrbi za službe in ustanove, smo lepo videli prejšnji teden, ko je bila policija obravnavana kot druščina paglavcev. Zdravniki pa so tako ali tako samo kruhoborci in za sestrami tekajoče lenobe. Se pravi, da nam ob odsotnosti operativne vlade in ob popolni demontaži ugleda temeljnih ustanov preostanejo le junaški gasilci; ti med Slovenci uživajo absoluten ugled in ni ga Mahniča, ki bi si upal po evidencah vohljati, katero od gasilskih društev je ponaredilo podatke o svoji stoletnici.
Tako bodo z brizgalnami in protipoplavnimi vrečami gasilci odšli na teren in radi bi videli virus, ki si bo upal pomoliti glavo čez zahodno mejo!
Medtem ko se države, ki beležijo izbruhe, na bolezen in njeno širjenje odzivajo z radikalnimi ukrepi, se mi pripravljamo na morebiten izbruh z mandatarskimi pogajanji pri predsedniku države in deljenjem ministrskih mest. Najlažje bomo virus izkoreninili, če so ga zapisali v koalicijsko pogodbo. Morebiti v alinejo pod zmanjšanje čakalnih vrst in pod dolgotrajno oskrbo. To bi upokojence zagotovo navdušilo.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Po migrantih izpred nekaj let imamo na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani favni vidijo samo zalogo proteinov.
Po migrantih izpred nekaj let imamo tako na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij. Državo poskušamo neprodušno zapreti … Z eno samo veliko razliko. Med migrantsko krizo smo pri vstopu v državo preverjali tujce, če imajo dokumente, zdaj pa pri vstopu preverjamo Slovence, če imajo vročino.
Kakorkoli; kakor ravnati ob prihodu virusa, je ob napotkih ustreznih organov mogoče najti tudi v literaturi; in to ne samo v medicinski literaturi. Ker so naše oblasti že večkrat dokazale, da jim ni mar do črpanja iz domače ali pa celo svetovne literarne zapuščine, moramo na tem mestu vskočiti mediji. Prve napotke za ravnanje ob pojavu epidemije nam je dal že nesmrtni Oton Župančič. Žal ga na Kitajskem niso dovolj prevajali, zato pa na njegove epidemiološke napotke spomnimo slovensko javnost, ki je ne vedoč protivirusno terapijo pila z materinim mlekom.
Začne se seveda s
“Ciciban teče v zeleni dan.”
Nato imamo epidemiološko komponento s
“Seveda. Danes se nisem umil še …”
In končno še samozaščitno delovanje
“Bister potoček se vije čez plan
Preko kremenov se lije:
Ciciban v njem se umije.”
To je za otroke, odrasli pa bi morebiti med 14-dnevno karanteno lahko vzeli v roke Alberta Camusa. Ta v Kugi do milimetra natančno popiše vsa psihična stanja, ki jih človeška družba začne ustvarjati ob izbruhu nalezljive bolezni. Če sledimo romanu in napovedim svetovne zdravstvene organizacije, smo trenutno šele pri prvi mrtvi podgani na pragu dr. Rieuxa. V naslednjih dneh in tednih nas čaka ne le prevrednotenje človeških prioritet, temveč tudi – če sledimo literarnoteoretskim razlagam romana – vpogled v absurdnosti človeškega bivanja.
Če se zdi, da koronavirus nima kaj dosti skupnega s kugo in sodobna civilizacija ne veliko skupnega z alžirskim mestom iz sredine dvajsetega stoletja, pa nas Camus v segmentu romana opozarja tudi na problem urbanih konglomeratov, ki so v svoji nadutosti izgubili stik z naravo. V tej tezi je Camus sodoben in celo preroški.
Glede absurda, ki preveva delo slavnega nobelovca …
… pa Slovenci enega bolj pomembnih trenutkov za narod pričakujemo brez vlade. Ker smo brez vlade dovolj pogosto, smo se v takih interegnumih večkrat spraševali, kaj vse spada pod pristojnost vlad, ki opravljajo samo “tekoče posle”. Naše javno zdravstvo je torej odvisno od interpretacije pravnih služb, ali je visoko nalezljiva in potencialno nevarna bolezen “tekoči posel” ali ne.
Povedano drugače: tradicionalno slovenske vlade takrat, ko bi morale biti odločne, cincajo. Tudi če se delajo, da so odločne, je iz njihovih dejanj razbrati samo odločno cincanje. Tako lahko ob morebitnem izbruhu virusa pri nas samo upamo na najboljše, saj nimamo nikogar, ki bi lahko cincal s polnimi pooblastili.
Med pomirjujočimi puhlicami zadnjih dni je najpogosteje zaslediti, da lahko zaupamo pristojnim službam in ustanovam – kako pa politika skrbi za službe in ustanove, smo lepo videli prejšnji teden, ko je bila policija obravnavana kot druščina paglavcev. Zdravniki pa so tako ali tako samo kruhoborci in za sestrami tekajoče lenobe. Se pravi, da nam ob odsotnosti operativne vlade in ob popolni demontaži ugleda temeljnih ustanov preostanejo le junaški gasilci; ti med Slovenci uživajo absoluten ugled in ni ga Mahniča, ki bi si upal po evidencah vohljati, katero od gasilskih društev je ponaredilo podatke o svoji stoletnici.
Tako bodo z brizgalnami in protipoplavnimi vrečami gasilci odšli na teren in radi bi videli virus, ki si bo upal pomoliti glavo čez zahodno mejo!
Medtem ko se države, ki beležijo izbruhe, na bolezen in njeno širjenje odzivajo z radikalnimi ukrepi, se mi pripravljamo na morebiten izbruh z mandatarskimi pogajanji pri predsedniku države in deljenjem ministrskih mest. Najlažje bomo virus izkoreninili, če so ga zapisali v koalicijsko pogodbo. Morebiti v alinejo pod zmanjšanje čakalnih vrst in pod dolgotrajno oskrbo. To bi upokojence zagotovo navdušilo.
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Neveljaven email naslov