Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Po migrantih izpred nekaj let imamo na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani favni vidijo samo zalogo proteinov.
Po migrantih izpred nekaj let imamo tako na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij. Državo poskušamo neprodušno zapreti … Z eno samo veliko razliko. Med migrantsko krizo smo pri vstopu v državo preverjali tujce, če imajo dokumente, zdaj pa pri vstopu preverjamo Slovence, če imajo vročino.
Kakorkoli; kakor ravnati ob prihodu virusa, je ob napotkih ustreznih organov mogoče najti tudi v literaturi; in to ne samo v medicinski literaturi. Ker so naše oblasti že večkrat dokazale, da jim ni mar do črpanja iz domače ali pa celo svetovne literarne zapuščine, moramo na tem mestu vskočiti mediji. Prve napotke za ravnanje ob pojavu epidemije nam je dal že nesmrtni Oton Župančič. Žal ga na Kitajskem niso dovolj prevajali, zato pa na njegove epidemiološke napotke spomnimo slovensko javnost, ki je ne vedoč protivirusno terapijo pila z materinim mlekom.
Začne se seveda s
“Ciciban teče v zeleni dan.”
Nato imamo epidemiološko komponento s
“Seveda. Danes se nisem umil še …”
In končno še samozaščitno delovanje
“Bister potoček se vije čez plan
Preko kremenov se lije:
Ciciban v njem se umije.”
To je za otroke, odrasli pa bi morebiti med 14-dnevno karanteno lahko vzeli v roke Alberta Camusa. Ta v Kugi do milimetra natančno popiše vsa psihična stanja, ki jih človeška družba začne ustvarjati ob izbruhu nalezljive bolezni. Če sledimo romanu in napovedim svetovne zdravstvene organizacije, smo trenutno šele pri prvi mrtvi podgani na pragu dr. Rieuxa. V naslednjih dneh in tednih nas čaka ne le prevrednotenje človeških prioritet, temveč tudi – če sledimo literarnoteoretskim razlagam romana – vpogled v absurdnosti človeškega bivanja.
Če se zdi, da koronavirus nima kaj dosti skupnega s kugo in sodobna civilizacija ne veliko skupnega z alžirskim mestom iz sredine dvajsetega stoletja, pa nas Camus v segmentu romana opozarja tudi na problem urbanih konglomeratov, ki so v svoji nadutosti izgubili stik z naravo. V tej tezi je Camus sodoben in celo preroški.
Glede absurda, ki preveva delo slavnega nobelovca …
… pa Slovenci enega bolj pomembnih trenutkov za narod pričakujemo brez vlade. Ker smo brez vlade dovolj pogosto, smo se v takih interegnumih večkrat spraševali, kaj vse spada pod pristojnost vlad, ki opravljajo samo “tekoče posle”. Naše javno zdravstvo je torej odvisno od interpretacije pravnih služb, ali je visoko nalezljiva in potencialno nevarna bolezen “tekoči posel” ali ne.
Povedano drugače: tradicionalno slovenske vlade takrat, ko bi morale biti odločne, cincajo. Tudi če se delajo, da so odločne, je iz njihovih dejanj razbrati samo odločno cincanje. Tako lahko ob morebitnem izbruhu virusa pri nas samo upamo na najboljše, saj nimamo nikogar, ki bi lahko cincal s polnimi pooblastili.
Med pomirjujočimi puhlicami zadnjih dni je najpogosteje zaslediti, da lahko zaupamo pristojnim službam in ustanovam – kako pa politika skrbi za službe in ustanove, smo lepo videli prejšnji teden, ko je bila policija obravnavana kot druščina paglavcev. Zdravniki pa so tako ali tako samo kruhoborci in za sestrami tekajoče lenobe. Se pravi, da nam ob odsotnosti operativne vlade in ob popolni demontaži ugleda temeljnih ustanov preostanejo le junaški gasilci; ti med Slovenci uživajo absoluten ugled in ni ga Mahniča, ki bi si upal po evidencah vohljati, katero od gasilskih društev je ponaredilo podatke o svoji stoletnici.
Tako bodo z brizgalnami in protipoplavnimi vrečami gasilci odšli na teren in radi bi videli virus, ki si bo upal pomoliti glavo čez zahodno mejo!
Medtem ko se države, ki beležijo izbruhe, na bolezen in njeno širjenje odzivajo z radikalnimi ukrepi, se mi pripravljamo na morebiten izbruh z mandatarskimi pogajanji pri predsedniku države in deljenjem ministrskih mest. Najlažje bomo virus izkoreninili, če so ga zapisali v koalicijsko pogodbo. Morebiti v alinejo pod zmanjšanje čakalnih vrst in pod dolgotrajno oskrbo. To bi upokojence zagotovo navdušilo.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Po migrantih izpred nekaj let imamo na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani favni vidijo samo zalogo proteinov.
Po migrantih izpred nekaj let imamo tako na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij. Državo poskušamo neprodušno zapreti … Z eno samo veliko razliko. Med migrantsko krizo smo pri vstopu v državo preverjali tujce, če imajo dokumente, zdaj pa pri vstopu preverjamo Slovence, če imajo vročino.
Kakorkoli; kakor ravnati ob prihodu virusa, je ob napotkih ustreznih organov mogoče najti tudi v literaturi; in to ne samo v medicinski literaturi. Ker so naše oblasti že večkrat dokazale, da jim ni mar do črpanja iz domače ali pa celo svetovne literarne zapuščine, moramo na tem mestu vskočiti mediji. Prve napotke za ravnanje ob pojavu epidemije nam je dal že nesmrtni Oton Župančič. Žal ga na Kitajskem niso dovolj prevajali, zato pa na njegove epidemiološke napotke spomnimo slovensko javnost, ki je ne vedoč protivirusno terapijo pila z materinim mlekom.
Začne se seveda s
“Ciciban teče v zeleni dan.”
Nato imamo epidemiološko komponento s
“Seveda. Danes se nisem umil še …”
In končno še samozaščitno delovanje
“Bister potoček se vije čez plan
Preko kremenov se lije:
Ciciban v njem se umije.”
To je za otroke, odrasli pa bi morebiti med 14-dnevno karanteno lahko vzeli v roke Alberta Camusa. Ta v Kugi do milimetra natančno popiše vsa psihična stanja, ki jih človeška družba začne ustvarjati ob izbruhu nalezljive bolezni. Če sledimo romanu in napovedim svetovne zdravstvene organizacije, smo trenutno šele pri prvi mrtvi podgani na pragu dr. Rieuxa. V naslednjih dneh in tednih nas čaka ne le prevrednotenje človeških prioritet, temveč tudi – če sledimo literarnoteoretskim razlagam romana – vpogled v absurdnosti človeškega bivanja.
Če se zdi, da koronavirus nima kaj dosti skupnega s kugo in sodobna civilizacija ne veliko skupnega z alžirskim mestom iz sredine dvajsetega stoletja, pa nas Camus v segmentu romana opozarja tudi na problem urbanih konglomeratov, ki so v svoji nadutosti izgubili stik z naravo. V tej tezi je Camus sodoben in celo preroški.
Glede absurda, ki preveva delo slavnega nobelovca …
… pa Slovenci enega bolj pomembnih trenutkov za narod pričakujemo brez vlade. Ker smo brez vlade dovolj pogosto, smo se v takih interegnumih večkrat spraševali, kaj vse spada pod pristojnost vlad, ki opravljajo samo “tekoče posle”. Naše javno zdravstvo je torej odvisno od interpretacije pravnih služb, ali je visoko nalezljiva in potencialno nevarna bolezen “tekoči posel” ali ne.
Povedano drugače: tradicionalno slovenske vlade takrat, ko bi morale biti odločne, cincajo. Tudi če se delajo, da so odločne, je iz njihovih dejanj razbrati samo odločno cincanje. Tako lahko ob morebitnem izbruhu virusa pri nas samo upamo na najboljše, saj nimamo nikogar, ki bi lahko cincal s polnimi pooblastili.
Med pomirjujočimi puhlicami zadnjih dni je najpogosteje zaslediti, da lahko zaupamo pristojnim službam in ustanovam – kako pa politika skrbi za službe in ustanove, smo lepo videli prejšnji teden, ko je bila policija obravnavana kot druščina paglavcev. Zdravniki pa so tako ali tako samo kruhoborci in za sestrami tekajoče lenobe. Se pravi, da nam ob odsotnosti operativne vlade in ob popolni demontaži ugleda temeljnih ustanov preostanejo le junaški gasilci; ti med Slovenci uživajo absoluten ugled in ni ga Mahniča, ki bi si upal po evidencah vohljati, katero od gasilskih društev je ponaredilo podatke o svoji stoletnici.
Tako bodo z brizgalnami in protipoplavnimi vrečami gasilci odšli na teren in radi bi videli virus, ki si bo upal pomoliti glavo čez zahodno mejo!
Medtem ko se države, ki beležijo izbruhe, na bolezen in njeno širjenje odzivajo z radikalnimi ukrepi, se mi pripravljamo na morebiten izbruh z mandatarskimi pogajanji pri predsedniku države in deljenjem ministrskih mest. Najlažje bomo virus izkoreninili, če so ga zapisali v koalicijsko pogodbo. Morebiti v alinejo pod zmanjšanje čakalnih vrst in pod dolgotrajno oskrbo. To bi upokojence zagotovo navdušilo.
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Neveljaven email naslov