Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Kar preseneča, pa je to, da nihče od ministrov ni v zadnjem trenutku odklonil sodelovanja. Kajti ko jih je mandatar ali stranka povprašala o tem, ali bi hoteli ministrovati v slovenski vladi, kandidati niso še nič vedeli o virusu in grozeči kataklizmi. Menili so, da bo to eno tako običajno ministrovanje. Malo božanja ega, malo parlamentarnih prepirov, malo premeščanja uradnikov, malo pojavljanj v Odmevih in večni ponos pri gospe ženi. Potem pa tik pred svečano zaobljubo nastopi kriza, ki lahko ministrovanje – ampak resnično na vseh ministrstvih – spremeni v nočno moro. A nihče ni pokleknil, nihče ni spustil prijema, ki bi pretrgal vladno verigo. Ali zaradi stremuštva ali zaradi zaupanja v lastne sposobnosti, to bomo ocenjevali čez mesece.
In če ostanemo pri ministrih. Zadnjič je Žiga Turk, ki je bil že nekoč za ministra v eni Janševih vlad, primerjal samoizolacijo naroda s skrivanjem Ane Frank. Da če je bilo dekle zaprto v oni hiši dve leti, bomo pa mi ja tudi teh nekaj tednov. Na prvi pogled malce neposrečena izjava gospoda profesorja … na drugi pogled pa je primerjava povsem na mestu in logična.
Zakaj gre? Cinik bi se norčeval iz Turka, češ da nas v Sloveniji leta 2020 ne lovi gestapo, ki nas bo potem strpal v koncentracijsko taborišče … A z nesrečno Ano le imamo nekaj skupnega. Tako kot je njo hromil strah, ki je bil simbolen in neviden, akoravno povsem stvaren sovražnik, se nam z virusom dogaja isto.
Virus smo mediji, ki imamo v podobnih primerih veliko veselja z ustvarjanjem vsebin, personificirali. Ljudje to od nas pričakujejo in potem s sladostrastjem groze gledamo onega rdečega hudiča, ki se vrti v večernih poročilih. Takšnega odurnega s tistimi izrastki je tudi lažje sovražiti in ko ima virus obraz, postane naš sovražnik. Gestapo našega časa. Razum sicer kriči, da to ni prav, ker je virus le del narave, kot smo tudi mi sami, in je verjetno znotraj narave manjša anomalija, kot je človeštvo, a razum z dnevnimi poročili izgubi bitko.
Zato nam je, čeprav smo v karanteni, lažje, ker vemo, da je zunaj vojna, ki jo bomo dobili. Če vemo, da gre za vojno, smo bolj pomirjeni, kot če bi nam kdo povedal, da gre samo za bivanje.
In nova vlada se je bitke lotila, kot se spodobi. Preizkušeni soldati iz leta 1991 so se ponovno zbrali. Od nekod so izvlekli celo Kacina, ki se je proslavil kot uradni govorec med osamosvojitveno vojno, potem pa nikoli več. In vladi se je zdelo, da se bo virus potuhnil, že ko bo slišal odločnega Jelka, kaj šele, ko ga bo videl. Ob poveljniku teritorialne obrambe, ob uradnem govorcu in ob nasploh militantno nabrušenih mladeničih ter seveda ob preizkušenih žandarjih se zdi, da bo zmaga naša. Hudiča, Kangler je lastnoročno zrušil celotno mesto, kako ne bi nekaj tako malega, kot je virus!
In imamo vojno. Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo. Jugoslovanska ljudska armada je postala virus, spremenila se je mogoče terminologija, strumna odločnost pa prav nič.
Če povzamemo potek, ki se ima zgoditi v naslednji tednih: odbili bomo vse napade, enote virusa bomo obdržali v večdnevni blokadi, kot vedno bodo najbolj nastradali vozniki kamionov, del prebivalstva pa bo odločno trdil, da najbolj pomaga šnops; nato pa bomo nekega dne na neki točki zmagali.
Žrtev se bomo redno spominjali in enkrat jeseni bo zadnji virus z ladjo iz Kopra zapustil ozemlje Slovenije. Mi pa se bomo naslednjih trideset let razdvojeni prepirali, kdo ga je v resnici premagal.
751 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Kar preseneča, pa je to, da nihče od ministrov ni v zadnjem trenutku odklonil sodelovanja. Kajti ko jih je mandatar ali stranka povprašala o tem, ali bi hoteli ministrovati v slovenski vladi, kandidati niso še nič vedeli o virusu in grozeči kataklizmi. Menili so, da bo to eno tako običajno ministrovanje. Malo božanja ega, malo parlamentarnih prepirov, malo premeščanja uradnikov, malo pojavljanj v Odmevih in večni ponos pri gospe ženi. Potem pa tik pred svečano zaobljubo nastopi kriza, ki lahko ministrovanje – ampak resnično na vseh ministrstvih – spremeni v nočno moro. A nihče ni pokleknil, nihče ni spustil prijema, ki bi pretrgal vladno verigo. Ali zaradi stremuštva ali zaradi zaupanja v lastne sposobnosti, to bomo ocenjevali čez mesece.
In če ostanemo pri ministrih. Zadnjič je Žiga Turk, ki je bil že nekoč za ministra v eni Janševih vlad, primerjal samoizolacijo naroda s skrivanjem Ane Frank. Da če je bilo dekle zaprto v oni hiši dve leti, bomo pa mi ja tudi teh nekaj tednov. Na prvi pogled malce neposrečena izjava gospoda profesorja … na drugi pogled pa je primerjava povsem na mestu in logična.
Zakaj gre? Cinik bi se norčeval iz Turka, češ da nas v Sloveniji leta 2020 ne lovi gestapo, ki nas bo potem strpal v koncentracijsko taborišče … A z nesrečno Ano le imamo nekaj skupnega. Tako kot je njo hromil strah, ki je bil simbolen in neviden, akoravno povsem stvaren sovražnik, se nam z virusom dogaja isto.
Virus smo mediji, ki imamo v podobnih primerih veliko veselja z ustvarjanjem vsebin, personificirali. Ljudje to od nas pričakujejo in potem s sladostrastjem groze gledamo onega rdečega hudiča, ki se vrti v večernih poročilih. Takšnega odurnega s tistimi izrastki je tudi lažje sovražiti in ko ima virus obraz, postane naš sovražnik. Gestapo našega časa. Razum sicer kriči, da to ni prav, ker je virus le del narave, kot smo tudi mi sami, in je verjetno znotraj narave manjša anomalija, kot je človeštvo, a razum z dnevnimi poročili izgubi bitko.
Zato nam je, čeprav smo v karanteni, lažje, ker vemo, da je zunaj vojna, ki jo bomo dobili. Če vemo, da gre za vojno, smo bolj pomirjeni, kot če bi nam kdo povedal, da gre samo za bivanje.
In nova vlada se je bitke lotila, kot se spodobi. Preizkušeni soldati iz leta 1991 so se ponovno zbrali. Od nekod so izvlekli celo Kacina, ki se je proslavil kot uradni govorec med osamosvojitveno vojno, potem pa nikoli več. In vladi se je zdelo, da se bo virus potuhnil, že ko bo slišal odločnega Jelka, kaj šele, ko ga bo videl. Ob poveljniku teritorialne obrambe, ob uradnem govorcu in ob nasploh militantno nabrušenih mladeničih ter seveda ob preizkušenih žandarjih se zdi, da bo zmaga naša. Hudiča, Kangler je lastnoročno zrušil celotno mesto, kako ne bi nekaj tako malega, kot je virus!
In imamo vojno. Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo. Jugoslovanska ljudska armada je postala virus, spremenila se je mogoče terminologija, strumna odločnost pa prav nič.
Če povzamemo potek, ki se ima zgoditi v naslednji tednih: odbili bomo vse napade, enote virusa bomo obdržali v večdnevni blokadi, kot vedno bodo najbolj nastradali vozniki kamionov, del prebivalstva pa bo odločno trdil, da najbolj pomaga šnops; nato pa bomo nekega dne na neki točki zmagali.
Žrtev se bomo redno spominjali in enkrat jeseni bo zadnji virus z ladjo iz Kopra zapustil ozemlje Slovenije. Mi pa se bomo naslednjih trideset let razdvojeni prepirali, kdo ga je v resnici premagal.
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Neveljaven email naslov